Klemenčičevi so imeli dve desetletji uspešno družinsko podjetje Bioclean, uvažali in prodajali so čistila in papirno konfekcijo.

Pred tremi leti so si privoščili dopust. Na morju je Alenka zasanjala, da bi rada delala nekaj, kar tudi sicer rada počne, v čemer uživa. Zvone ji je prisluhnil, ko sta prišla z dopusta, sta dala vajeti v roke hčerki Tini in Alenkine sanje so se kaj hitro začele uresničevati. V Kranju so postavili pokrito tržnico Domača vas, njen del je okrepčevalnica Kozliček, kjer Zvone kuha malice, Alenka pa peče tortice.

V Kozličku smo se dobili s Tino. »Ekonomska tehnica sem, že prej sem delala v podjetju. Oče in mama sta me po vrnitvi z dopusta vpregla v nov posel, začela sem iskati lokacijo, urejati papirje, iskati hišice, prodajalce, ob telefonu in računalniku sem presedela ure in ure. Toda ujeli smo praznični čas, veseli december, in prve dni tega meseca leta 2011 je bila otvoritev Domače vasi.«

Veselo na delo

Od maminih sanj do otvoritve v treh mesecih? Ob naši zloglasni birokraciji?

»Res, z veliko dela in nekaj sreče. Lastniku je bilo veliko do tega, da odda prostor, saj je bil že tri leta prazen, zaprt. Z občino je šlo tudi precej gladko, saj je bila tu že prej trgovska dejavnost. Tudi 60 ličnih lesenih hišk smo hitro postavili pod streho. Težko pa jih je bilo napolniti z domačimi izdelki, najti primerne dobavitelje, prodajalce. Preiskala sem podobne tržnice, sejme, brskala, klicala, tudi po deset ur telefoniranja na dan je bilo za menoj.«

Največja ovira?

»Bom kar rekla – naša pregovorna narodna lastnost, črna zavist. Mnogi bi takrat raje kukali, kaj bo na sosednji stojnici, kot pa skrbeli, kaj bo na njihovi. Ponudbo smo omejili po segmentih, iz vsakega največ trije.«

Segmenti tržnice?

»Seveda, naš projekt je bil dorečen. Mlečni oddelek, mesni, pekovski, vinarski, medeni in čajni, kozmetika, suha roba, presni izdelki, sadje in zelenjava, tekstil in obutev pa rokodelci. In na vsakem po trije, skrbimo, da so to manjši pridelovalci, da ponujajo res le svoje pridelke in izdelke najboljše kakovosti ter da pokrivamo vso državo.«

Sprehodili smo se po tržnici, prodajalke in prodajalci se nam zdijo klepetavi…

»Prav je tako, z njimi delamo, jih izobražujemo. Lepo je, da so do strank prijazni, da jih tudi nasmejejo. Tržnica ima več ciljev, med njimi tudi vračanje vrednot, ki izginjajo; ljubeznivost, čas za druge, ne gre vse skozi denar, zelo si pomagamo med seboj, velja tudi blago za blago, usluga za blago, usluga za uslugo ali usluga kar tako, ker je to lepo.«

Pred tržnico avtomobili s pestrimi registracijami, od vsepovsod, vas je tudi kraj vzel za svoje?

»Prejšnja občinska oblast niti ne, bila je toga, zaprta za sodelovanje. Čudili smo se, saj nikoli nismo prosjačili za denar. Zdaj imamo novega župana, ta je že takoj pokazal več posluha. Upamo na boljše sodelovanje, končno imamo kaj ponuditi tako kraju kot turistom.

Za nami so tri leta dogodkov, prireditev, tudi dobrodelnih akcij. Vse več družin je v stiski. Naš Šmornfest že slovi, pa Pika Nogavička za otroke, prerokovalski dan namesto uvožene noči čarovnic, več kulturnih prireditev… Letos pripravljamo razstavo jaslic, povabili smo vsa Slovenska župnišča.«

Nič tujega, le domače

Pridružil se nama je Zvone. Bi nama prinesel kokakolo, smo ga vprašali, in skoraj se je dobrodušni možak namrščil: »Na tržnici še limon in pomaranč ne boste našli, kaj šele takšne pijače v Kozličku. Imamo pa res dobre domače sadne sokove, izbrana vina, viljamovko, brinjevec… Obiskal nas je minister Dejan Židan, navdušen je bil. Tudi kuham le iz svežih domačih sestavin, ki so na tržnici.

Bil sem ljubiteljski kuhar, tudi v kuharsko šolo sem se hotel vpisati, pa so me pregovorili. No, končal sem jo, ko sem bil star 40 let. Zdaj uživam. Največ naših strank so mlade družine, tem ni več vseeno, kaj jedo njihovi otroci.«

Še en sprehod med stojnicami, ne le prodajalci, tudi kupci so zgovorni. »Rada pridem, kranjska tržnica dela le dva dni, tule vsak dan od jutra do večera, le v nedeljo počivajo,« pove domačinka Milena: »Moji imajo radi domačo konjsko salamo. Tudi res prvovrstno oljčno in bučno olje vedno dobim.«

Lojze je prišel iz Notranjske. Ustavil se je med službeno potjo: »Prazniki se bližajo, čas daril. Vem, da tule ne bo nič kitajskega, nič industrijskega. Vse je narejeno doma, na roke, solidno, kakovostno.«

Tina Dijak primakne: »Prodajno mesto je pri nas stalno, ko zapremo, ga varujemo. Najemniki hišk svoje blago zato lahko pustijo, ni jim ga treba vsak dan voziti sem ter tja. Pa pozimi je toplo in poleti sonce ne pripeka. Kot smo na začetku težko našli ponudnike, nas zdaj že sami poiščejo, glas se očitno širi. Na 600 kvadratnih metrih imamo 63 hišk, pod domačo streho smo spravili slovenske pridelovalce, kmete, rokodelce iz vse Slovenije.«

Alenko Klemenčič najdemo v kuhinji. »Drži, zamisel je bila moja. Zakaj bi letala okoli in iskala domače izdelke? Zakaj bi nosila industrijske pletenine, če bi raje našla domačo, si jo izbrala po svojem okusu? Zakaj bi dneve čakala na domačo svežo skuto za sirove štruklje, če so mi zadišali prav zdaj? Redko se sanje uresničijo, moje so se. Upam, da bo v njih uživalo vse več ljudi.«