Pretežni del sveta vključno z najuglednejšimi ekonomisti se v zadnjih mesecih drži za glavo ob presenetljivih in na videz nelogičnih potezah ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki zna čez noč uvesti drastične visoke carine in jih že naslednji trenutek zamrzniti ali sprejeti kup izjem kljub prejšnjemu zaklinjanju, da ne bo nikakršnega popuščanja. Najde pa se tudi kak priznani ekonomist, ki v njegovem početju vendarle vidi nekaj logike in celo nekakšen mojstrski načrt.
Norost ali načrt?
»Ob Trumpovih gospodarskih potezah njegovi kritiki nihajo med obupom in kančkom upanja, da se bo njegova carinska norost nekako polegla, ko bo realnost razkrila praznost njegovega razmišljanja. A Trumpova obsedenost s carinami je del globalnega ekonomskega načrta, ki ima določeno trdnost, čeprav je tvegan,« meni grški ekonomist Janis Varufakis, ki opozarja, da je Trump že leta 1988 opozarjal, da je velika zadolženost ZDA nevzdržna, zato je že dolgo prepričan, da lahko le z novo svetovno ureditvijo reši Ameriko, preden bi tuje vlagatelje zagrabila panika zaradi ameriškega primanjkljaja in bi začeli prodajati svoje dolarske naložbe.
Trump naj bi si zdaj želel predvsem znižati tečaj dolarja, kar bi olajšalo ameriški izvoz in znižalo trgovinski primanjkljaj, hkrati pa bi rad, da dolar ostane svetovna rezervna valuta. Za kaj takega bi potreboval sodelovanje tujih centralnih bank, kar pa lahko doseže le z zadostnim šokom, čemur naj bi služile prav njegove vrtoglave carine. »Njegovi kritiki zmotno mislijo, da želi zgolj s carinami znižati ameriški trgovinski primanjkljaj, a ni tako, saj ve, da to ni dovolj. S carinami želi šokirati tuje centralne banke, da bi znižale domače obrestne mere in s tem vrednosti evra, jena in juana, kar bi izničilo podražitev ameriškega uvoza zaradi carin. Namesto ameriških potrošnikov bi tako Trumpove carine plačevale kar izvozne države same,« skuša Trumpov scenarij izluščiti Varufakis, ki se zaveda pogajalskih spretnosti ameriškega predsednika in šibkosti njegovih nasprotnikov.
»Trump prezira skupinska pogajanja in se raje pogaja z vsakim posebej. Verjame, da lahko z grožnjo carin na eni strani in grožnjo umika ameriške zaščite na drugi strani večino držav prisili k uklonitvi. Od notranje razdeljenega območja evra, ki ima zaradi neenotnosti manjšo pogajalsko moč, lahko na primer zahteva tri stvari: da svoje dolgoročne ameriške obveznice spremeni v še precej bolj dolgoročne oziroma obnovljive, da nemški proizvodnji dovoli selitev v ZDA in da kupuje še veliko več ameriškega orožja. (…) Ko bodo nekatere tuje vlade sprejele njegove zahteve, bo svet razdeljen na dva tabora: tistega, ki bo popustil, in tistega, ki se bo strateško zbližal s Kitajsko in Rusijo, a bo še vedno vpet v sicer zmanjšano trgovanje z ZDA, kar pa bo slednjim še vedno prinašalo stalni prihodek od carin. Trumpova vizija želene svetovne gospodarske ureditve se sicer povsem razlikuje od moje, a to nam ne daje pravice, da podcenjujemo trdnost in namero njegove vizije. Kot vsi načrti se tudi ta sicer lahko ponesreči. Tečaj dolarja se morda ne bo dovolj znižal, da bi izničil učinek carin na višje cene, ki bi jih morali plačevati ameriški potrošniki. Tuji kapital bi lahko nehal preplavljati Wall Street, s čimer bi se Trump lahko zameril svojim volilcem. Spoznal bi lahko tudi, da je v svetu sprožil preveliko nasprotovanje in da bi Kitajska in države Bricsa zato vzpostavile svojo rezervno valuto namesto dolarja. To bi bil morda najbolj presenetljiv rezultat sicer impresivnega Trumpovega načrta,« nekdanji grški finančni minister vendarle dopušča možnost, da se Trumpov veliki načrt povsem sfiži.
