Trinajstega julija 1985 se je čas za trenutek ustavil. Na dveh koncih sveta, na londonskem stadionu Wembley in stadionu JFK v Filadelfiji, se je odvijal 16-urni glasbeni maraton. Skoraj dve milijardi ljudi – takrat približno četrtina svetovnega prebivalstva – je prek televizijskih zaslonov spremljalo nastope največjih imen rock in pop glasbe, od skupine Queen in fenomenalnega Davida Bowieja do Madonne in U2. Njihov cilj pa ni bil zgolj zabavati, temveč reševati življenja.
Pobudnik dogodka, irski glasbenik Bob Geldof, je bil takrat pretresen ob posnetkih katastrofalne lakote v Etiopiji, ki jih je videl na zaslonih britanske televizijske mreže BBC. Njegova reakcija je bila sprva glasbena: s prijateljem Midgeem Urejem (iz skupine Ultravox) je napisal pesem Do they know it’s Christmas? (Ali vedo, da je božič?) in zbral britansko glasbeno smetano pod imenom Band Aid. Uspeh singla je bil izjemen, toda Geldof je čutil, da to ni dovolj. Rodila se je ideja za Live Aid – »globalni jukebox«, kot ga je poimenoval, ki naj bi presegel vse dosedanje meje.
Na meji mogočega
In jih tudi je. Logistično je bil projekt na meji mogočega. V pred-digitalni dobi je usklajevanje več kot 75 nastopov na dveh celinah, prenašanih v 150 držav, predstavljalo tehnični in organizacijski čudež. V Filadelfiji je legendarni promotor Bill Graham uporabil inovacijo – vrtljivi oder, ki je omogočal, da se je ena skupina pripravljala, medtem ko je druga nastopala, s čimer so odpravili dolge premore med nastopi.
V Geldofovem globalnem mozaiku je takrat posebno mesto zasedla Jugoslavija, ki je bila edina socialistična država, ki se je uradno pridružila projektu. Pod imenom YU Rock Misija so se združili največji zvezdniki jugoslovanske scene, od Bajage i Instruktora in Bijelog Dugmeta do Lačnega Franza in Plavega orkestra. Posneli so skupno pesem z zgovornim naslovom Za milion godina, ki je postala himna jugoslovanskega odziva. Vrhunec se je zgodil 15. junija 1985 z velikim koncertom v Beogradu, posnetki katerega so bili nato vključeni v globalni prenos Live Aida. V trenutku, ko je svet združil moči za Afriko, je jugoslovanska scena prikazala edinstveno enotnost, ki je le nekaj let kasneje, z razpadom države, postala samo še nostalgičen spomin.
Live Aid je pa je v kolektivni spomin zapisal nekatere najbolj ikonične trenutke v zgodovini rocka. Nastop skupine Queen na Wembleyju, ki ga mnogi še danes označujejo za najboljši koncertni nastop vseh časov, je Freddieja Mercuryja utrdil kot nesmrtnega odrskega boga. Bono, pevec skupine U2, je med epsko izvedbo pesmi Bad skočil z odra in zaplesal z oboževalko, s čimer je svojo skupino izstrelil med globalne superzvezde. To so bili trenutki čistega navdiha, občutka enotnosti in moči, ki sta ju ustvarila glasba in skupen cilj.
Kritična vprašanja
Vendar pa zapuščina Live Aida ni povsem enoznačna. Čeprav je dogodek zbral več kot 150 milijonov dolarjev pomoči, so se kmalu pojavila kritična vprašanja. Obtožbe, da je del zbranega denarja končal v rokah vojaških režimov za nakup orožja, so vrgle senco na uspeh. Ekonomisti, kot je William Easterly, so trdili, da je Live Aid poenostavil kompleksne težave Afrike v en sam logotip lačnega otroka in s tem utrdil pokroviteljski odnos Zahoda, ki Afriko vidi kot kontinent, ki nenehno potrebuje reševanje. Afrika je postala »blagovna znamka« za dobrodelnost, njena bogata zgodovina in raznolikost pa sta bili izbrisani.
Kljub kritikam je Live Aid nedvomno odprl novo poglavje. Postal je prototip za vse prihodnje zvezdniške humanitarne akcije. Brez njega si je težko predstavljati podobne dogodke po vsem svetu, ali angažma vidnih osebnosti, kot so Bill in Melinde Gates, Angeline Jolie in mnogih drugih. Vplival je celo na politiko. Nekateri analitiki trdijo, da je prav ozračje, ki ga je ustvaril Live Aid, pripomoglo k temu, da je administracija ameriškega predsednika Georgea W. Busha zagnala obsežen program za boj proti aidsu v Afriki (PEPFAR).
Tri desetletja kasneje se je način aktivizma sicer korenito spremenil. Generacija milenijcev, ki je odraščala z internetom, ne prisega več na pasivno gledanje takšnih, kot jim pravijo, teletonov. Zanje je sodelovanje pri reševanju problema enako pomembno kot doniranje denarja. Raje uporabijo svoje veščine, se povežejo prek družbenih omrežij in zahtevajo transparentnost ter dolgoročne rešitve. Festivali, kot je Global Citizen, kjer si obiskovalci vstopnico zaslužijo z aktivizmom – podpisovanjem peticij ali deljenjem vsebin – so neposredni nasledniki duha Live Aida, vendar bržkone prilagojeni novi dobi.
Dvojna zapuščina
Zapuščina koncerta Live Aid je torej dvojna. Bil je dan, ko je svet verjel, da lahko pesem nahrani lačne, in dan, ki nas je naučil, da so rešitve za globalne probleme veliko bolj zapletene. Morda bo njegov največji uspeh dosežen takrat, ko se prihodnjim generacijam ne bo več treba spominjati, zakaj je bil 13. julij 1985 sploh potreben.
Štirideset let po tem, ko so podobe stradajočih otrok pretresle svet, je Etiopija država dramatičnih kontrastov. Doživela je obdobja izjemne gospodarske rasti, ki jo je uvrščala med najhitreje rastoče ekonomije v Afriki. Glavno mesto Adis Abeba se je prelevilo v živahno metropolo. Vendar pa je napredek krhek. Nedavni notranji konflikti, predvsem uničujoča vojna v regiji Tigraj, so državo pahnili v novo humanitarno krizo, ki je obudila tragične spomine na lakoto iz osemdesetih. Se ta lahko ponovi v enaki razsežnosti? To je težko napovedati. Poznavalci pa vendarle ocenjujejo, da je to malo mogoče, saj se je svet (in Etiopija sama) takrat veliko naučila. Rezerve hrane na prioritetnih seznamih, po svetu pa so tudi številne organizacije, ki lahko hitreje kot nekoč priskočijo na pomoč.
