Papež Frančišek, ta karizmatični in pogosto kontroverzni Argentinec, prvi papež po več kot tisočletju, ki je bil rojen zunaj Evrope, in papež, ki je Katoliško cerkev vodil skozi posebej burno obdobje preobrazbe, se je v Vatikanu v ponedeljek zjutraj poslovil. Star je bil 88 let. Njegova smrt, čeprav nemara pričakovana zaradi zdravstvenih težav, pušča za seboj grenak priokus in cerkev, ki je na razpotju – zaznamovana z zapuščino reform, številnimi odprtimi vprašanji in globokimi delitvami. Frančišek pa je svoj pečat pustil tudi v Sloveniji, čeprav je kot papež nikdar ni obiskal.
Njegovo smrt je uradno oznanil Vatikan z izjavo kardinala Kevina Farrella: »Zjutraj ob 7.35 se je rimski škof Frančišek vrnil v očetovo hišo.« Papeževo zdravje je bilo v zadnjih mesecih krhko. V začetku leta je bil skoraj mesec dni hospitaliziran zaradi hude okužbe dihal, kar je bil njegov že četrti večji zdravstveni zaplet od leta 2021, vključno z operacijo na črevesju. Kljub temu se je zdelo, da okreva; iz bolnišnice je prišel marca, se udeležil velikonočnih obredov in celo opravil tradicionalni blagoslov urbi et orbi, med katerim se je na kratko zapeljal med verniki. Toda njegovo telo, zaznamovano z odstranitvijo dela desnega pljučnega krila v mladosti zaradi hude pljučnice – kar je sam povezal s svojo poklicanostjo, saj je trpljenje dobilo nov pomen – je nazadnje klonilo. Iz Vatikana so v ponedeljek zvečer sporočili, da je bila zanj usodna možganska kap, ki sta ji sledili koma in nato še odpoved srca.
Pragmatičen odnos do smrti
Frančišek je imel do svoje smrti »zelo pragmatičen odnos«, kot je zapisal v avtobiografiji, in si je že za življenja za kraj pokopa izbral rimsko baziliko Marije Snežne ter poenostavil pogrebni obred. Odločil se je za preprosto leseno krsto. Jorge Mario Bergoglio, rojen 17. decembra 1936 v Buenos Airesu kot najstarejši od petih otrok italijanskih priseljencev – njegov oče je bil železniški uradnik, mama gospodinja – je bil človek prelomnic in kontrastov. Njegova družina je za las ušla tragediji, ko ni odpotovala z ladjo Principessa Mafalda, ki je leta 1927 potonila in s seboj v smrt potegnila več kot 300 izseljencev.
Odraščal je v skromnih razmerah, poznal je revščino barakarskih naselij (villas miserias), doživel je peronistični populizem in brutalnost vojaške diktature (od 1976 do 1983). Po izobrazbi kemijski tehnik je pri šestnajstih začutil klic k duhovništvu, vendar je v semenišče vstopil šele kasneje. Leta 1958 je po tem, ko je prebolel hudo pljučnico, vstopil k jezuitom. Posvečen je bil leta 1969.
Znotraj jezuitskega reda je hitro napredoval. Že leta 1973 je postal provincial argentinskih jezuitov. To obdobje je bilo zaznamovano z notranjimi cerkvenimi napetostmi po drugem vatikanskem koncilu in zunanjimi političnimi pretresi. Bergoglio je bil v tem času obtožen sodelovanja z diktaturo pri aretaciji dveh sobratov, čeprav je kasneje prišlo na dan, da je mnogim preganjanim na skrivaj pomagal zapustiti državo. Sam je kasneje dejal, da si nima česa očitati. Njegovo vodenje reda je bilo odločno, toda tudi sporno; nekatere je privlačil, druge odbijal.
Notranje izgnanstvo
Leta 1986 je odšel v Nemčijo, v Frankfurt, da bi doktoriral iz dela Romana Guardinija, vendar se je vrnil brez doktorata. Njegovi nadrejeni so ga za dve leti poslali v Córdobo, kar je bilo nekakšno notranje izgnanstvo. Iz anonimnosti ga je potegnil buenosaireški nadškof, kardinal Quarracino, ki ga je leta 1992 predlagal za pomožnega škofa, leta 1998 pa je postal njegov naslednik kot nadškof Buenos Airesa.
Papež Janez Pavel II. ga je leta 2001 imenoval za kardinala. Kot nadškof se je Bergoglio pogosto spopadal z oblastmi, zlasti s predsednikom Néstorjem Kirchnerjem in njegovo ženo, kasneje prav tako predsednico, Cristino Fernández de Kirchner, ki jima je očital korupcijo in zanemarjanje socialnih problemov. Večkrat je kritiziral kapitalizem in poudarjal pomen običajnega človeka. Vedno je ohranjal distanco do rimske kurije, ki jo je obiskoval samo, kolikor je bilo nujno potrebno.
Njegova izvolitev 13. marca 2013, po šokantnem odstopu Benedikta XVI., je prišla v času krize za Rimskokatoliško cerkev, zaznamovano z notranjimi spori in finančnimi škandali. Bil je prvi jezuit na sedežu apostola Petra, prvi papež iz Latinske Amerike in prvi, ki si je izbral ime Frančišek, v čast svetniku iz Assisija, znanemu po svoji predanosti revnim in preprostosti. Ko se je pojavil na balkonu bazilike svetega Petra, je svet pozdravil kot škof, ki prihaja »skoraj s konca sveta«. S preprostim pozdravom »Dober večer« in prošnjo, naj ljudstvo moli zanj, preden on blagoslovi njih, je nakazal drugačen slog papeževanja – manj formalen, bolj pastoralen. Namesto papeške palače si je za dom izbral Dom svete Marte (Domus Sanctae Marthae), nosil je preprost kovinski križ namesto zlatega in obrabljene črne čevlje namesto tradicionalnih rdečih.
