»Enostavno jim lahko razložimo, da potrebujejo še nekaj, še posebej ko večina po kriznem obdobju ali pa v trenutkih velikih življenjskih dilem izkoristi vse možnosti, potem ko se je že posvetovala z družinskimi člani in s prijatelji. Potem se začnejo izogibati tistih, ki so jim blizu, in poiščejo strokovno pomoč. Morda jih je kdo prepričal, morda so videli kakšen prispevek v časopisu ali prelistali kakšno knjigo in v dilemi nato neodločno pokličejo po telefonu. Od petih, ki so klicali, potem pride eden in začne se pogovor. Govorijo, kaj se jim je zgodilo včeraj, predvčerajšnjim ali prejšnji mesec, potem pa sami spoznajo, da se je proces začel že mnogo, mnogo prej. Že res, da ga je morda žena pustila prejšnji teden, ampak vse skupaj se je začelo že veliko prej.«

Kaj je s tistimi, ki ne pokličejo po telefonu?

»Gredo h kakšnemu drugemu zdravniku splošne prakse, mu ne povedo resnice in potem pojedo zjutraj eno zeleno, opoldan eno rumeno in zvečer eno rdečo tabletko ter tako v nedogled, dokler se povsem ne zlomijo, ker težave ostajajo.«

Razvili ste teorijo zelene deteljice, ki predstavlja glavne sestavne dele duševnega zdravja oziroma psihične stabilnosti. Prvi list je negovanje samopodobe, drugi list čustveno polnjenje, tretji fizično in psihično aktivno življenje ter četrti list varovanje mej v medsebojnih odnosih. Moramo imeti vse liste?

»Moramo, ker so vsi listi med seboj povezani. Če nimate dovolj samozaupanja, ne boste začeli pogovora, ki vas bo morda emocionalno napolnil oziroma zadovoljil. Zaradi neaktivnega življenja, ker ste pač vedno doma v copatih z daljinskim upravljalnikom televizorja, ne boste prišli do prijateljev ali prijateljice in začeli lepega pogovora, po katerem boste zadovoljni. Vse liste morate imeti v rokah…«

Večini menedžerjev ali politikov je tisto čustveno polnjenje velikokrat nepomembno in so vseeno uspešni, vsaj na prvi pogled.

»Nikomur sveča še ni svetila do jutra, pravi neki star muslimanski pregovor. To velja tudi za tiste, ki so danes na prvi pogled uspešni.«

Vse več menedžerjev pri psihologih

Zanimivo je, da ste razvili lastno metodo za psihološko izobraževanje menedžerjev. Pomeni to, da so potem ti menedžerji uspešnejši?

»Delala sem s skupino menedžerjev, ki so bili na zelo visokih položajih v nekem zelo velikem podjetju. Poklicali so me zato, ker je bila ta skupina menedžerjev, ki je vodila tisto podjetje, med seboj sprta. Šli so se pravo vojno. Kako jim potem razložiti, da so bili ti medsebojni boji popolnoma nepotrebni? Zelo preprosto. Ker so se tako sami odločili, so sestavili nekakšen razred, sedeli so v klopeh drug zraven drugega, prepisovali, si pomagali. V razredu je bilo povsem drugače kot na delovnem mestu. Kar spomnite se sošolcev in sošolk – skupaj bomo lažje prebrodili probleme, v tem primeru stres. Iz velikega razreda sem nato naredila manjšo skupino, ki je delala podobno. Potem so vsak posamezno hodili k meni na pogovor in seveda so si mislili, češ pa kaj bomo govorili eno uro s to žensko. A ta ura se je močno zavlekla, ker so mi morali povedati še to in ono. Veste, zakaj? Zato, ker sem jih poslušala. Če bi to pripovedovali svojim sodelavcem, bi se jim ti smejali, morda bi jih celo diskreditirali. Ker bi to tiščali v sebi, bi dobili povišan tlak, povišan sladkor, morda celo infarkt. Povedati nekomu je bistvo. Uspelo jim je prebroditi težave, sedaj so uspešni pri vodenju velikega podjetja, saj držijo skupaj, kot pravimo. Manjkalo je samo to, da jih je pač nekdo poslušal.«

V nekem intervjuju ste dejali, da bi se morali vsi naučiti nekaterih preprostih stvari, da na primer Zemlja ni ravna plošča, da je človek človeku največja potreba… A če se ozremo na politike, slišimo od njih kup neresnic.

