Komentatorji na nacionalni televiziji so v vrhunski formi. Če bi se podeljevale medalje za zapolnjevanje tišine, bi bila Slovenija velesila. Gledalec pa se ob tem sprašuje: ali je čas za reklame lahko dejansko vrhunec prenosa?
Spremljanje olimpijskih iger Milano-Cortina na TV Slovenija je edinstvena antropološka izkušnja. Medtem ko se naši športniki borijo s stotinkami na ledenih strminah in skakalnicah, se v etru odvija povsem drugačna disciplina: verbalni biatlon brez kazenskih krogov.
Morda je to posebnost slovenskega televizijskega komentatorja – strah pred tišino. Ko gledate prenos, imate občutek, da so komentatorji plačani za vsak zlog posebej. Niti za trenutek ne utihnejo. Slišimo vse: od statističnih podatkov o vlažnosti snega leta 1998 do tega, kakšno kavo najraje pije serviser norveške reprezentance.
Oglasi kot odrešitev
Priznati si moramo nekaj nenavadnega. Prišel je trenutek, ko so televizijski oglasi postali balzam za ušesa. Ko se na ekranu pojavi tisti generični nasmeh v reklami za trgovinsko verigo ali zavarovalnico, gledalec v dnevni sobi globoko izdihne. Končno mir. Končno nekdo, ki pove bistvo v treh sekundah in utihne.
Je to globalni fenomen? Ne.
V Franciji komentatorji kričijo, kot da gre za revolucijo, vendar znajo tudi dramatično umolkniti, da bi poudarili umetniški vtis.
Na BBC-ju običajno vlada tista aristokratska zadržanost, kjer je vrhunec navdušenja stavek: »Oh, to pa je bilo precej neprijetno.«
V Sloveniji? Tu imamo enciklopedijo na steroidih.
Sodniški stolp v kravatah
Toda prava zabava se začne šele med in po tekmi. Kamera se preseli v topli studio v Ljubljani, kjer sedijo gospodje v brezhibnih oblekah. Je že tako, da (vsaj novinarji) snega niso videli od blizu, razen ko so čistili vetrobransko steklo na svojem avtomobilu.
In potem slišimo tiste famozne besedne zveze, ki parajo živce:
»To je bilo pod kritiko.«
»Iskreno, pričakovali smo veliko več.«
Res? Smo pričakovali? Kdo je ta mi? Vi v ogrevanem studiu s skodelico čaja in mi na kavču s čipsom?
Fantazija vsakega gledalca
Ob takšnih strokovnih pripombah, ko športni novinar z resnim obrazom raztrga nastop tekmovalca, ki je pri 100 km/h zgrešil stopničke za pol metra ali pa se mu je skok pač ponesrečil, se v glavi porodi perverzna, toda hkrati nadvse zabavna ideja.
Predstavljajte si ta resničnostni šov: vzamemo tega strogega kritika iz studia. Ne, ne sezujte mu lakastih čevljev. Pustimo mu kravato. Peljimo ga na vrh Predazza. »Izvolite, gospod kolega,« bi rekli. »Mikrofon pustite tukaj. Zdaj pa nam pokažite, kako se to naredi. Pokažite nam skok, ki ne bo 'pod kritiko'.«
Z neizmernim veseljem bi spremljali ta prenos.
Zanimalo pa bi nas predvsem dvoje. Kako daleč bi neslo njegovo samozavest, ko bi pogledal v globino. In predvsem – kakšen bi bil pristanek. Bi ocenil svoj padec na nos kot »taktično preizkušanje trdote snežne podlage«?
Do takrat pa nam ostane daljinec. In gumb utišaj (»mute«), ki je na teh olimpijskih igrah tihi heroj vsakega slovenskega gospodinjstva.
