Se pravi, najprej vam moram razložiti, kako se iz naše zasanjane vasice sploh pride v Grčijo, kjer smo bili dogovorjeni z mamico, se pravi s hčerko, in njunima otročičkoma, se pravi našima vnukinjo in vnučkom.
Skratka, zadeva je dokaj enostavna. Zapelješ navzdol po klancu, pri cerkvi zaviješ na levo in si že skoraj tam. Se pravi v Benetkah.
Ja, seveda. Tako je bilo pred leti, ko smo našo družinico obiskali na Kefaloniji. Tokrat je bilo malce drugače.
-
Torej, zavila sva proti letališču na Dunaju.
Pa čemu tako rada rineva tja v Grčijo, boste vprašali. Zato, ker živiva v vasici, kjer imamo pol leta zimo, pol leta pa mraz.
Ampak nič ni več tako, kot je bilo. Gor na našem hribu smo imeli tokrat podnevi nekaj čez 30 stopinj, ko pa se je letalo nekako skobacalo na Mikonos, je milijon peklenščkov napihalo le 26 stopinj. Lepa reč!
Ampak to je bil šele začetek. Gremo na drugi otok!
Trajekt je kot kakšno letalo. S stevardesami, lepimi sedeži in stotinami potnikov ter nekaj avtomobili.
V žepu naslona sem našel karton, ki ti razloži, kaj moramo storiti, če je treba nenadoma zapustiti ladjo. Strogo je prepovedano skakati v rešilne čolne v čevljih! Pika. To je milo soprogo zelo potrlo in je rekla, da bosa že ne bo šla s trajekta.
Od otoka Paros je morje podivjalo. Valovi so zalivali okna. Lovili smo se za ograje in sedeže, a osebje ni kazalo kakšnega vznemirjenja. To potnike pomirja. Kljub temu pa sem ob pristanku na Naksosu vprašal stevardeso, ali imajo na otoku kakšen vlak, ker bi na vsak način rad prispel domov v našo vasico suh, s čevlji in – živ. Zvonko se je zasmejala. Žena pa ne.
Pred leti smo stanovali v čedni hiški, ki je imela na strehi kopico anten. Lastnik je rekel, da so to le železne palice, ki štrlijo kvišku in čakajo, da bo zazidal še eno nadstropje. A ga nikoli ne bo, kajti to je samo ukana za davkarijo: ker je hiša, saj se ji vendar vidi, kajne, nedokončana, ji zmanjšajo davek. V letošnji vasici takšnih »anten« nismo videli, kar pomeni, da imajo po otokih očitno lokalne birokratske šege in navade. Kot pri nas.
Zdaj pa končno nekaj o Grčiji. Če greste tja na dopust, lahko najamete apartma blizu obale ali pa kje na hribu z razgledom na morje. Do plaže imaš sicer toliko, kot bi se doma peljal na šiht, ampak potem vsaj ni »hrvaških« brisač in drenjanja, kar je pa tudi nekaj.
Stanovanje ob morju je dvakrat dražje, ima pa to čudovito lastnost, da je v okolici pol bataljona pijanih angleških mulcev, ki še med spanjem krulijo, če sploh kdaj zaspijo. In sosedje seveda skupaj z njimi …
-
Mi smo se torej tudi tokrat odločili, da bomo spali brez Angležev, ampak samo do zore. Takrat namreč okoliški petelini začno kikirikati na ves glas, dokler se ne prepričajo, da smo jim pozorno prisluhnili. Zdaj vem, zakaj so grška jajčka tako drobna. Kokoši so namreč kronično neprespane. Kaj ne bi bile, ko pa jim petelin ves čas kriči na ušesa.
No, ja, pa saj to ni kakšna grška posebnost. Peteline imamo tudi pri nas v Sloveniji, zlasti v koaliciji in parlamentu. Res pa je, da to ni članek o politiki, marveč o turizmu in dopustu, zato raje nekaj o tem.
Opazil sem, da Grki niso preveč zadovoljni s sezono. Tako kot Hrvati, ki ves čas tožijo, da so jim turisti pobegnili v Grčijo. Očitno niso. Krjavlji se med tem lepo zabavajo v Turčiji, kjer je še ceneje in so gostinci še bolj prijazni.
Bratom Hrvatom bi predlagal, naj si med sezono sposodijo nekaj tisoč Grkov, da bi morda kdaj tudi v lepi njihovi zasloveli kot prijazna država, če niso že vsega skupaj preveč zavozili …
Samo Thompson bo premalo. Ta privabi le posebne »turiste« s posebnimi potrebami.
A o tem raje prihodnjič.
