Več kot petdeset let po tem, ko je na Luninem površju odtise svojih korakov pustil Neil Armstrong, se človeštvo znova ozira proti svojemu najbližjemu nebesnemu sosedu. Toda tokratna pot ni zgolj ponovitev zgodovinskega zmagoslavja. Je začetek nove, kompleksnejše in morda celo bolj usodne geopolitične tekme. Ameriška vesoljska agencija Nasa načrtuje, da bo že februarja prihodnje leto v desetdnevno orbito okoli Lune poslala štiričlansko posadko, kar bo ključni korak v ambicioznem programu Artemis. Vendar pa senco na ameriške načrte mečejo nenehne zamude, tehnične težave in predvsem hiter vzpon novega tekmeca — Kitajske.
Misija Artemis II, kot se imenuje prihajajoči polet, ni samo nostalgično obujanje spominov na zlato dobo misije Apollo. Predstavlja temelj za dolgoročne cilje, ki presegajo zgolj znanstveno radovednost. Prvič, cilj je vrnitev človeka na Lunino površje, predvidoma sredi leta 2027, kar bi bil prvi pristanek po letu 1972. Drugič, program naj bi tlakoval pot za vzpostavitev trajne človeške prisotnosti in morebitno kolonizacijo. In tretjič, Luna je v očeh strategov Nase pravzaprav vmesna postaja na poti do končnega cilja – misije s posadko na Mars.
Tehnične ovire in zamude
Toda pot do ponovnega osvajanja našega naravnega satelita je polna tehničnih ovir in zamud, ki obremenjujejo Artemis. Projekt, ki ga je napovedala že prva Trumpova administracija, traja že osmo leto. Pristanek je bil sprva načrtovan za leto 2024. Okvarjeni senzorji, puščanje goriva in pomanjkljivi toplotni ščiti so botrovali zastojem v skoraj vseh fazah. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da je bolj realističen datum za pristanek leto 2032.
Seveda gre marsikaj tudi na račun kompleksnosti programa. Projekt je kar nekajkrat večjo od misij Apollo. Za izstrelitev astronavtov uporabljajo orjaško raketo Space Launch System (SLS). Ko dosežejo Lunino orbito, pa se morajo presesti v plovilo Starship, ki ga za pristanek razvija zasebno podjetje SpaceX Elona Muska. Ta manever zahteva nov sistem za pretakanje goriva v orbiti, kar predstavlja ogromen tehnološki izziv.
In prav tu se pojavljajo največje težave. Medtem ko je bila raketa SLS leta 2022 uspešno preizkušena na poletu brez posadke, ostaja Starship velika neznanka. Od štirih letošnjih testnih poletov so se kar trije končali z eksplozijo. Sam Musk je projekt označil za »kandidata za najtežji inženirski projekt vseh časov«. Dodatno skrb zbuja Muskov poudarek na Marsu. V začetku leta je misijo na Luno označil za motnjo na poti do njegovega glavnega cilja, kar poraja dvome o njegovi popolni predanosti Nasinemu programu.
Tajkonavti na poti
Medtem ko se Združene države borijo s tehničnimi in organizacijskimi izzivi, na drugi strani sveta Kitajska nezadržno napreduje. Peking je za pristanek svojega tajkonavta, kot včasih rečejo kitajskim astronavtom, na Luni določil jasen cilj: leto 2030. Še več, skupaj z Rusijo načrtujejo do leta 2035 na Luninem južnem tečaju vzpostavitev stalne raziskovalne baze, ki bi jo napajala miniaturna jedrska elektrarna.
Če bi Kitajska prehitela ZDA, bi to pomenilo veliko več kot samo simbolno zmago. Za Peking bi bil to dokaz, da je njihov sistem sposoben inovacij in mobilizacije virov v obsegu, ki prekaša ZDA. Ta ideološki spopad močno spominja na prvotno vesoljsko tekmo, kjer sta se za tehnološko premoč borili ZDA in Sovjetska zveza.
Toda današnje vesolje je bržkone drugačno. Inovacije ne poganjajo več zgolj državne agencije, temveč tudi zasebna podjetja. Luna pa ni več samo puščavska pokrajina, temveč strateško pomemben vir. Odkritje vodnega ledu na polih odpira možnost za proizvodnjo kisika in raketnega goriva, kar bi omogočilo dolgoročno bivanje. Poleg tega Luna skriva bogata nahajališča mineralov, kot je železo.
»Lunarna grabežljivost«
Zato se poraja strah pred »lunarno grabežljivostjo«. Sean Duffy, vršilec dolžnosti pri Nasi, je že izrazil zaskrbljenost, da bi Kitajska in Rusija, če prideta na Luno prvi, lahko razglasili »območja prepovedanega dostopa« in tako ZDA preprečili vzpostavitev lastne baze. Takšen scenarij je v popolnem nasprotju z duhom mednarodnega sodelovanja, ki je zaznamoval Mednarodno vesoljsko postajo (MVP). Od leta 1998 je postajo, ki jo bodo leta 2030 nadzorovano spustili iz orbite, obiskalo skoraj 300 astronavtov iz 26 držav.
Ironično je, da so ZDA imele prednost. Že leta 2004 je predsednik George W. Bush sprožil program za vrnitev na Luno, vendar ga je njegov naslednik Barack Obama zaradi varčevanja ukinil. Sedanji program Artemis je partnerstvo z zasebniki, kot je SpaceX, sklenil prav z namenom zniževanja stroškov. Kljub temu so se izdatki povzpeli v nebo. Do prvega pristanka naj bi projekt po napovedih stal vrtoglavih 93 milijard dolarjev, pri čemer vsaka izstrelitev rakete SLS stane več kot štiri milijarde.
