»Ali kaj od tega drži in ali se lahko preprosto izločimo iz sistema?« S tem preprostim vprašanjem se je na naše uredništvo obrnila bralka, ki nam je posredovala povezavo do spletne objave in obsežnega videoposnetka. Na njem avtorji obljubljajo nekaj na videz nemogočega: popolno avtonomijo družine, ki lahko državnim uradnikom postavlja lastna pravila in preprosto zavrača slovensko zakonodajo, če se z njo ne strinja.
V luči vse večjega nezaupanja v državne institucije, dolgotrajnih birokratskih postopkov in občutka odtujenosti takšne teorije hitro padejo na plodna tla. Takšne posnetke, kot je pokazala naša spletna preiskava, si ogleda nekaj sto ljudi, mnogi delijo všečke, najbrž zato, ker se z vsebino strinjajo. Toda koliko je v njej sploh resnice?
Naj najprej predstavimo, za kaj gre, in podrobneje opišemo videoposnetek. Traja kakšnih 25 minut, na njem pa moški in ženski glas na poljuden način razlagata, kako lahko družina in posameznik postaneta nedotakljiva. Glasova sta prijetna, in če dobro prisluhnemo izgovarjavi, več kot očitno generirana s pomočjo umetne inteligence. Med razlaganjem se v videoposnetku menjajo sličice, kot bi gledali powerpoint predstavitev, ki naj bi pojasnjevale in podkrepile povedano. Tudi te so več kot očitno izdelane z umetno inteligenco, polne slovničnih napak in vzorcev, ki so značilni za tako oblikovane vsebine.
Le na videz strokovno
Vsebina na videz res deluje strokovno, tudi avtor sam se na spletu predstavlja kot strokovnjak za pravna vprašanja, v resnici pa gre, kot se je izkazalo, za psevdopravno teorijo, torej takšno, ki deluje kredibilna, v resničnem svetu pa ne zdrži presoje.
Ljudje dandanes iščemo rešitve, mir in pravno varnost, pri tem pa pogosto naletimo na koncepte, ki zvenijo odrešilno. V resnici pa, kot v tem primeru, predstavljajo nevarno psevdopravno iluzijo. Zato smo se odločili, da ob trditvah s posredovanega posnetka, ki podrobno razčlenjuje tako imenovani uradni list družine, potegnemo črto med realnostjo in fantazijo ter temeljito, s pomočjo literature in tujih virov, kjer so takšne primere že obravnavali, raziščemo, kaj ta pojav sploh pomeni za slovensko družbo.
Vse se vrti okoli enega samega dokumenta, ki so ga poimenovali uradni list družine. Ta dokument naj bi postavil celoten pravni okvir, ki velja izključno za določeno družino. Avtorji te iniciative trdijo, da si lahko družina napiše svoj lasten zakon, ki je popolnoma neodvisen od države.
Na posnetku je pojasnjeno, da ne gre zgolj za teoretično debato, temveč za dejanski poskus, da bi zgradili zasebni pravni svet. Celotna ideologija tega gibanja stoji na konceptu, ki ga imenujejo primarna pravna osebnost. Po njihovi definiciji je to izvorna suverena entiteta, ki jo ustanovita mož in žena, pri čemer je ključno, da ta obstaja pred državo in je država ne ustvarja.
Če poenostavimo: zagovorniki ne razmišljajo na način, da država prizna družino, temveč obratno, da je družina obstajala prej. Ta drzna predpostavka se najbolj očitno kaže v razumevanju poročnega lista. Medtem ko je za večino ljudi to uradni dokument, ki ga izda država, ga oni vidijo kot ustanovno listino suverene entitete, državnega uradnika na poroki pa zgolj kot pričo, ki opazuje ustanovitev nove suverene enote.
Tuje ideje
Ko smo se še malce poglobili, smo odkrili, da so takšni koncepti že znani, nanje naletimo v nekaterih kotičkih interneta in so razširjeni posebej v Združenih državah Amerike. Tam mnogi zagovarjajo koncept, znan kot sovereign citizens oziroma suvereni državljani. Toda tam je Amerika. Kaj pa tu, v Sloveniji?
