Na štirih nogah je včasih lažje kot na dveh

Problemi so pri lastniku

Tako razmišljanje ju je privedlo do odločitve, da bi se posvetila takemu delu, da bi najprej začela doma, kjer je učni proces navzoč štiriindvajset ur. »Šele ko uredimo stvari doma, se lahko lotimo učnega procesa socializacije v zunanjem okolju in na poligonu. Problemov sva se torej lotila pri izvoru. Najino delo se začne tako, da psa (pre)vzgajamo najprej v domačem okolju. Ampak to še ne pomeni, da delujemo samo doma. Daleč od tega. Doma začnemo, potem pa pridobljeno znanje prenesemo še v drugačne situacije in na druge lokacije. Veste, resnica je preprosta: vse se začne v leglu, kjer se hitro pokaže, kje so meje, in to je treba potem samo vzdrževati.«

A resnica je tudi, da se pes doma obnaša drugače kot drugod. »To pa predvsem zato, ker mu lastnik ne zna povedati, ker mu dopusti tudi vse tisto, kar mu v resnici ne ustreza. Naučijo se skakati po ljudeh, lajati na zvonec, spati na kavču. Saj s tem spanjem na kavču, recimo, ni nič narobe, če soglaša tudi lastnik. Ampak psu je hitro jasno, kakšna so doma pravila, potem se temu prilagodi. Pes je namreč zelo vztrajen, zna odlično opazovati. Točno ve, kje so naše šibke točke, in to odlično izkoristi sebi v prid. Ker se mu splača. In to je treba obrniti. Če psa prepričamo, da nekaj dela za svojo korist, potem bo to tudi počel, obenem pa nevede izpolnil naša pričakovanja.«

Tu pride pogosto do spora. »Psi hočejo sebi dobro in če to vodi v konflikt, bodo vanj tudi šli. Zato je zelo pomembna vloga motivacije in nagrajevanja. Poglejte, volk v naravi, ki ima podobne nagone kot pes, se mora za vse potruditi, tudi za hrano oziroma predvsem zanjo. Naš problem pa je pogosto, da imajo psi vsega v izobilju, ker jim prepogosto pripisujemo človeške navade in lastnosti. In to ni dobro. Saj poznate tisto, ko ljudje govorijo, da je njihov pes tako pameten, da le govoriti še ne zna. In tu je glavna poanta. Midva dajeva velik poudarek na delo z lastniki. Pes se kaj hitro spremeni, težje je spremeniti navade lastnika. To pa ljudje najtežje sprejmejo, namreč da bi spreminjali sebe. Veste, ko spoznaš psa, kaj hitro spoznaš tudi gospodarja.«

Pes ni otrok

Jure in David opozarjata, da ljudje psom prepogosto dajemo potuho, da prepogosto z njimi ravnamo kot z otroki, prepogosto jih hočemo zaščititi pred svetom okoli njih. Zato na ta svet niso pripravljeni, so pogosto razvajeni. Takih psov je ogromno. Težava lahko nastane že na začetku, pri izbiri pasme, morda tudi take, ki na to okolje ni prilagojena in ki je bodoči lastnik niti dobro ne pozna. »Ja, res je, tu je problem, da se ljudje premalo pozanimajo o posamezni pasmi. Zato je bilo nekaj pasem, ki so bile zelo priljubljene, pa so z leti skorajda izginile. Tipičen primer so zdaj angleški braki. Bili so selekcionirani kot lovski psi goniči. Potem pa si človek, ki živi v bloku, kupi takega psa. Takoj imamo težavo, ker je on lovec. Ko pride na sled, bo šel za njo. Tak pes lahko odide za dve, tri ure. Jaz sem za to, da bi uredili kot v Nemčiji in Avstriji; če nisi lovec, si ne moreš kupiti lovskega psa,« pravi David.

