V luči napovedi vlade o uzakonitvi obvezne božičnice za vse zaposlene smo se poglobili v zgodovino in mednarodno prakso te priljubljene finančne nagrade. Pot nas je vodila od antičnih navad prek zadimljenih tovarn 19. stoletja do močnih povojnih sindikatov, ki so darilo spremenili v pravico. Preden se potopimo v zgodovino, je ključno razumeti razliko med pojmoma, ki ju pogosto enačimo. Božičnica je praviloma nagrada, odvisna od poslovne odločitve delodajalca in uspešnosti podjetja, medtem ko je 13. plača pravica, zapisana v pogodbi ali zakonu, in predstavlja fiksen, vnaprej določen del letnega dohodka.
Obdarovanje ob koncu leta ima presenetljivo dolgo tradicijo in sega v čas rimskega imperija. Med praznovanji, kot so bile saturnalije, so si ljudje izmenjavali darila, imenovana strenae, da bi si zagotovili srečo v prihajajočem letu. Ta navada se je skozi stoletja ohranila kot gesta dobre volje in predstavlja predindustrijske zametke današnje božičnice.
Sodobna oblika
Sodobna oblika se je rodila šele v 19. stoletju z industrijsko revolucijo. V tem prelomnem obdobju so nekateri lastniki tovarn in podjetij začeli svojim delavcem ob koncu leta podarjati dodatna sredstva. To ni bilo zgolj dejanje velikodušnosti, temveč premišljena poslovna odločitev. Z darilom so delodajalci, ki so se videli kot skrbniki svojih delavcev, kazali paternalistično skrb, hkrati pa spodbujali zvestobo in zmanjševali fluktuacijo delovne sile. V letih, ko je podjetje dobro poslovalo, je bil bonus tudi način, da se del dobička razdeli med tiste, ki so ga pomagali ustvariti. Prvi zabeleženi primeri prihajajo iz Velike Britanije in ZDA; eden bolj znanih je poslovnež iz sveta šovbiznisa P. T. Barnum, ki naj bi že takrat uvedel bonus za svoje nastopajoče kot nagrado za uspešno sezono.
Ključni preobrat v razumevanju božičnice se je zgodil v 20. stoletju, še posebej po drugi svetovni vojni, ko so se za pravice delavcev začeli močneje boriti sindikati. Kar je bilo nekoč prostovoljno darilo, odvisno od muhavosti delodajalca, so sindikati začeli sistematično vključevati v kolektivne pogodbe. S tem je božičnica oziroma 13. plača postala predvidljiv in iztožljiv del letnega dohodka zaposlenih v številnih panogah. Ta zgodovinski premik od darila k pravici je ključen za razumevanje današnjih sistemov po svetu, kjer sistemi niso enotni. Nekatere države imajo splošno zakonsko obvezo, druge to urejajo z zavezujočimi kolektivnimi pogodbami, tretje pa to prepuščajo trgu.
Večina držav jo pozna
V Evropi je odličen primer Avstrija, kjer večina zaposlenih prek kolektivnih pogodb prejme ne le 13. plačo v obliki regresa za letni dopust (Urlaubsgeld), ampak tudi 14. plačo kot božičnico (Weihnachtsgeld). Podobno trdno je ta pravica zapisana v zakonodaji Španije, kjer zaposleni prejmejo dve dodatni plači na leto, in Portugalske, kjer sta 13. in 14. plača prav tako zakonsko določeni. Tudi v Italiji večina kolektivnih pogodb določa obvezno 13. plačo (tredicesima mensilità), medtem ko grška zakonodaja določa polno plačo za božič, polovično za veliko noč in polovično kot regres. V Nemčiji splošnega zakona ni, a ima približno polovica zaposlenih to pravico na podlagi kolektivnih pogodb, podobno velja za Belgijo in Luksemburg.
Ta praksa ni omejena le na Evropo. V Latinski Ameriki je 13. plača, imenovana Aguinaldo, močno zakoreninjena in zakonsko obvezna v večini držav, kot so Brazilija, Argentina, Mehika, Bolivija in Kolumbija. Tudi v Aziji najdemo podobne primere. Najbolj znani so Filipini, kjer predsedniški odlok zapoveduje izplačilo 13. plače vsem zaposlenim, medtem ko so v Indoneziji delodajalci dolžni izplačati verski praznični dodatek pred najpomembnejšim praznikom vsakega delavca.
Pregled zgodovine in mednarodne prakse jasno kaže, da se je božičnica iz geste dobre volje prelevila v pomemben del socialne in delavske varnosti v mnogih državah. Medtem ko v anglosaksonskih državah, kot so ZDA in Velika Britanija, ostaja večinoma prostovoljna nagrada za uspešnost, je v celinski Evropi in Latinski Ameriki pogosto postala zakonsko določena pravica. Slovenska debata je torej del širšega vprašanja o tem, kakšno vlogo naj ima država pri zagotavljanju predvidljivosti in varnosti dohodkov zaposlenih, kar jo postavlja v središče globalnega razvoja delavskih pravic. Otepajo se je lahko samo zato, ker se jim je težko ločiti od denarja …
