Nogometni vojskovodja se je vrnil

»Skijaš«, ki teče kot nor

Srečko je kot tipičen proletarski otrok v delavskem naselju litostrojskih barak in blokov sanjal, da bi postal pobiralec žog na tekmah Olimpije v prvi jugoslovanski ligi na stadionu za Bežigradom, a je s trmo in vztrajnostjo naredil vrhunsko nogometno kariero, ki jo je v vlogi selektorja še nadgradil. Je edini slovenski nogometaš, ki je igral v vseh treh možnih finalih evropskih nogometnih pokalov. Leta 1989 je s Stuttgartom izgubil finale pokala Uefa z Napolijem na čelu z Maradonom, leta 1990 je s Sampdorio osvojil pokal pokalnih zmagovalcev po zmagi nad Anderlechtom po podaljšku, leta 1992 je s Sampdorio na Wembleyju izgubil finale lige prvakov po podaljšku proti Barceloni. To je dosegel nogometaš, kateremu so v Jugoslaviji pravili, da je le »skijaš«, ki teče kot nor in nima pojma.

Ko ga oče, zaprisežen navijač Dinama, ni hotel s seboj na motorju odpeljati na tekmo v Zagreb, ker na njem ni bilo prostora za dva, ampak je zadnji sedež zasedel starejši brat Jože, je v besu pobegnil od doma in tri dni spal med barakami in železniškimi tramovi. Bil je razposajen otrok, ki je padel na štedilnik, se tako najedel narabutanih sliv, da je moral v bolnišnico, najraje pa se je družil s starejšimi od sebe. Ker ni bilo denarja za vstopnico, se je na tekme Olimpije tihotapil tako, da je pred stadionom pocukal kakšnega moškega in ga prepričeval, naj ga na tribuno odpelje kot svojega sina. Ko je bil že profesionalni igralec Olimpije, ga vratar ni spustil na stadion, ker se je iz karantene pripeljal z zelenim mopedom tomos avtomatik, soigralci pa veliko pred njim z beemveji in mercedesi. Ko ga je videl eden od soigralcev, ki je vratarju jamčil zanj, mu je ta odprl vrata.

Ko je s sedmimi leti začel trenirati nogomet pri Ljubljani, je bil majhen in suhljat. Ni bil najboljši in najhitrejši, njegova tehnika ni bila briljantna. Zase pravi, da nikoli ni bil estetski biser. Trenerje je fasciniral z izredno delavnostjo, vztrajnostjo, disciplino in poštenim odnosom do igre. Velika Olimpija je želela leta 1980 pet igralcev iz Ljubljane, a med njimi ni izbrala Katanca. »Če ne vzamete Srečka, ne gre nobeden,« je postavil ultimat trener Vladan Mladenovič. Veliko kariero je med njimi naredil le Srečko, ki je bil odličen tudi v nekaterih drugih športih: atletiki, košarki, rokometu in balinanju, pozneje je zablestel še v tenisu in biljardu.

Za Olimpijo je igral do leta 1984, ko je potonila v drugo ligo. Vmes je postal jugoslovanski reprezentant in v enem koledarskem letu, pri 21 letih, igral za vse tri selekcije – mlado (skupaj pet tekem), olimpijsko (18 nastopov), s katero je osvojil bronasto kolajno v Los Angelesu 1984, in člansko A celo na evropskem prvenstvu (31 nastopov – pet golov). Na podelitev bronaste olimpijske kolajne, ki je bila šele po finalni tekmi, sploh ni počakal. Raje je odpotoval domov in odšel na služenje vojaškega roka v Travnik v BiH. Čez dva meseca je že bil v Sarajevu in nemoteno treniral z Železničarjem, kjer je bil trener Ivica Osim, ki je čez dve leti postal selektor jugoslovanske reprezentance, v kateri je bil Srečko eden najbolj trdnih členov.

