Leto 2016 ostaja v kolektivnem spominu zapisano kot leto tektonskih političnih premikov. Odločitev Združenega kraljestva za izstop iz Evropske unije in izvolitev Donalda Trumpa za 45. predsednika Združenih držav Amerike nista bila le osamljena dogodka, temveč vrhunca nekakšnega vala, ki je že nekaj časa pridobival moč. Dandanes ugotavljamo, da ni šlo le za kratkotrajno anomalijo, temveč za globoko preobrazbo politične krajine v številnih državah, katere posledice še vedno oblikujejo našo sedanjost in prihodnost. Populistična gibanja, ki so takrat zajahala val splošnega nezadovoljstva, so se zasidrala v osrednji politiki, teme, kot so migracije, nacionalna suverenost, gospodarska negotovost in nezaupanje v elite, pa ostajajo v ospredju.
Ko so 9. novembra 2016 odmevali izidi ameriških volitev, je angleški politik Nigel Farage, neutrudni zagovornik brexita in glasni kritik bruseljske birokracije, migracij ter celo podnebnih ukrepov, triumfiral. »Mislil sem, da je brexit velika stvar, toda zmaga Donalda je nekaj še večjega! Leto 2016 bo leto dveh velikih političnih revolucij,« je dejal, pri čemer je ostro kritiziral »zastarel politični razred«, »propadle« javnomnenjske agencije in medije, ki naj ne bi razumeli sveta okoli sebe.
Šok ob uspehih
Čeprav je bila Farageeva in Trumpova retorika pogosto zaznamovana s ksenofobijo in nacionalizmom, jima je uspelo nagovoriti skupine prebivalcev, ki so se počutili odrinjene in neslišane, predvsem pa so menili, da so jih tradicionalne politične strukture izdale. Šok ob njunih uspehih je bil v številnih prestolnicah – od Washingtona do Berlina – ogromen. Sprva je prevladovalo mnenje, zlasti v progresivnih krogih, da gre za nesrečen zgodovinski zdrs, začasno stanje, ki ga bo mogoče hitro popraviti. Celo zmaga Joeja Bidna leta 2020, ki je za hip ustavila Trumpov pohod, se je povečini izkazala kot posledica edinstvenih okoliščin pandemije covida-19 in katastrofalnega upravljanja krize Trumpove administracije, kar je samo v ZDA privedlo do izgube več kot milijona življenj.
Danes je jasno, da je bilo takšno razmišljanje nevarno podcenjevanje globine in širine nezadovoljstva.
Slepota demokratičnih institucij pred signali je bila presenetljiva. Že pred letom 2016 so opozorilna znamenja tlela pod površjem: vzpon gibanja čajankarjev (»Tea Party«) v ZDA kot odziv na finančno krizo in Obamovo zdravstveno reformo, postopna krepitev protipriseljenskih strank v Evropi (kot so Nacionalna fronta v Franciji, Stranka za svobodo na Nizozemskem ali Alternativa za Nemčijo v Nemčiji). Trump je leta 2016 zmagal ne le s podporo tradicionalnih republikanskih volivcev, temveč z mobilizacijo belih delavskih razredov v deindustrializiranih zveznih državah srednjega zahoda (to je tako imenovani rjasti pas oziroma »Rust belt«), ki so desetletja doživljali stagnacijo plač ter izgubo delovnih mest zaradi globalizacije in avtomatizacije.
Podobno je zagovornikom brexita uspelo prepričati volivce v gospodarsko zapostavljenih regijah severne Anglije in Walesa, ki so se počutili pozabljene od londonske elite.
Konec mita
Takrat se je, kot je nedavno ugotavljal francoski novinar Matthieu Aron, podrl mit o srečni globalizaciji. Medtem ko je liberalizacija trgovine prinesla gospodarsko rast, so njene koristi postale izjemno neenakomerno porazdeljene. Finančna kriza leta 2008 in poznejše reševanje bank z javnim denarjem, medtem ko so navadni državljani čutili posledice varčevanja, sta le še poglobila občutek krivice in nezaupanja. K temu je treba prišteti še kulturno in identitetno tesnobo. Hiter ritem družbenih sprememb ter vprašanja migracij in demografskih premikov so v delu prebivalstva sprožili občutek izgube nadzora nad lastno nacionalno identiteto in tradicionalnimi vrednotami. Populistični voditelji so te strahove nato le spretno izkoriščali z retoriko »mi proti njim«, pri kateri so »elite«, »globalisti« in »priseljenci« postali grešni kozli za vse težave.
