Čeprav vsi vemo, da so čakalne dobe v slovenskem zdravstvu žgoč in očitno nerešljiv problem, pa tisti, ki se z njimi soočijo v vsej njihovi brutalni resničnosti, ostanejo brez besed. Natančno to se je zgodilo naši bralki Mariji, katere zgodba dokazuje, da so zadeve v našem zdravstvenem sistemu že zdavnaj ušle z vajeti. Gospa Marija je stanovalka doma za starejše občane in je nepokretna, zaradi česar je že sam obisk zobozdravnika zanjo izjemen logistični zalogaj. A ko je postalo nujno, je s pomočjo predanih svojcev le prišla do zobozdravnice. Skupaj sta uspešno reševali težave, dokler se ni zataknilo pri zobu, pri katerem je bila potrebna kirurška odstranitev korenine.
Ker zobozdravnica temu zahtevnemu posegu ni bila kos, je gospe Mariji izdala napotnico za stomatološko kliniko UKC Ljubljana s stopnjo nujnosti »zelo hitro«. A namesto olajšanja je sledil hladen tuš. Kmalu je pacientko v poštnem nabiralniku pričakalo grenko in nerazumljivo presenečenje. Zdravnik kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo je njeno stopnjo nujnosti »zelo hitro« zavrnil in jo spremenil v »redno«. Utemeljitev? Kljub bolečinam in nujnosti »ne gre za onkološko bolezen ali svežo poškodbo skeleta«. Ta birokratska poteza s svinčnikom je imela uničujoče posledice za pacientko. Novi datum pregleda so ji določili – in to ni šala – v januarju 2029. Da, prav ste prebrali. Pet let čakanja na nujni kirurški poseg. V obvestilu so ji cinično ponudili tudi druge možnosti: naj si poišče drugega izvajalca ali pa gre v tujino, saj njena čakalna doba presega najdaljšo dopustno mejo za neverjetnih 1273 dni. Kako naj nepokretna gospa, priklenjena na invalidski voziček, za katero je vsaka pot neznanski napor, potuje po Sloveniji ali celo v tujino, da bi našla pomoč, ki bi ji morala biti zagotovljena doma, ostaja neodgovorjeno vprašanje.
To pa ni osamljen primer, ki bi ga lahko odpravili kot statistično napako. Oglasil se nam je še bralec Miha, čigar dokumentacija razkriva enako srhljivo realnost. Za ponovni pregled prostate, prav tako z napotnico s stopnjo nujnosti »zelo hitro«, je v UKC Ljubljana dobil termin – leta 2033. Čez osem dolgih let. Nihče si ne upa napovedati, kaj bo z njegovim zdravstvenim stanjem do takrat. Verjetno mu, če se mu stanje poslabša, ne bo preostalo drugega, kot da poišče pomoč v samoplačniški ambulanti, če si bo to seveda lahko privoščil.
To sta le dva pretresljiva primera, ki kažeta na popolnoma nedopustno preseganje čakalnih dob, problem, ki mu očitno nihče ne zna ali noče narediti konca. Ko smo za pojasnila o ekstremno dolgih čakalnih vrstah na stomatološki kliniki povprašali UKC Ljubljana, odgovora nismo prejeli – obljubili so nam ga čez teden dni. Tako še nismo dobili odgovora na vprašanje, ki muči gospo Marijo: ali imajo res vsi zdravniki svoje urnike zapolnjene do minute, za vsak dan, vse do leta 2029 in naprej?
Vse bolj se zdi, da so neskončne čakalne dobe postale nova normalnost, nekaj samoumevnega, zaradi česar se odgovorni ne vznemirjajo preveč. Pacienti pa medtem tiho čakajo, trpijo bolečine in upajo. Ali pa odprejo denarnice, če v njih sploh kaj je.
