Ne Tito po Titu, temveč Zemljarič

Zasebna javna zdravstvena blagajna

Po naših informacijah se je Zemljarič v zadnjem letu bolj ali manj umaknil in »zaropota« le še v skrajni sili. Toda z njegovim navideznim umikom se na področju zdravstva ni zgodilo nič, kajti monopolni lobiji, ki oskrbujejo slovensko zdravstveno verigo z zdravili, sanitetnim in potrošnim medicinskim materialom, računalniško opremo in dragocenimi medicinskimi aparati, so ostali nedotaknjeni. Naslednike je Zemljarič izuril v velemojstre lobiranja, ki so prek svojih ljudi na najpomembnejših mestih zaprli vse poti do drugačnega poslovanja v zdravstvu.

Ne gre pozabiti, da je bil Klinični center v Ljubljani, ki ga je z vsemi pooblastili partije in Udbe zgradil Janez Zemljarič, eden največjih adutov o uspešnosti jugoslovanskega socializma. Ni bilo pomembno, koliko stane, razpisani so bili tudi obvezni samoprispevki za na videz vzorno zdravstvo, s katerim se je socializem grel pred tujo javnostjo. Kliničnemu centru je dal zadnji pečat slave tudi sam Josip Broz - Tito, ki je prišel dostojno umret v Ljubljano. Pri svojem delu Zemljarič ni poznal ugovorov in edini, ki se mu je znal popolnoma podrediti, je bil Borut Miklavčič. Kot marljiv mladinski aparatčik je malo slabše igral hokej pri Olimpiji. Po izvrstno opravljeni vajeniški dobi pri mogočnem šefu so ga poslali kot zanesljivega na jugoslovanski generalni konzulat v Celovec, kjer je bil dolgo slovenski finančni center za časa prejšnje države. Koroški Slovenci so manjšinsko donosno sodelovali pri »skrivanju« slovenskega denarja pred Beogradom, v Celovcu so se rodili prvi socialistični tajkuni. Prek Celovca se je uvažalo drago in dragoceno opremo v Jugoslavijo, v Celovcu so na računih izbrancev ostajale velike vsote kot provizije. Podobno se je dogajalo tudi na generalnih konzulatih v Trstu in Münchnu, kjer so imeli Slovenci vedno glavno besedo. Borut Miklavčič se je izučil najboljšega poslovnega lobiranja in je zato leta 1991 povsem pripravljen pričakal napovedani slovenski domačijski kapitalizem. Takrat se je v Ljubljani nenadoma pojavil na videz desnokrilni dr. Božo Dimnik (ko so ga spregledali, so ga naglo odslovili iz Svetovnega slovenskega kongresa), ki je zdravnik, vendar svojega poklica nikoli ni opravljal, kaj je delal v Švici, so vedeli le v Beogradu. Uradno je kot uživač živel od lobiranja in si celo kupil stanovanje v St. Moritzu. Miklavčič in Dimnik z združenim znanjem iz zdravstva, politike in lobiranja sta natanko vedela, da je edino medicina večna prinašalka. Ljudje pač ne bodo nikdar večno zdravi in natančno sta vedela, kakšen zaslužek lahko prinaša bolezen. Miklavčič povsem obvladuje slovensko zdravstvo, saj je bil minister za zdravje (tudi že v socializmu), pomočnik šefa kliničnega centra, delegat v svetovnih zdravstvenih organizacijah, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in za lepo sliko še neplačani predsednik Rdečega križa. Janez Zemljarič ga je dobesedno brez napake peljal skozi labirinte najdonosnejših zdravstvenih poslov.

Letalo dobavitelja državi

Nikdar ni bilo pojasnjeno, kdo je v letih med morijo na Balkanu organiziral kot pomoč zbiranje še dobrih, vendar rabljenih medicinskih aparatov v Nemčiji. Slabše ohranjeni so šli res na Balkan, boljši pa so šli v generalno popravilo in prelakiranje ter končali kot novi, za polno ceno kupljeni v slovenskem zdravstvu. Tudi letos ob vročinskem udaru, ko se je pokvaril agregat za hlajenje v kliničnem centru, ni nihče hotel raziskati izvora in dobavitelja, ve se le, da bi bil nov cenejši od kupljenega rabljenega.