S pravnega vidika, ki temelji na naši ustavi in uveljavljeni sodni praksi, je takšno razumevanje povsem zmotno, se izkaže. Posameznik ali družina se ne more kar ustanoviti in z nekakšno deklaracijo neodvisnosti ločiti od države. V sodobnem pravnem sistemu je pravna osebnost status, ki vsakemu človeku pripada z rojstvom in mu omogoča, da je nosilec pravic in, ključno, obveznosti znotraj družbe, v kateri živi.
Zakonska zveza, čeprav intimna in osebna odločitev, je pravni institut, ki ga natančno ureja družinski zakonik. Država ne nastopa zgolj kot pasivna priča, temveč kot garant, ki zakoncema z izdajo javne listine zagotavlja določene civilne pravice, kot so pravica do dedovanja, ureditev premoženjskih razmerij in socialne ugodnosti. Koncept, da je družina »suvereni subjekt« v smislu mednarodnega prava, ki je primerljiv z državo, v pravni znanosti ne obstaja in nima nobene podlage v ustavni ureditvi.
Naslednji logični korak v njihovem svetu je vzpostavitev suverenosti nad državno zakonodajo. V njihovih dokumentih je med drugim zapisana izjemno drzna trditev, da je vsak zakon, ki je v nasprotju z »družinsko ustavo«, za družino ničen in nezavezujoč. S tem si jemljejo pravico, da za kateri koli državni zakon preprosto rečejo, da zanje ne velja.
To pa je eden najnevarnejših mitov, ki si ga izposojajo iz tujih psevdopravnih gibanj. V demokratični pravni državi imajo državljani seveda vso pravico dvomiti o ustavnosti zakonov in aktov državnih organov. Vendar imamo za to vzpostavljene jasne pravne poti. Ustava Republike Slovenije v 160. členu določa, da je za presojo ustavnosti zakonov in drugih predpisov pristojno izključno ustavno sodišče. Noben posameznik, družina ali civilno združenje nima pravne moči, da bi samovoljno in enostransko razglasil zakon za ničen ali zavrnil uradni akt, kot je na primer odločba o odmeri dohodnine, poziv inšpektorja ali plačilni nalog policije.
Ignoriranje ali zavračanje takšnih dokumentov s pošiljanjem lastnih »uradnih listov« ne ustavi postopkov. Nasprotno, akt postane pravnomočen, kar praviloma vodi v prisilno izvršbo, rubež bančnih računov in višanje stroškov, to pa lahko posameznika ali družino pahne v hudo finančno stisko.
Zato so takšne ideje, ki so nekaterim všečne, tako problematične. Po spletu, kot vemo, se takšne ideje širijo kot požar.
Popolna ekonomska svoboda
Ker gre za precej zapletene in nemara na trenutke celo moreče ideje, se vanje ne bi spuščali. Povejmo le še, da govorijo tudi o popolni ekonomski in digitalni svobodi. Toda ustava jasno določa tudi obveznost vseh, da prispevajo k pokrivanju javnih izdatkov. Človeka, državljana ne moremo kar ločiti od davčne obveznosti.
Prav tako ne priznavajo pristojnosti slovenskih sodišč, pač pa kot edinega arbitra določajo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.
Zahteva, da so slovenska sodišča zanje nepristojna in da bodo pravico iskali drugje, razkriva temeljno nepoznavanje delovanja mednarodnih institucij. Avtorji to označujejo za pametno strateško in komunikacijsko potezo, s katero državi sporočajo, da je njihov argument močno utemeljen na ustavi in evropski konvenciji o človekovih pravicah ter da bodo na koncu na najvišji instanci zmagali. Vendar Evropsko sodišče za človekove pravice ne deluje tako. Po 35. členu evropske konvencije o človekovih pravicah lahko to sodišče obravnava zadevo šele, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva. To pomeni, da mora državljan iti skozi celoten mlin slovenskega pravosodja – od okrajnega ali upravnega sodišča vse do ustavnega sodišča. Šele če slednje ne odpravi domnevne kršitve, je mogoče vložiti pritožbo v Strasbourgu.