Strategije, analize in obljube za prihodnost
Seveda smo se obrnili tudi na ministrstvo za zdravje, ki ga vodi ministrica dr. Valentina Prevolnik Rupel. Prejeli smo izjemno obširen in izčrpen odgovor, ki pa žal ponuja bolj malo konkretnih rešitev, ki bi pomirile paciente, ujete v čakalne zanke. Ministrstvo poudarja, da se problema zaveda in da ga rešuje strateško. V poljudnejši obliki bi njihov odgovor lahko strnili v nekaj ključnih točk. Ministrstvo pojasnjuje, da so izvedli analizo stanja v zobozdravstvu in na podlagi tega pripravili »Strategijo ustnega zdravja v Republiki Sloveniji za obdobje 2020–2030«. Poudarjajo, da se zavedajo, da je nujno poskrbeti za ranljive skupine, kot so starejši in nepomični, ter da to zahteva »inovativne pristope«. V okviru strategij bodo podprli raziskave za razvoj novih programov in pripravljajo nov pravilnik za preventivo.
Poudarjajo, da krepijo javno zobozdravstveno mrežo. V zadnjih sedmih letih se je število ambulant, ki jih financira ZZZS, povečalo za 108, s 1132 v letu 2017 na 1240 v letu 2024. Tudi denarja je več; za zobozdravstvo so letos namenili 223 milijonov evrov, kar je 89 milijonov (ali 67 odstotkov) več kot leta 2017. Tudi ZZZS v prihodnjem letu načrtuje razpis za 21 dodatnih zobozdravstvenih timov. Eden ključnih ukrepov je finančno spodbujanje izvajalcev, da opravijo več prvih pregledov. Uvedli so 30 odstotkov višjo ceno za vse prve preglede, če zdravstveni zavod doseže zastavljen plan. Cilj je jasen: zmanjšati število čakajočih, ki čakajo dlje, kot je dopustno.
Kadrovski trd oreh
Trd oreh je reševanje kadrovske stiske. Na ministrstvu priznavajo, da je ključni problem zadržati zdravstvene delavce v javnem sistemu, k čemur je bržkone prispevalo še dejstvo, da po novem tisti, ki delajo v javnem, ne smejo delati v zasebnem, razen v izjemnih primerih. To bi bilo sicer lahko dobro za javno zdravstvo, če bi to uvedli že desetletje ali več prej, ko samoplačniške ambulante še niso rasle kot gobe po dežju. Zato pripravljajo »Nacionalno strategijo za razvoj in upravljanje kadrov 2025–2035«, ki naj bi celovito uredila to področje. Sprejeli so ukrepe za lažji prihod tujih zdravnikov, poenostavili postopke priznavanja njihovih kvalifikacij in uvedli administrativne razbremenitve za zdravnike.
Veliko naporov vlagajo tudi v krepitev primarne ravni. Da bi pritegnili mlade zdravnike, so uvedli poseben dodatek v višini 1000 evrov bruto mesečno za tiste, ki izberejo specializacijo iz družinske medicine, kar je že pokazalo prve pozitivne rezultate. Poleg tega so podprli nov študijski program medicine na Univerzi na Primorskem, da bi dolgoročno povečali število zdravnikov v državi.
Vsi ti ukrepi – od strategij, investicij v opremo, plačnih reform do lažjega zaposlovanja tujcev – so po besedah ministrstva usmerjeni v en sam cilj: izboljšanje pogojev dela za zaposlene ter dvig dostopnosti in kakovosti zdravstvenih storitev za paciente.
Medtem ko strategije nastajajo in se sredstva povečujejo, pa za gospo Marijo in gospoda Miho, ki na pregled čaka do leta 2033, ti dolgoročni načrti ne ponujajo nobene takojšnje utehe. Njihova realnost so dnevi, polni bolečin in negotovosti, ter občutek, da jih je sistem, ki bi jim moral stati ob strani, pustil na cedilu. Obljube o boljšem jutri zvenijo votlo, ko je današnji dan neznosen. Vprašanje, ki ostaja, je boleče preprosto: koliko strategij, analiz in milijonov je potrebnih, da bo pacient, ki potrebuje pomoč »zelo hitro«, to pomoč tudi dejansko dobil prej kot v naslednjem desetletju?