Dr. Dimnik je opozoril nase ob znameniti aferi z operacijskimi mizami Maquet, ki so odnesle takratnega šefa kliničnega centra dr. Primoža Rodeta. Na sodišču se je čudežno izkazalo, da je bil posel popolnoma brez suma o nepravilnostih. Pravzaprav je šlo za oster konkurenčni boj, v katerem je sodelovala tudi celjska firma Moliere (lastnik Roman Šumak), ki je bila pod zaščito Miklavčiča in Dimnika tudi glavni dobavitelj materiala in opreme bolnišnice Celje, ko je bil direktor še Samo Fakin, zdaj generalni direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije, kamor sta mu pomagala lobistična prijatelja. Oba velemojstra lobiranja zdaj trdno »stojita« za trenutnim šefom kliničnega centra Simonom Vrhuncem in Brigito Drnovšek Olup (pisala se je tudi že Oberč), ki so jo za strokovno direktorico določili in postavili kar s terase »penthaus« stanovanja na Barjanski cesti v Ljubljani (priključek na avtocesto pri Trnovem), v katerem živi nižje rangirani in sedaj že odpisani lobist, nekdanji direktor sedaj propadlega Viatorja & Vektorja Zdenko Pavček (pod njim domuje sam predsednik države Borut Pahor). Strokovna direktorica UKC prof. dr. Brigita Drnovšek Olup (njena sestra Nives Bergman je izvrstna zasebna zobozdravnica) je nadarjena specialistka za oči in je odkrila, kako z laserjem specialno operirati solzovode ob očeh. Zanimivo, da specialne laserje pomaga prodajati po svetu svojemu sedanjemu partnerju Borisu Vedlinu, ki je bil v skupini, ki je privatizirala Fotono, prek katere je nekdaj Iskra prodajala specialne vojaške laserje. Da ne bo pomote, sposoben in premožen je gospod Vedlin.

Samo s pranjem perila in oblačil za ljubljanski klinični center je s podjetjem Periteks (zdaj se s tako enostavnimi posli ne ukvarja več) postal mogočen poslovnež Jože Anderlič, ki je v Ljubljani lastnik in prodajalec najbolj dragih stanovanj, obenem pa služi tudi z javnimi garažami. Gradnji kulturnega mavzoleja Kolizej v Ljubljani se je že odpovedal.

Dobaviteljica medicinske opreme (s pristankom vrhovnih lobistov) je tudi ena najzanesljivejših oboževalk župana Zorana Jankovića, po poklicu pa zdravnica Nives Cesar (nekdaj s priimkom ortopeda Janka Popovića, s katerim ima sina Nika, ki velja za enega najboljših igralcev spletnega pokra, kar pomeni, da mami niti ne gre slabo).

Sicer pa ima Božo Dimnik ob sebi najraje zvestega Andreja Marčiča (firma Marand), s katerim sta z računalniško opremo opremila tako vladne službe kot klinični center. Verjetno iz prihrankov si je marljivi Andrej kupil zasebno letalce, precej denarja pa je vložil tudi v podjetje za izdelavo luksuznih plovil, ki pa je tiho ugasnilo. Pa nič ne de, saj je vedno pri roki dobri striček Božo, ki v svoje posle uvaja tudi nečaka Marka Kryžanowskega. Uspelo mu ga je potisniti na sam vrh Petrola za časa prve Janševe vlade. Sedaj Kryžanovsky že javno nastopa kot lobist (papež in Putin mu menda jesta iz roke) z besedami, kot bi govoril Božo Dimnik. Borut Miklavčič ima sina Jakoba trenutno še varno spravljenega v diplomaciji. Dimnik in Miklavčič sodita v sam vrh premožnih Slovencev.