Konec kariere pri 31 letih

Po vojski je Srečko postal profesionalec pri zagrebškem Dinamu, kjer pa ga je trener Miroslav Blažević - Ćiro postavil za srednjega napadalca. Gledalci so mu žvižgali, na morju je razočaran razmišljal o koncu kariere, a je prejel ponudbo beograjskega Partizana, kjer je preživel dve plodni sezoni. Postal je jugoslovanski prvak, se družil s teniškim zvezdnikom Bobanom Živojinovićem in si kupil prvi avto – rabljen audi. Leta 1988 je prestopil v Stuttgart, a je prve tedne v Nemčiji silno trpel. Ni znal jezika, ovire mu je pomagal premagati zvezdnik kluba Jurgen Klinsmann (pozneje trener Bayerna, selektor Nemčije in trenutno ZDA), ki je ga po treningu odpeljal na vas na zabavo k staršema (imeli so pekarno) in Srečko je že na prvi tekmi v bundesligi zabil gol. Že po letu igranja v Nemčiji se je preselil k Sampdoriji v Italijo, ki je zanj plačala 5,5 milijona takratnih nemških mark odškodnine, kar je bila do takrat rekordna vsota za jugoslovanskega nogometaša. V Italiji je v petih letih dosegel svoje največje nogometne uspehe, doživel najbolj zvezdne trenutke v družbi velikih asov, Italijanov Viallija in Mancinija, Brazilca Cereza, in pobral vse možne lovorike. Za nameček je zaigral še za Jugoslavijo na svetovnem prvenstvu leta 1990 v Italiji.

Kariero je predčasno končal pri 31 letih po devetih operacijah obeh kolen in gležnja, s katerim ima še danes težave. Nedavno je bil znova na operacijski mizi, zato ne postavlja več rekordov v teku na Šmarno goro. Zadnjo tekmo je odigral 7. septembra 1994, ko je Slovenija igrala prvo uradno tekmo po osamosvojitvi in v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v Mariboru remizirala s svetovnim podprvaki Italijani (1 : 1).

Ko se je vrnil v Ljubljano, dve leti ni delal nič, a je treniral, kot bi igral nogomet. Nato se je vpisal v trenersko šolo, ki pa je ni »šprical« kot nekoč osnovno, klopi je v mladosti drgnil tudi na srednji železničarski, a vlakov ni nikoli razporejal. Bil je pomočnik trenerja Draga Kostanjška v mladi reprezentanci do 21 let in pol leta trener Gorice. Ko je bil leta 1998 med svetovnim prvenstvom z ženo Romano in sinovoma, Oliverjem Svitom in Oscarjem Janom, na počitnicah na Sardiniji, ga je poklical predsednik NZS Rudi Zavrl in mu ponudil mesto selektorja. Srečko je kar na plaži v telefon dahnil da, s 35 leti postal najmlajši selektor v Evropi in Zavrla sploh ni vprašal, kakšna bo plača.

Včasih se odloči na osnovi podrobnosti. Ena takšnih je bila, ko mu je sin dejal, naj znova vzame selektorsko službo v Sloveniji, da bo zvečer utrujen iskal fotelj. Ne skriva vraževernosti. Srečkove srečne številke so 13, 17 in 27. Na dan tekme se nikoli ne brije in si ne striže nohtov. Nervozo pred tekmo prežene tako, da gre v savno ali teč. Edinkrat, ko tega ni naredil, je bil v kultnem Bežigradu izključen.

Ko je popeljal Slovenijo na evropsko in svetovno prvenstvo, je postal narodni junak in dobil dobesedno mitski status.

Priljubljen tudi v Tacnu

Pri igralcih je bil izredno spoštovan, saj je bil praktik, zato jih ni ubijal z dolgimi analizami, sestanki, nadzorom, kdaj so v postelji… »Jaz ne igram na igrišču. Fantom gre 80 odstotkov zaslug, meni dvajset, ob porazih je razmerje ob obrnjeno. Do nogometa je treba biti pošten in ti vse vrne. Pomembni sta homogenost in kompaktnost moštva,« je nogometna filozofija Katanca, ki je imel ob prvi pravljici posebno komunikacijo z gledalci. Tudi s sovaščani v Tacnu ima poseben odnos. Po uvrstitvah na evropsko in svetovno prvenstvo jih je z vabili v vsak poštni nabiralnik povabil na veselico s hrano, pijačo in glasbo v gasilski dom.

Je edini slovenski trener, ki je lahko izbiral službo, a vse tri v tujini končal pred iztekom pogodbe. Novembra 2002 je postal trener grškega Olympiakosa, a je ostal v Grčiji le do februarja 2003. Od leta 2006 do predčasnega slovesa marca 2009 je vodil Makedonijo, od leta 2009 do 2011 Združene arabske emirate. V slovenskem nogometu je deloval kratek čas kot svetovalec Joca Pečečnika, takrat predsednika NK Interblock. Zaigral je tudi v filmu Ljubezen, traktor in rock'n'roll… »Gre za majhno vlogo, dolgo 30 sekund, v kateri sem bil prodajalec v zelo dobro stoječi trgovini. Gre bolj za šalo, h kateri me je nagovoril prijatelj Branko Đurić - Đuro,« je pojasnil Katanec. Zdaj bo imel glavno vlogo v nogometnem filmu, v katerem se znajde najbolje. (mvo)