Zanimivo je, kako avtorji tega koncepta utemeljujejo svoja stališča z interpretacijo slovenske ustave. Pravijo, da si ne izmišljujejo novih pravic, temveč se sklicujejo neposredno na 53. člen ustave, ki varuje družino, in na 15. člen, ki omogoča neposredno uresničevanje ustavnih pravic. Zelo pomembno vlogo pripisujejo tudi 8. členu, ki govori o neposredni veljavnosti mednarodnih pogodb. Iz teh določil, zlasti iz besedne zveze, da država varuje družino, so izpeljali osrednji koncept, da država družine ne upravlja ali ustvarja, temveč jo mora zgolj ščititi pred zunanjimi posegi. Država naj bi torej imela zgolj vlogo služabnice in zaščitnice, ne pa gospodarja, njen odnos z družino pa opisujejo s prispodobo občine, ki svojo samoupravo prav tako utemeljuje neposredno na ustavi.
Tako določajo pravila, kako naj bi se predstavniki državnih institucij obračali nanje, peljali postopke in še kaj. Spet všečne trditve, ki pa so skregane s pravno logiko.
Javno pravo se ne uklanja zasebnim dokumentom. Uradnik, naj bo to policist ali socialni delavec, ukrepa na podlagi zakonskih pooblastil. V upravnem in kazenskem pravu se postopki pogosto vodijo po uradni dolžnosti.
Če denimo center za socialno delo prejme prijavo o nasilju v družini ali hudem zanemarjanju otrok, zakon ne le omogoča, ampak od uradnikov tudi strogo zahteva, da ukrepajo in situacijo raziščejo. Zahtevati od uradnika, naj se umakne zgolj zato, ker mu »direktor družine«, kot ga imenujejo, ni dal »informirane privolitve« za preiskavo, je absurdno in nevarno. Še več, ustava v 36. členu res varuje nedotakljivost doma, toda v istem členu navaja tudi izjeme, ko lahko uradna oseba vstopi brez naloga sodišča – denimo če je to neizogibno potrebno, da primejo storilca kaznivega dejanja ali da zavarujejo ljudi in premoženje. Država pri zagotavljanju varnosti najšibkejših, torej otrok v družini, ne more biti in ni pogodbeni partner, ki bi ga bilo mogoče z birokratskimi ukanami odgnati od vrat.
Pedagoški manifest?
Zagovorniki tega dokumenta vztrajno poudarjajo, da njihov projekt ni upor proti državi in ne teži k anarhiji. Opisujejo ga kot pedagoški manifest oziroma pravni manifest, s katerim želijo državo opomniti na njene lastne najvišje temelje. Zapisali so celo, da to ni boj proti državi, temveč boj za njeno dušo.
Njihov dokument naj bi deloval kot javno opozorilo – podobno kot tabla, ki jo obesimo na vrata hiše in preprečuje izgovore o nevednosti. Njihov najvišji cilj naj ne bi bil zmagovati v sodnih sporih, temveč delovati preventivno in ustvariti okolje, v katerem do teh sporov zaradi absolutne jasnosti pravil sploh ne bi prišlo.
Odgovor pravne stroke in dosedanjih izkušenj pa je zelo trezen in prizemljen. Družba, v kateri bi se vsaka družina ali posameznik razglasil za primarno pravno osebnost z lastnim uradnim listom, bi zelo hitro zdrsnila v brezpravje in kaos. Če vsak sam določa, kateri zakoni zanj veljajo in kateri ne, potem zakonov v resnici nimamo več.
Zanašanje na izmišljene uradne liste, zavračanje sodelovanja z institucijami, nespoštovanje upravnih postopkov in aroganca do uradnikov ne vodijo v preventivo ali mir. V praksi vodijo v konflikt z državo, v visoke denarne globe, rubeže premoženja in na najbolj občutljivem področju, pri otrocih, do situacij, ko morajo centri za socialno delo posredovati celo z najtežjimi ukrepi, ker starši zaradi utopičnega prepričanja o ustavni trdnjavi otrokom odrekajo pravico do šolanja ali nujne zdravstvene oskrbe.
Čeprav moramo kot družba nenehno bedeti nad delovanjem državnega aparata in odločno sankcionirati vsakršno samovoljo birokracije, samooklicana suverenost ni prava pot. Je nevarna slepa ulica. Prava zaščita pred zlorabami sistema se skriva v pravni opismenjenosti znotraj obstoječega okvira, v sodelovanju s pravnimi strokovnjaki, vložitvi utemeljenih pritožb in civilnem angažmaju, ki spreminja zakone skozi demokratične postopke, ne pa z bežanjem v izmišljene mikrodržave.
