Zimske olimpijske igre so, še posebej pa letošnje, festival belega glamurja, tehnološke dovršenosti in presežkov. Televizijske kamere, usmerjene na snežne strmine, v domove pošiljajo podobe neokrnjene alpske idile in vrhunskega športa. Toda ko ugasnejo žarometi v ciljni areni v Bormiu in se tekmovalci umaknejo v svoje začasne domove, se pogosto razkrije drugačna, precej bolj prašna realnost lombardijskega gostoljubja.
Hans Knauss, nekdaj vrhunski avstrijski smučar, ki se je v zgodovino vpisal z olimpijskim srebrom v Naganu leta 1998, danes pa velja za enega najbolj pronicljivih strokovnih komentatorjev avstrijske radiotelevizije ORF, je v teh dneh doživel izkušnjo, ki bi jo prej pripisali nizkoproračunskemu popotniškemu blogu kot pa organizaciji dogodka svetovnega formata. Njegovo bivanje v Bormiu, enem izmed epicentrov letošnjih iger, se je spremenilo v groteskno epizodo o higienskih standardih, ki je 55-letnika pripeljala na rob odločitve o predčasnem odhodu, je poročal švicarski Blick.
Zgodba, ki se bere kot satira na račun turističnega izkoriščanja velikih dogodkov, se je začela že ob prijavi. Lastnica apartmaja, ki mu je dodelila sobo, ga je z nenavadno odkritostjo opozorila, da v prostoru »nekoliko smrdi«. Kot rešitev za to zadrego mu ni ponudila druge sobe, temveč mu je v roke potisnila osvežilec zraka. Ta gesta, ki v svoji banalnosti simbolizira precejšnjo mero cinizma do gosta, ki za nastanitev v času olimpijskih iger verjetno plačuje visoko ceno, je bila zgolj uvertura.
Realnost v sobi je namreč presegla opozorilo. Smrad je bil po Knaussovih besedah tako intenziven, da se ni dalo živeti. Vendar to ni bilo vse. Ko je nekdanji as, vajen asketskega življenja vrhunskega športnika, odprl vodovodno pipo, ga ni pričakala kristalna alpska voda, temveč rjava brozga. Rjasta voda in neznosen smrad sta ustvarila okolje, ki je daleč od minimalnih standardov, pričakovanih v osrčju Evrope v 21. stoletju.
Položaj je postal tako absurden, da je na svoj 55. rojstni dan sprejel drastične ukrepe. V sobo se je vrnil pozno zvečer, oblečen v smučarska oblačila, in v njih tudi prebil noč. Ne zaradi mraza, temveč iz strahu pred glivičnimi okužbami. »Nisem si želel stakniti atletskega stopala,« je pragmatično pojasnil svojo odločitev. Podoba uglednega televizijskega strokovnjaka, ki sredi noči leži v postelji v polni smučarski opravi, ker se boji, da bi se dotaknil inventarja v sobi, je tragičen komentar nastanitvenih razmer, s katerimi se sooča del spremljevalnega osebja iger.
Knauss je v trenutkih obupa resno razmišljal, da bi Bormio zapustil. Alternativa – komentiranje moških tekem iz varnega, sterilnega studia na Dunaju – se je zdela neprimerno bolj privlačna kot soočanje z rjavo vodo in plesnijo. Vendar profesionalizem in zavezanost dogodku nista dopustila bega.