V tem okolju so na sceno stopili »inženirji kaosa«, kot jih imenuje pisatelj Giuliano da Empoli. Ti novi politični podjetniki so mojstrsko izkoristili potenciale digitalne dobe. Družbena omrežja in njihovi algoritmi, optimizirani za angažiranost in širjenje viralnih vsebin, so postali idealno orodje za širjenje njihovih sporočil. Resnica je postala drugotnega pomena, ključno je bilo vzbuditi čustva, predvsem jezo in strah. Trumpova kampanja je bila pionirska v uporabi mikrotargetiranja volivcev na platformah, kot je facebook, pri čemer so odmevale tudi obtožbe o vlogi podjetij, kot je Cambridge Analytica, in tujem vmešavanju, menda celo iz Rusije.
Populistični voditelji so jezo preoblikovali v politično orožje. Negovali so jo, jo multiplicirali in kanalizirali proti specifičnim ciljem. Širjenje dezinformacij in lažnih novic je postalo stalnica. Spomnimo se Trumpovih vztrajnih trditev o rojstnem kraju Baracka Obame, njegovih poznejših bizarnih izjav, kot je bila obljuba o zidu med Koloradom in Mehiko (državi nimata skupne meje), ali šokantnih laži v soočenju o prehranjevalnih navadah haitijskih priseljencev.
»Libertarci nove dobe«
Poleg jeze je bilo ključno tudi namerno kršenje družbenih in političnih norm. Kot poudarja da Empoli, so se ti voditelji prelevili v nekakšne »libertarce nove dobe«, ki izzivajo vse od znanstvenega konsenza o podnebnih spremembah do javnozdravstvenih ukrepov in pravil »politične korektnosti«. S tem so se predstavili kot avtentični glasniki navadnih ljudi proti »zadušljivi eliti«, ki naj bi jim odrekala svobodo govora in mišljenja.
Leto 2016 ni bilo le ameriški ali britanski fenomen. Tudi drugje po Evropi so populistične sile pridobivale moč. V Avstriji je le za las izgubil predsedniške volitve kandidat skrajne desnice Norbert Hofer. V Nemčiji je Alternativa za Nemčijo leta 2017 postala prva skrajno desna stranka po drugi svetovni vojni, ki je vstopila v bundestag. V Italiji je leta 2018 oblast prevzela koalicija med populističnim Gibanjem petih zvezd in desno Ligo Mattea Salvinija. Na Švedskem so Švedski demokrati postali ena najmočnejših strank.
Populizem dandanes ni več le obrobni pojav, temveč se je v številnih državah normaliziral in postal del političnega vsakdana. Stranke, ki so bile nekoč marginalizirane, danes krojijo vladne politike ali pa iz opozicije močno vplivajo na javno razpravo.
Ko populistični voditelji pridejo na oblast, so pogosto izziv za temeljne demokratične institucije. Napadi na neodvisnost sodstva (primeri Poljske in Madžarske), demonizacija kritičnih medijev kot »sovražnikov ljudstva«, spodkopavanje strokovnih institucij ter erozija sistema zavor in ravnovesij postajajo vzorec, ki vzbuja zaskrbljenost.
Fragmentacija političnega prostora
Odziv tradicionalnih strank in institucij na ta izziv je bil pogosto neusklajen in neučinkovit. Dileme med ignoriranjem, neposredno konfrontacijo ali poskusom prevzemanja nekaterih populističnih tem so privedle do nadaljnje fragmentacije političnega prostora.
Sile, ki so tistega leta prišle na površje, torej niso izginile. Gospodarska negotovost, kulturne napetosti in nezaupanje v institucije ostajajo močni dejavniki. Digitalna sfera še naprej omogoča hitro širjenje dezinformacij in polarizacijo družbe. Leto 2016 morda ni bilo konec zgodbe, temveč prej konec uvoda v novo politično dobo, ki od demokracij zahteva večjo odpornost, prilagodljivost in predvsem sposobnost, da ponovno nagovorijo tiste državljane, ki se počutijo zapostavljene in preslišane, ter si pridobijo njihovo zaupanje.
