Še pred dvema letoma je nevarno propadala in se skoraj sesedla sama vase, danes pa imenitno spominja na svojo slavno preteklost – to je srednjeveška mitnica v Senožečah, edina še ohranjena v naših krajih. V obnovljeni stavbi so nedavno odprli Muzej tovorništva in prevozništva, ki je skupaj s sosednjo kotlarjevo hišo zanimiva turistična točka, pomembna za vso Slovenijo.
V srednjem in novem veku živahna postojanka
Ko mimo kolon tovornjakov na primorski avtocesti obiskovalec zavije na izvoz Senožeče, se po nekaj minutah vožnje pripelje v spokojen, da ne rečemo zaspan kraj. A z živahno zgodovino. Stoletja sta se namreč skozi Senožeče – dobesedno skozi obokani podhod tamkajšnje mitnice – stekala trgovina in prevoz vseh vrst blaga med notranjostjo in morjem. Zgodovinski dokumenti mitnico prvič omenjajo že leta 1217. Območje je bilo v posesti oglejskih patriarhov in devinskih zemljiških gospodov. Ležalo pa je, kot bi rekli danes, na strateško pomembni legi, na trgovski poti med Trstom in Dunajem.
V 15. stoletju, v obdobju Habsburžanov, so bile Senožeče nadvse živahen trg. V mitnici so namreč pobirali pristojbine za tovorjeno blago. Žito, sol, žeblji, tkanine, začimbe, nakit, olje, milo, les …, prav vse, kar so tovorili na konjih in volih ali prevažali na vozovih, se je moralo ustaviti pred mitničarji. Okoli pomembne prevozne postojanke so se razvijale druge obrti in dejavnosti. Navsezadnje so bile nepogrešljive gostilne, kjer so si lahko tovorniki in prevozniki odpočili, prenočili ter oskrbeli tovorne živali. Sredi 19. stoletja je tam delovalo 26 gostiln s prenočišči za tovornike in konje. Razvilo se je, denimo, tudi pivovarstvo, pivovarna Adria je bila med večjimi na Slovenskem.
Tovorništvo vselej povezujejo s tihotapstvom, tudi to se je razmahnilo. Med tihotapstvo so takrat šteli poleg nezakonitega tovorjenja čez mejo ali prevažanja prepovedanega blaga tudi izogibanje mitnicam, kot je bila senožeška, in plačevanju mitnine. Tihotapci pa so tudi precej tvegali, saj so na tovornike prežali oboroženi pomočniki mitničarjev, iblajtarji, in srečanja z njimi so se pogosto končala krvavo, so zapisali avtorji razstave.
Iz ruševine v novo življenje
A prav prek domačih in tujih tovornikov in prevoznikov, trgovcev, lesarjev in gostilničarjev so bili Senožečani stoletja povezani z oddaljenimi deželami in morjem. Zaton kraja se je začel, ko so v 18. stoletju najprej zgradili novo cesto med Dunajem in Trstom, ki ni več peljala skozi podhod pod mitnico. Z odprtjem Južne železnice leta 1857, ki je povsem zaobšla Senožeče, se je pomen kraja za prevozništvo še občutneje zmanjšal, ohranili so se le prevozi na krajše razdalje. Z odprtjem primorske avtoceste pa so Senožeče dokončno izgubile svojo vlogo nujnega postanka na poti med Ljubljano in morjem.
Tako je tudi slavna mitnica, domačini so ji zaradi obokanega podhoda rekli Podvelb, neslavno propadala. Dolga leta so si prizadevali, da bi jo rešili in obnovili. Občini Divača je leta 2017 uspelo objekt za 20.000 evrov odkupiti od italijanskih lastnikov, ki do stavbe niso imeli pravega odnosa. Še skoraj sedem let pa je trajalo, da se je žalostno propadanje izjemne dediščine lahko končno ustavilo. Projekt obnove, vreden 2,9 milijona evrov, sta sofinancirala ministrstvo za kulturo z evropskim denarjem iz načrta za okrevanje in odpornost ter občina Divača. Muzej tako oživlja slovensko tovorništvo in furmanstvo, pomemben del zgodovine slovenskega gospodarstva.
»Prvi vtisi in odzivi ljudi so zelo spodbudni. Samo v prvih treh tednih je novi muzej obiskalo več kot 600 ljudi. Zbirko pa bomo postopno še bogatili z novimi eksponati. Pomembno je, da smo povezani tudi z drugimi ponudniki v občini in širše, kot so Škocjanske jame, Divaška jama, Lipica, Sežana, mitski park Rodik … Tako lahko gostje ostanejo v naših krajih tudi kakšen dan več,« razmišlja županja Divače Alenka Štrucl Dovgan. Ponosni so tudi domačini. »Razpis ministrstva je prišel kot naročen, skupaj s krajevno skupnostjo Senožeče smo ga takoj zgrabili. In prebivalci so z obnovo zelo zadovoljni, na mitnico so bili vselej čustveno navezani. Ta preobrazba morda pomeni začetek novega razvoja za Senožeče,« dodaja.
Obnova, ki jo je vodila občina, je potekala pod nadzorom novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pri oblikovanju razstave v muzeju so se povezali raziskovalci primorske in novogoriške univerze ter Goriški muzej.
