Na Vršiču kot pri Arafatu
John Edwin Mroz je vedno prijazno sprejemal prijatelje in zaupnike v stari kolonialni zgradbi v »centru sveta« na Broadwayu v New Yorku, kjer je bil sedež javnosti rahlo prikritega EastWest Instituta, ki ga je ustanovil s somišljeniki in bil njegov izvršni direktor od prvega dne do svoje smrti. Mroz je deloval s pooblastili Združenih narodov in ameriške vlade (seveda tudi z vednostjo varnostnoobveščevalnih služb), kajti z vztrajnostjo in vrhunsko izpiljeno diplomatsko retoriko je izpeljal zgodovinske preobrate. Več kot petdesetkrat se je srečal z nekdanjim vodjem Palestincev Jaserjem Arafatom in prav tolikokrat potoval v Izrael, da so oboji leta 1993 podpisali obojestransko priznanje.
Več kot sto redno zaposlenih deluje v EastWest Inštitute (EWI), po celotni obli pa imajo nekaj tisoč dobro preverjenih in zanesljivih sodelavcev. Mrozovo vizionarstvo, kje po svetu so možni krvavi spori, se je izkazalo že z njegovim poročnim potovanjem, ki ga je z ženo Karin preživel ob jugoslovanski obali Jadrana v sedemdesetih letih, ko je z avtom prevozil pot od Trsta do Budve. Dobro je vedel, da balkansko bojevitost znajo krotiti samo najštevilnejši Slovani, Rusi, zato ni nenavadno, da je 29. julija 2001 tudi prišel pogledat, kaj se dogaja v Sloveniji. Izbral si je dogodek, ki ga je tudi sam ocenil za izjemno pomembnega. S slovensko (Milan Kučan) in rusko visoko politiko, s prvaki slovenske katoliške (dr. Franc Rode) in ruske pravoslavne cerkve (namestnik patriarha) se je srečal na sedaj že tradicionalnem poklonu v spomin umrlim ruskim vojakom pri Ruski kapelici ob cesti na Vršič. Dva Slovenca sta odločilno vplivala, da je bil John Edwin Mroz tako prijazen do Slovenije. Dva mladostna prijatelja, oba sinova predvojnih kranjskih industrialcev, Saša Slavec in dr. Ljubo Sirc, ki jima po drugi svetovni vojni socialistična oblast ni bila niti malo naklonjena. Oče Saše Slavca je dokončal gradnjo ceste na Vršič, postavil Rusko kapelico in nad njo še družinsko počitniško hišico, pred katero je Mroz ob obisku spoznaval pomembne Slovence. Slavčevi so tudi po vojni vztrajali v Sloveniji. Dr. Ljubo Sirc pa se je pred preganjanjem umaknil na Škotsko, kjer je v posebnem varovanem programu na univerzi poučeval ekonomijo ruske disidente še pred razpadom Sovjetske zveze. In prav zaradi ruskih disidentov je dr. Sirc prišel v stik z Mrozom, ki je v ozadju takrat že vlekel določilne poteze za padec berlinskega zidu in žametno revolucijo v Pragi, ko sta se razšli Češka in Slovaška. Slavni češki predsednik in pisatelj Vaclav Havel pa je bil v Evropi tako in tako eden Mrozovih najbolj zaupnih sodelavcev. Havlove prijazne nasvete, kako voditi mlado državo, je hvaležno sprejemal tudi slovenski predsednik Milan Kučan.
Delovanje EWI zagotavljajo Fordova in Rockefellerjeva fundacija, nemški Krupp, zelo pomagajo tudi Skandinavci in Japonci, naklonjen pa mu je tudi ruski predsednik Vladimir Putin. In v začetku septembra letos, ko so se vedno bolj začeli kazati zločinski nameni skrajnežev Islamske države v Siriji, je bila ob smrti J. E. Mroza ameriška zunanja politika dobesedno brez glave, kajti pokojni je bil edini, ki bi se zmogel v živo pogovarjati s trenutno najbolj osovraženimi Zemljani.
Krokarska jata slovenskih lobistov
Zato so pomembni kultivirani lobisti, ki se znajo obračati na diplomatskem in poslovnem parketu. Slovenci pravih častnih lobistov niti slučajno nimamo, niti v Bruslju, v tako pomembni prestolnici, kot je New York, pa sploh ne. Pri nas so lobisti običajno samooklicani posamezniki z jasnimi prikritimi nameni. Povprečen slovenski lobist je enostavno krokar, ki kroži nad žrtvijo in čaka na njen pogin, da jo z druščino sebi podobnih raztrga. Tako lobisti z že vnaprej pripravljenimi računi takoj stojijo v vrsti, ko zaidejo v težave velika podjetja, »najokusnejša« so tista v državni lasti. Pri vsaki prodaji državnega premoženja lobisti skupaj s politiki najprej plen raztrgajo z raznimi cenilci, prisilnimi upravitelji in podeljevalci bonitet, potem pa se začne gostija. Samo konkreten primer: povsem jasno je bil pokazan dokument z razdelilnikom denarja lobistom in politikom ob prodaji Mercatorja. Za točno določena imena je bilo razdeljenih 52 milijonov evrov, potem ko so lobisti pri politiki dosegli, da je bil prodan kar najceneje. Manj kot je treba uradno odšteti kupcu, več konča v žepih lobistov. Trenutno je na vrsti Telekom za krokarski obred.
Nedavno so uradno zabeleženi slovenski lobisti zagnali vik in krik (natanko tako kot bankirji, ki so pognali milijarde evrov in ostali nekaznovani), češ da je njihovo delo zaupno in njihovih stikov s politiko in gospodarstvom komisija za preprečevanje korupcije ne bi smela javno objavljati. Pa še kako javnost zanimajo njihovi ne zaupni, temveč s slabo vestjo prikriti stiki s politiko in gospodarstvom. Objaviti bi bilo treba tudi zaslužke lobistov v poslih z državnimi podjetji. Pa bo kmalu jasno, koliko uspešnih podjetij je šlo na silo v stečaj, samo da se je obilo delilo. Najbolj ogorčen je bil Miloš Čirič, ki bil med najbolj zagnanimi, da se Mercator na vsak način proda. Če bodo objavljali podatke o stikih lobistov, se bo delovalo še bolj prikrito, je zagrozil Čirič.
Kako lahko res veliki svetovni lobisti pomagajo Sloveniji, smo se pogovarjali pred časom tako s pokojnim Mrozom kot z ruskim lobistom Aleksom, o katerem smo pisali v prejšnji številki.
Slovenija mora po mnenju mojstrov najprej urediti svojo geostrateško prehodnost (dobre ceste, hitre železnice, moderna luka) in svojo sicer kvalitetno, vendar količinsko skromno proizvodnjo vezati na multinacionalke v bližnjih državah. Svetujejo, naj Slovenija s svojimi sijajnimi naravnimi in človeškimi odlikami stremi postati rajski vrt za stalna srečanja gospodarstva in politike z vsega sveta. »Na politični zemljevid sveta ste se zapisali kot odlični organizatorji srečanja med Georgeem Bushem in Vladimirjem Putinom. Izhodišča imate, postavite jih v razvojno strategijo in boste zanimivi tudi za velike lobiste.«
Samo medklic: slovenska vaška politika se je do sedaj kot k svetovnemu lobistu zatekala tudi k nekdanjemu zunanjemu ministru Jugoslavije Budimirju Lončarju, ki ima svojo »pisarno« na Manhattnu v New Yorku kar za mizo v italijanski restavraciji v lasti Albancev.
