Ko so kopalci sredi avgusta v paniki bežali s plaž v New Yorku in okolici, je bilo jasno, da orkan Erin ni zgolj običajna nevihta. V pičlih 24 urah se je iz tropskega viharja razvil v pošast pete kategorije z vetrovi, ki so dosegali uničujočih 300 kilometrov na uro. Povečanje moči vetra za skoraj 140 kilometrov na uro v enem samem dnevu pa je znamenje nove zastrašujoče realnosti, s katero se soočajo obalna območja. Nekateri jo poimenujejo doba turboorkanov.
Znanstveniki z vse večjo zaskrbljenostjo opazujejo trend, pri katerem se takšne nevihte nad pregretimi vodami Atlantika krepijo z eksplozivno hitrostjo. »To ni več naključje, temveč jasen vzorec,« je nedavno komentiral Gabe Vecchi, klimatolog z Univerze Princeton. »Priča smo znatnemu porastu števila neviht, ki se izjemno hitro in močno intenzivirajo.«
Idealno gojišče
Glavni krivec za ta nevaren pojav so po mnenju strokovnjakov podnebne spremembe. Oceani, ki absorbirajo večino odvečne toplote, ujete v atmosferi zaradi človeških izpustov, postajajo idealno gojišče za te uničujoče vrtinčaste sisteme. Toplejša voda deluje kot visokooktansko gorivo, ki orkanom omogoča, da v rekordnem času dosežejo najvišje stopnje moči.
Erin ni osamljen primer. V zadnjih letih smo bili priča podobnim bliskovitim okrepitvam pri orkanih, kot so Milton, Helene in Ida. Vsi so svojo moč črpali z območij z nenavadno visokimi temperaturami morske površine. Nedavna analiza organizacije Climate Central je pokazala, da bi Erin brez globalnega segrevanja, ki ga je povzročil človek, najverjetneje ostal na manj uničujoči, četrti kategoriji.
Nova realnost
Ta nova realnost predstavlja smrtonosno grožnjo za milijone ljudi, ki živijo na obalnih območjih. Priprava na tropsko nevihto je eno, soočenje z orkanom stoletja, ki se pojavi praktično čez noč, pa nekaj povsem drugega. Napovedovanje teh hitrih sprememb ostaja izjemen izziv za meteorologe, kar pomeni, da so lahko ukazi za evakuacijo izdani prepozno. »Gre za izjemno zahrbtne nevihte,« je še posvaril Vecchi. »Ko se zaveš, s čim imaš opraviti, je pogosto že prepozno.«
Kljub temu vsi tropski cikloni ne postanejo nujno supercelice. Kim Wood, ameriška raziskovalka, opozarja, da k razvoju prispevajo tudi drugi atmosferski dejavniki, kot so striženje vetra in temperaturne razlike v zračnih plasteh.
V toplejšem svetu lahko pričakujemo več potencialnih turboorkanov, je sklenil Daniel Gilford, strokovnjak za orkane. Sposobnost njihovega zgodnjega odkrivanja in napovedovanja njihove hitre intenzifikacije ne bo več zgolj znanstveni dosežek, temveč ključno orodje, ki bo odločalo, povedano bolj dramatično, med življenjem in smrtjo.
