»Dejstvo, da smrt hudo bolnega na ozkem vozičku na hodniku in vsem na očeh postaja nova normalnost, je nesprejemljivo,« opozarjajo v Združenju za dostojno starost Srebrna nit. Njihov poziv odraža obup in stiske številnih pacientov, zlasti starejših, ki se soočajo z nevzdržnimi razmerami na urgenci UKC Ljubljana. Te se po njihovih besedah iz leta v leto slabšajo, izgovori odgovornih pa so postali nesprejemljivi.
Zato kot zagovorniki starejših v javnem pismu apelirajo na odgovorne v UKC Ljubljana in širše, da obupne razmere začnejo urejati takoj, najprej s skrajševanjem nesprejemljivo dolgega čakanja oziroma časa obravnave in z odpravljanjem nehumanih pogojev za čakajoče paciente ter svojce v čakalnicah.
Tako svojo izkušnjo sredi meseca julija opisuje hči, ki je trinajst ur s svojo 86-letno mamo čakala na urgenci: »Za menoj je težka noč … Še težja za vse bolnike, v glavnem starejše. Med njimi je tudi moja mama, pripeljana na urgenco v Ljubljani. Množica postelj s čakajočimi bolniki in obupanimi svojci […] Z mamo prideva ob petih, pred nama množica od zjutraj. Preverim število ambulant, kar štiri so, toda vrata se redko odprejo in zaprejo. Po treh urah preverim, zakaj se vrsta ne premakne. Odgovor – čakalna doba do 20 ur, to je njihova meja normale, ker delata le dva zdravnika. Spoštovana ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, predlagam vam, da v živo preizkusite to čakalno dobo. Sama sem jo doživela dolgo celo noč oziroma 13 ur s 86-letno mamo, pri čemer sem skrbela še za dva starostnika, ki s seboj nista imela svojcev. 98-letnik si je želel le eno – umreti. Predlagam, da ste za rešitev problema vaših »sprejemljivih« 20 ur le opazovalka dogajanja na hodniku skupaj z vodstvom UKC. Posebno spoštovanje pa izkazujem zdravniku, ki je po 12 urah pregledal mamo in ob tem tolažil še mene, ker sem bila na robu obupa.«
Hude zgodbe
Druga objava je iz februarja lani, ko primer opisuje Z. J., ki je s 86-letno teto na ljubljanski urgenci čakala več kot 26 ur, od tega 22 ur na stolu! »Vsi so ves čas delali in zjutraj se je videlo, da komaj stojijo pokonci. Ni problem v zdravnikih. Problem je višje, mnogo višje.« In naprej L. L.: »Mati (90 let) je na urgenci čakala 18 ur, bila polulana do glave, prosila za menjavo plenice … Kje pa, kdo pa ima čas. In na hodniku je bila pokrita samo s tanko rjuho.«
Primerov, ki so opisani, je še veliko, zato so v Srebrni niti prepričani, da je zagotovo mogoče kaj izboljšati v organizaciji, procesih dela in skrajšati nesprejemljivo dolge čase zdravstvene obravnave, ki lahko trajajo tudi več kot deset ali celo več kot dvajset ur. »Ljudje trpijo v bolečinah, mnogi so higiensko neoskrbovani, žejni, lačni, prestrašeni, in ni tako redko, da pacient, zlasti starejši, na urgentnem hodniku tudi umre. V Srebrni niti spremljamo hude osebne zgodbe, veliko stisk starejših je prikazanih v medijih in na družbenih omrežjih. Dejstvo, da smrt hudo bolnega na ozkem vozičku na hodniku in vsem na očeh postaja nova normalnost, je nesprejemljivo. Kot tudi menjava plenic v prisotnosti drugih, siljenje na izločanje v plenico ali v nočno posodo sredi hodnika, izvajanje diagnostičnih in terapevtskih intervencij na hodniku … Da neudobnih stolov in pomanjkanja (zvočne, vizualne) zasebnosti pacientov niti ne omenjamo.«
Izgovori, da ni mogoče storiti ničesar, da ni dovolj prostora, časa, zdravnikov, medicinskih sester ali česa drugega, so, kot pravijo, nesprejemljivi. V Srebrni niti pozivajo vodstvo UKC Ljubljana, naj pristopi k reševanju neznosnih razmer na urgenci.
Odgovori jih ne prepričajo
»Sistemski izgovori, da ni mogoče ničesar izboljšati, da potrebujemo regionalno bolnišnico, drugačno plačevanje storitev ZZZS, da sistem na primarni ravni ne deluje ustrezno, ne smejo biti več opravičilo za vodstvo, da ne išče učinkovitih rešitev znotraj UKC Ljubljana. V sistemu zdravstvenega varstva se je v zadnjem letu in pol število zdravnikov povečalo za tristo, zagotovo je del teh tudi v UKC Ljubljana. Poleg kadrovskih okrepitev spremembe v organizaciji dela pogosto ne zahtevajo več kadra, temveč je treba spremeniti procese zdravstvene obravnave, delovne naloge članov zdravstvenega tima in organiziranost dela. Pomembno bi bilo vedeti, kaj je UKC Ljubljana v zadnjih letih po koncu epidemije covida-19 naredil za izboljšanje zdravstvene obravnave na urgenci, tudi z vidika zaposlenih in dostojne ter varne zdravstvene obravnave pacientov,« opozarjajo v Srebrni niti. Pacienti, ki so se znašli v takšni situaciji, pravijo, da so urgence polne takih, ki ne pridejo do svojega zdravnika. Tako nastaja dolga čakalna doba. »Če bi zdravstvo na primarni ravni opravljalo svoje poslanstvo, bi bilo na urgencah trikrat manj pacientov. Osebje na urgencah dela s srcem in z nadčloveškimi močmi. Sistem je nekje zatajil, nekateri na urgenci v 20 do 30 urah uredijo vse, kar bi prek osebnega zdravnika (z vsemi napotnicami) v pol leta ali več,« meni J. P.
In kot je še zapisano v navedenem viru: »Zdravstvo bi moralo temeljiti na sočutju, a ta vrednota v praksi pogosto izpuhti tam, kjer bi jo najbolj potrebovali: na urgenci. Zdravstveni sistem, ki ne more zagotoviti osnovne oskrbe najranljivejšim, tako da ohrani tudi njihovo najosnovnejše človeško dostojanstvo, nujno potrebuje prenovo.«
»Skrajni čas je, da se od besed in pisem preide k dejanjem. Zato v luči izboljšav dela v urgentnih centrih, zlasti v UKC Ljubljana, ponovno pozivamo k dvigu glavarinskih količnikov izbranih osebnih zdravnikov kot enemu od nujnih pogojev, da se urgentne centre razbremeni nenujnih pacientov, tudi starejših. Prav tako naj se nujno povečajo kapacitete urgentne službe z dodatnimi ekipami, treba je vključiti tudi zasebnike s koncesijo. Morda je treba evalvirati ustreznost triažiranja ob vstopu v sistem, da se zagotovi izboljšanje humanosti postopkov zdravstvene obravnave, saj zdaj čakajo vsi, tisti, ki urgenco potrebujejo, in tisti, ki je ne,« še opozorijo in dodajajo, da želijo svoje poglede, vključno s pobudami za rešitve nekaterih problemov, predstaviti tudi ministrici za zdravje dr. Valentini Prevolnik Rupel. Pričakujejo, da se bo odzvala na njihovo prošnjo za neposredni razgovor, za kar so zaprosili že pred dvema mesecema in prošnjo ponavljajo tudi tokrat.
