V obeh državah, Hrvaški in Sloveniji, je oba politika podnajemnika upravljala obema tako ljubljena soseda Avstrija, ki je ob osamosvojitvi obeh držav kazala izredno prijazen obraz. Leta 1991 je pripravila celo čudovito opremljena pribežališča za možne begunce iz Slovenije, ki pa jih ni bilo. Samo za obuditev spomina: v Trst je sicer zbežalo nekaj vidnih partijskih funkcionarjev, pač pa je v Celovec zbežala celotna zasedba izseljencev Slovenskega svetovnega kongresa, ki so ga med zasedanjem velikih in praznih besed v Ljubljani presenetili tanki JLA.
Vračanje velikega cesarstva
Toda za avstrijsko prijaznostjo se je skrival skrbno pripravljen načrt z nostalgijo na čase avstro-ogrskega cesarstva, pri čemer je bil s panevropskim gibanjem zelo prizadeven tudi potomec Habsburgov Otto. Spet se je sanjalo o Jadranskemu morju od Kopra do Dubrovnika, zato je bilo treba v igro nemudoma zaplesti hrvaške in slovenske buditelje samostojnosti. Na Hrvaškem so imeli že izdelanega avstrofila v Ivu Sanaderju, Janeza Janšo pa so spretno potegnili v poslovanje v poslovalnicah avstrijskih bank na Koroškem, kjer so opravili tudi temeljito pranje denarja iz nedovoljenih poslov, kot gre razbrati iz pravega knjižnega opusa o trgovini z orožjem.
Ko sta Slovenija in Hrvaška za silo postali državi, so Avstrijci pritisnili močneje. Izredno podjeten je bil takratni avstrijski zunanji minister Alois Mock, ki je prihajal v Slovenijo kot domov. Prave ovacije sta mu prirejala celo na videz naivna brata Podobnik, ki sta skupaj z njim molila v cerkvi Marijinega prikazovanja v Strunjanu, od koder se je Mocku res spet »prikazovalo« nekdaj avstrijsko bučno morje Adrijansko. Alois Mock je na Hrvaškem najraje zahajal na otok Vis v staro ribiško zadružno hišo, kjer na steni visi zares velika umetniška slika Škofjeločanke Dore Plestenjak, na kateri je upodobljena veličastna in edina zmaga avstro-ogrske mornarice, ki je pri otoku Visu leta 1866 pregnala skoraj nepremagljivo italijansko mornarico. Bitko je vodil Mariborčan, admiral Wilhelm von Tegethoff, ki so si ga Avstrijci seveda prisvojili, naši severni sosedje pa za otok Vis dosledno uporabljajo ime Lissa, kot piše na italijanskih pomorskih kartah.
Ob vedno bolj temeljitih preiskavah v propadajoči banki Hypo Alpe Adria, ki ima neuradni naziv banka balkanskih mafij, so zgroženi na Koroškem, saj bi moral vsak prebivalec Koroške deželni vladi podariti pet tisoč evrov, da bi se znebili strašnega dolga banke, nad katero je imel roko v nesreči preminuli koroški nacionalist Jörg Haider. In kar ni zanemarljivo in je treba pošteno zapisati – v ozadju banke so tekle prek igrišč za golf najbolj prikrivane gejevske poti od Celovca prek Ljubljane do Trsta, iz ugotovitev zasebnih detektivov pa je razbrati, da so si vsaj trije visoki politiki iz Italije, Avstrije in Slovenije delili istega lepotca iz slovenskih logov. Zasebnih preiskovalcev okoli afere Hypo banke je vedno več (uradni preiskavi že zdavnaj nihče nič več ne verjame), kajti Dunaj in München (tudi Bavarci so pri Hypu izgubili milijarde evrov) sta se odločila priti ropu stoletja do dna. Zanimivo, da se vedno bolj omenja ime nekdanjega ministra Mocka in njegove mreže v Sloveniji. Vse kaže, da je Mock požegnal, da se na avstrijskem Koroškem ustanovi banka, ki bo stregla vsem željam pohlepnih in neizkušenih balkanskih politikov, obenem pa se bo širil duh »dobrote« Avstro-Ogrske. Ustanovljena je bila Hypo Alpe Adria banka, za skrbnika pa postavljen politični in poslovni manipulator Jörg Haider, ki so mu slovenski politiki celo dovolili, da je v znak dobre volje do Slovenije v Ljubljano pripeljal božično smrečico in na njej prižgal lučke, potem pa je ta blestela na križišču pred Delavskim domom.
