Zvezdana Godec se še danes trese, ko se spominja teh dogodkov. Solze težko skriva: »Najhuje je, da sem našla položnico, ki trdno dokazuje, da sem teh 19,50 evra plačala že takrat, takoj, ko sem jo dobila. A mi nič ne pomaga: na cesti sem, brez vsega.«
Saj smo vsega hudega vajeni, a tole se le sliši malo prehudo…
»Pa pojdiva skozi dokumente. Glejte, položnica s potrdilom o plačilu je tu, tudi sodišče jo ima. Premore tudi vso dokumentacijo o zapletu med menoj in mestno oblastjo, ki se vleče že dve desetletji. Med tem pravdanjem sem ostala brez vsega, predvsem pa mi je šlo po zlu zdravje. Na tleh sem.«
Med papirji vidim, da vam sodišče očita pasivnost.
»No, to je res višek! Sodišče dobro ve, da vsa ta leta redno in v celoti plačujem najemnino, kakršno zahteva mesto. Ima dokaze, da sem poravnala vse terjatve. Direktor Sašo Rink, ki je zamenjal Jožko Hegler, se drži za glavo, kaj da počnejo z menoj, a da je pač ‚zavezan sodišču‘ in mi ne more pomagati. Sodišče ve, da je mesto od mene terjalo, naj poravnam 710 evrov sodnih stroškov, preden se začnemo pogajati. Tudi to sem takoj plačala. Dokazila sem posebej poslala Olgi Zubac, svetovalki Jožke Hegler. Ko sem jo obiskala, je pred menoj tekla po stopnicah, bežala, se skrivala, očitno ji je bilo nerodno. Vse skupaj nič ne pomaga. Mesto je premočno. Celo na sodišču.«
Vaši odvetniki pa prešibki?
»Ne vem, ali je to pravi izraz, morda je bil kdo tudi podkupljen. Robert Golob me je zastopal tako malomarno in škodljivo, da mi je prekipelo in sem ga prijavila odvetniški zbornici. Gladko so mu vzeli licenco, kar ni prav pogosto, sodišče vse to ve, a meni očita pasivnost?!«
Vaša bitka z Ljubljano je torej dolga…
»Pogorelo mi je stanovanje. Do tal. Komaj sem dobila vsa soglasja za obnovo, ki je bila dolga, naporna, draga. Tik pred koncem je vanj vdrl Janez Pogačar, vse moje stvari zmetal v klet, šivalni stroj prodal, denar obdržal, pralni stroj odtujil. Nesramno je terjal, naj mu plačujem elektriko. Dobil je stanovanjsko pravico, jaz pa prepoved vstopa v svoje stanovanje. Odkupiti ga nisem smela, češ da v njem nisem bivala. Na koncu sem s sodbo vsiljivca res izgnala, prisodili pa so mi vse stroške, ki jih je povzročil, in so me vrgli iz lastnega stanovanja. Nemogoče? Mogoče! V Ljubljani! Dolg najemnin na ime Jana Soldat Pogačar je občina zvrnila name, ime dolžnice je preprosto spremenila v moje, dodala obresti in si umila roke.«
Spet dokumentacija: Leta 1954 je Zvezdanina mama svoje manjše lastniško stanovanje zavoljo številne družine prepustila državi za večje družbeno stanovanje. Pred 24 leti se je Zvezdana Godec preselila nazaj k mami. Skrbela je zanjo in za svoja otroka. Mama je spomladi 1990, opešana, ponesreči zanetila požar, ki je povsem uničil stanovanje in imetje v njem. Godčeva je poskrbela za naporno in drago sanacijo pogorišča. Mama je bila po drugi kapi sprejeta v dom starejših občanov, po tretji je umrla.
Zvezdana Godec je leta 1990 na svoje ime pridobila vsa soglasja občine za obnovo pogorelega stanovanja, druge potrebne dokumente in bančno posojilo. Sama je od požara naprej seveda stanovala drugje, med obnovo pa izvedela, da se je v njeno stanovanje vselil vsiljivec s svojo družino.
Vsiljivec je v uniformi osamosvojitelja hodil na občinski sekretariat za stanovanjske zadeve in po čudežu dobil stanovanjsko pravico. Zvezdana Godec je izgubila pravico vstopa v lastno stanovanje, kar jo je sesulo. Zbolela je, bila operirana, poslali so jo v zdravilišče.
Ta čas je občina vsiljivčevi ženi v njenem stanovanju prijavila stalno bivališče. Vsiljivec je bil v tem stanovanju stalno prijavljen šele od februarja 1995 in je torej z vednostjo občine uporabljal dve stanovanji.
Zvezdana Godec je bila tega človeka prisiljena tožiti, ker ni poravnaval niti stroškov bivanja, ampak jih je pri upravniku zgradbe kar sama. Na sodišču je zmagala, vsiljivec bi moral stanovanje vrniti v prejšnje stanje, vendar je vanj lahko s sodnim izvršiteljem stopila šele februarja 1998. Čeprav je bilo po požaru obnovljeno, je bilo v obupnem stanju. Ponovno se je morala lotiti dela.
Dolga na ime vsiljivca ni plačala, saj jo je občina iz njenega stanovanja za sedem let izselila. Nato jo je MOL obvestila, da v stanovanju biva nezakonito, ker nima sklenjene stanovanjske pogodbe in ker ne plača zahtevanega dolga.
Okrajno sodišče v Ljubljani je marca 2001 oškodovanki naposled priznalo pravico do odkupa stanovanja, vendar se je MOL pritožila. Nato je okrajno sodišče v Ljubljani junija 2003 presodilo, da je oškodovanka izgubila status uporabnice stanovanja, ker od požara leta 1990 šest mesecev ni nepretrgoma bivala v stanovanju. Pri tem je brezobzirno spregledalo dejstvo, da v pogorelem stanovanju ni bilo mogoče bivati in da je že dovoljenje za obnovo stanovanja nujno pomenilo tudi uporabo. Višje sodišče v Ljubljani je junija 2004 izdalo sodbo, s katero je ugodilo MOL in oškodovanki zavrnilo zahtevek za odkup stanovanja. Ljubljanski Stanovanjski sklad ji je zaradi »nezakonitega bivanja v stanovanju« poslal opomin pred tožbo za izpraznitev stanovanja. Njen dolg, ki bi moral iti na rovaš vsiljivca, je že prerasel 24.000 evrov.
Ljubljanski stanovanjski sklad jo je obvestil, da ji nudi sklenitev najemne pogodbe v primeru popolnega poplačila celotnega dolga in pravdnih stroškov. Te je poravnala, za ostalo pa prosila za obročno plačevanje.
Zdaj dokončno na cesti?
»Oblast je birokratsko, podlo, ignorantsko in nečloveško prek sodišča dosegla svoj 'prav'. Tole nima nič skupnega s pravico, temveč prek pravosodja napenjajo mišice pred ubogo žensko.«
Seveda smo že vprašali mestno oblast, zatrjuje svojo korektnost in dosledno spoštovanje sodišč. Ta nam odgovarjajo, da so vedno sodila ob vsem spoštovanju zakonov in ustave… Pa se znajdi.