Slabe karte
Da Trumpov morebitni načrt, če sploh obstaja, ne more delovati, je že zdaj prepričan ekonomist dr. Jože P. Damijan. »Glede carin Trump nima dobrih kart. Če bo vztrajal pri visokih carinah in bodo države uvedle povračilne carine, bo na podlagi modelskih ocen pognal ameriško gospodarstvo v recesijo. Če želi uničiti kitajsko gospodarstvo, tudi nima dobrih kart. Vprašanje ni, ali lahko kitajsko gospodarstvo preživi Trumpov carinski šok, pač pa, ali ga lahko preživi ameriško. Trumpov carinski šok lahko po ocenah odnese med 0,2 in 1 odstotkom, v najhujšem primeru 2,5 odstotka kitajskega BDP, kar kitajsko gospodarstvo lahko zdrži. Toda ameriška podjetja večino tehnoloških izdelkov in aparatov za domačo uporabo proizvajajo na Kitajskem ali v kitajskih podjetjih v drugih državah, kot sta Vietnam in Mehika. Velika večina izdelkov v Walmartu prihaja iz Kitajske. Zaradi tako visokih carin bodo ameriške korporacije prisiljene zamenjati svoje dobavitelje teh izdelkov in organizirati proizvodnjo v drugih državah. To pa bo trajalo nekaj let. Torej, tudi če je res obstajal kak briljanten načrt glede carin, dvomim, da je penetriral v Trumpove možgane. Pač pa je Trump ves čas sledil svojemu slogu – z absurdno visokimi carinami je šokiral trgovinske partnerje, da bi od njih dobil maksimalne koncesije. In morda bo od šibkih držav koncesije tudi dobil. Toda kakšne koncesije lahko dobi, če pa povprečne carinske stopnje v okviru pravil WTO že zdaj znašajo med 2 in 7 odstotki? Trump morda lahko dobi zgolj koncesije v obliki zavez o povečanju nabav ameriškega orožja, boeingov in ameriškega plina. Toda to ne bo rešilo ameriškega problema izpuhtele domače industrije, kar naj bi bil glavni razlog za trgovinsko vojno,« je v svoji kolumni v Dnevniku razložil Damijan, ki ugotavlja, da se je že izjalovila tudi domnevna ideja Trumpovega svetovalca Stephena Mirana, po kateri naj bi le postopno in po dve odstotni točki naenkrat dvigovali carine, čemur naj bi se države izvoznice prilagodile tako, da bi postopno zniževale izvozne cene.
»Toda potem je Trump v svojem slogu v enem zamahu preskočil vse vmesne korake in na podlagi izmišljene formule uvedel carine v absurdni višini. In začel se je rodeo s povračilnimi ukrepi, eskalacijo carin in paniko na finančnih trgih. Nastal je kaos. Carine bodo seveda plačali ameriški potrošniki. Po oceni raziskovalcev Univerze Yale naj bi te carine povprečnega Američana stale v povprečju okrog 3800 dolarjev na leto, nominalni dohodek naj bi se znižal za 4 odstotke, splošna raven cen pa se povišala za 2,3 odstotka. Naj bi, kajti vmes si je Trump premislil in uvedel 90-dnevni moratorij za uvedbo carin za vse države, razen za Kitajsko, ki je zanj glavna tarča,« opisuje dosedanji jalov izkupiček Trumpove carinske politike Damijan.
Preobrat na trgih
A nekako v slogu Trumpove nepredvidljivosti in nelogičnih potez so se v zadnjih dneh precej presenetljivo obnašali tudi delniški trgi, saj je kljub vsej negotovosti in šokom zaradi potez ameriškega predsednika newyorški indeks S & P 500 prvič v 20 letih zabeležil devet zaporednih dni rasti ter nadomestil vse izgube od Trumpovega dneva osvoboditve. K okrevanju naj bi prispevale zlasti 90-dnevna preložitev uvedbe carin in ocene, da bodo carine na koncu zmerne, ZDA in Kitajska pa dosegle dogovor.