Potni listi dr. Peterleta
Seveda je avstrijska politika takoj po osamosvojitvi predsedniku vlade iz vrst Demosa Lojzetu Peterletu (v Avstriji se pusti naslavljati z doktor Peterle) »dovolila«, da je sam osebno prišel na Dunaj in osebno razdelil slovenske potne liste domnevnim potomcem lastnikov nekdanjih posestev v Sloveniji. Presenečeni novopečeni posestniki so dobili nazaj skoraj vse, čeprav se jim niti sanjalo ni, da sploh imajo kakšne korenine v Sloveniji. Sledil je nagel napad velikih, malih in na hitro ustanovljenih avstrijskih bank v Slovenijo (in seveda na preostali Balkan). Najbolj je zablestela z avstrijskim mentorstvom pod mariborsko škofijo delujoča Krekova banka, ki se ji je finančni imperij zrušil skoraj sočasno kot Hypo banki. Zato obstaja strah, da bo naša vlada obe banki reševala prav v paradržavni ustanovi, imenovani slaba banka, kar se zdi finančnim krogom na avstrijskem Koroškem povsem normalno. Kot največji uspeh v naporu za ponovni vzpon duha nekdanjega cesarstva pa si je Avstrija štela, ko so na čelo v poslovalnici največje avstrijske banke Creditanstalt v Ljubljani postavili dr. Franceta Arharja le nekaj dni potem, ko mu je prenehala funkcija guvernerja Slovenije. Najbolj navdušujoče za agresivno avstrijsko politiko je bilo, da je dr. Arhar do potankosti poznal delovanje vseh slovenskih bank in podjetij, kar je Avstrijcem izredno olajšalo delo pri »avstro-hungarizaciji« Slovenije. Slovenski politični krogi so k imenu dr. Arharja začeli dodajati besedici ugledni bančnik, tako so bili veseli pohval severnih sosedov. V zadnjem letu pod novo oblastjo je ugledni bančnik dobil v roke oblast nad celotnim slovenskim bančništvom. Je predsednik Združenja bank, je prvi nadzornik NLB, zamenjalo pa se bo tudi guvernerja Banke Slovenije, dr. Marka Kranjca, sicer Arharjevega človeka, ki je »spregledal« vlogo svojega vodnika, potem ko so se pokazali njegovi prvi rezultati pogajanj s Hrvaško o varčevalcih nekdanje Ljubljanske banke. Skoraj povsem rešen problem se vrača na začetek in samo vprašanje je, kdaj bo naš bančnik pristal, da Slovenija brez pogajanj o nasledstvu izplača varčevalce na Hrvaškem in v Bosni. Tako bomo še bolj na dnu in še bliže dunajskemu upravljanju.
Hrvaški politik Ivo Sanader je bil še bolj dobrovoljen z Avstrijci kot dr. Arhar, ki poslovanje svoje banke ocenjuje za izredno uspešno, potem ko mu je uspelo za Unicredito prevzeti iz NLB finančno poslovanje uspešnih slovenskih podjetij. Sanader je že pred letom 1991 živel in študiral v Innsbrucku, kjer je imel tudi svoje podjetje. Njegov najboljši prijatelj pa je bil Michael Passer, sicer lokalni tirolski politik, ki mu je uspel veliki met, ko je njegova žena Susanne Reiss Passer kot predsednica avstrijskih svobodnjakov in Haiderjeva zaveznica postala podpredsednica avstrijske vlade v letih 2000 do 2003. Torej zelo blizu Hypo Alpe Adria banki.
Prihodnjič: Južni tok pometel z Avstrijci in Hrvati ter discipliniral Slovenijo