Tu nista povsem enakega mnenja. Jure meni drugače: »Tudi potrebe lovskega psa se da zadovoljiti. Je pa res, da se za to redko kdo dovolj potrudi in se redko kdo tudi izobrazi v to smer. Saj vsi vemo, da lovci pogosto niso najboljši lastniki, a eno pozitivno lastnost le imajo. Psa uporabljajo natančno za to, za kar je bil ustvarjen.« In spet smo tam, torej pri gospodarju. »Slovenci smo povsem povprečni lastniki. Je pa res, da ljudje pogosto mislijo, da je vzgoja psa veliko lažja, kot se kasneje izkaže. To je večji problem. Pes je velika odgovornost, v veliki meri nam spremeni življenje. Je pa dejstvo, da se mora pes prilagoditi našemu načinu življenja in ne obratno.«

Pes je pes, velik ali majhen

Pa to ne pomeni, da delujeta zgolj na individualni ravni, še zdaleč ne. »Letos sva začela s skupinskimi tečaji v Smledniku, Ljubljani, Mariboru, Kranju in v Kopru. Prednost tečajev je vsekakor, da so dostopni večjemu številu ljudi. To je v bistvu najboljši približek individualnemu delu na domu. Veste, individualnih obiskov si vsak le ne more privoščiti in mnogim skupinska srečanja zadostujejo, da vzgojijo svojega psa. So pa tudi ti skupinski tečaji omejeni na manjše skupine, recimo sedem ljudi. Zato je tudi tu omogočena individualizacija. Zdaj imava tudi štiri inštruktorje, ki sva jih izobrazila po našem sistemu, za vsak kraj svojega. Potreb je veliko. Slovenci smo taki, da izberemo prvo društvo za najbližjim vogalom, ne da bi se pozanimali o kakovosti. Posebnost naših tečajev je tudi v tem, da se v veliki meri posvečamo vzgoji. Kar pa je seveda velika razlika, če psa zgolj šolamo. Vzgoja psa je vendarle bistveno bolj pomembna od samega šolanja.«

In vedno, prej ali slej, pridemo nazaj k lastniku. »Tu pa je bistvo. Veliko je vprašanj, veliko je problemov z ljudmi, največ vprašanj je, kako si olajšati skupno življenje s psom. Pogosto ljudje napačno mislijo, da je z večjim psom več težav. Pa ni tako, pes je preprosto pes. In še nekaj se dogaja – ljudje otrokom psa kupijo za igračo. Otrok se naveliča, najde drugo igračo, pes pa ostane. In kaj potem? V Sloveniji je preveč zapuščenih psov, zato je ta problematika zelo aktualna.

Psi so v osnovi preprosti, sledijo svojim nagonom, mi pa moramo vedeti, kako z njimi ravnati. Ljudje si pogosto vse skupaj napačno predstavljajo, zato psa neustrezno vzgajajo ali pa ga sploh ne. Po navadi se morajo za prevzgojo psa spremeniti oni, ljudje, kar je najtežje. Malo za šalo, bolj pa zares lahko rečeva, da imava večino težav z ljudmi, bistveno manj s psi. Ljudje bi radi takojšne rezultate vzgoje in šolanja, a to zahteva veliko časa in vztrajnosti.«

Tako pač je, to je narava

Nazadnje se vrnemo k njunemu delu. »Delo s psi? To že kar lep čas počneva in dobro veva, da je to delo dolgoročen proces. Naporno, a tudi lepo. Vseskozi stremiva k temu, da bi bila boljša. Ne bi zamenjala. Je pa včasih naporno, ker namesto psa dobiš 'v obdelavo' vso družino. In še nekaj – obe dejavnosti, torej delo z reševanjem in vzgoja psov, nimata veliko skupnega, morda samo to, da je vključen pes. Lahko rečeva, da so zadnje čase najini psi potegnili kratko, ker naju po cele dneve ni, ker sva polno zaposlena, tudi v tujino hodiva pogosto. Ko imaš dovolj znanja, veš, da je največ v kakovosti skupnega časa, ne v tem, da si z njim ves čas. Tudi v odnosu do psa je to izjemno pomembno.«

Ker lahko govorimo o strokovnjakih za pasje vedenje, nas seveda zanima, kako imata »prečitane« svoje pse. Psi za razliko od ljudi živijo predvsem v sedanjosti. »Meniva, da pes razmišlja drugače, kot si predstavlja večina ljudi. Najina spita ali pa razmišljata, 'kaj bom s teboj danes počel'. Nič drugega ta hip. Pes je res lahko terapevt ali prijatelj, ampak tega ne moremo dajati pred vzgojo. Ker če ravnamo tako, potem dajemo svoje potrebe v ospredje in tako se porušita pasja vloga in osebnost. Seveda si lahko ljudje kupijo psa, da se počutijo bolje, da se z njim vračajo k naravi. Ampak najprej moramo vzgojiti psa, uresničiti njegove potrebe, šele potem lahko od njega pričakujemo, da nam bo pomagal do bolj kakovostnega življenja. Tako pač je, narava…«