»Kar naravnost vam bom povedala, da v predvolilnih kampanjah politiki brez omejitev lažejo, a to je približno tako običajno, kot se laže po koncu lova. Vprašanje moramo postaviti sami sebi. Namreč, koliko se zavedamo svoje identitete in moči, da smo pripravljeni nekomu drugemu dati to moč, ko glasujemo zanj in potem pričakujemo, da bomo dobili nekaj nazaj. V resnici je vse skupaj komunikacijska prevara. Rezultat vsega tega je razočaranje in vse večkrat potem ne gremo več na volitve, referendume in podobna odločanja. Ker po volitvah nimamo več možnosti vplivati na politike, ki smo jih volili, je dejstvo tudi to, da teh politikov ne poslušamo več, kaj govorijo, ne spremljamo, kaj delajo. Tem politikom potem pada podpora in krog zaradi tistih na začetku izrečenih laži je sklenjen.«

Obstaja tudi dobronamerna laž

Vsi smo se že srečali z lažjo, ampak ko začnejo lagati odrasli, še posebno politiki, je to verjetno problem. Sami se v nasvetih za osebnostni razvoj sprašujete, kdaj in zakaj govoriti resnico.

»Res je vprašanje, kdaj govoriti resnico. Ko pride k meni pacient, morda neprijetne prve trenutke premaga tako, da mi reče, da sem dobro videti. Oba veva, da je to neresnica, po domače laž, ampak z dobrim namenom. Na drugi strani pa si predstavljate, da delate v podjetju, ki mu gre vse slabše. Sami vidite, da vaš predpostavljeni dela napake. Veste, kako bi rešili težave, ampak če boste prišli k svojemu šefu in mu povedali, kakšne napake dela, vas lahko odpusti in boste brez službe. Ker gre temu podjetju zaradi šefovih napak vse slabše, vi pa ste tiho in nič ne rečete, ko podjetje propada, boste spet ostali brez službe, ko bo podjetje dokončno propadlo. Sami ocenite, ampak v tem primeru res ne smete biti tiho.«

V svetu imajo mnogi ugledni menedžerji ali politiki svoje psihologe, včasih astrologe in še kakšne šamane. Prihaja to tudi k nam?

»Brez skrbi, takšni, kot jih omenjate, prihajajo na seanse k psihologom na skrivaj in to ni nič posebnega. To velja za večino znanih in popularnih osebnosti, čeprav vam tega seveda ne bodo priznale. Še sama se spomnim, da sem bila, ko sem diplomirala, prepričana o tem, kar bom delala. Ne glede na vse v tem norem ritmu ugotavljam, da vsakdo potrebuje psihologa, tudi jaz.«

Volk dlako menja, značaja nikoli…

»Ne strinjam se s tem, ker sem se spremenila tudi sama, tako kot mnogi drugi okoli mene, pod pritiskom dobesedno strašnih dogodkov. Pomislite na spremembe družbene ureditve, spremembe vrednot v družbi ali pa spremembe, ko se je družbena, torej naša skupna lastnina spremenila v zasebno. Kako šele se spremenijo zakonski pari, potem ko so prepričani, da so se poročili z nekom, ki se je kasneje pokazal za drugačnega. V teh življenjskih dramah se morate spremeniti ali pa premagati svoje predsodke.«

Torej se človek le spreminja?

»Se, vendar težko, z mnogo solzami na začetku, potem je vedno bolje in lepše…«

Ampak ljudje se bojijo solz.

»Kakor koli že, če se ne bodo spremenili, bodo umrli in se ne bodo niti zavedali, da so sabotirali svoje življenje.«