Za tisoče skrbnikov psov v Sloveniji je to vsakodnevna dilema. Jutranje slovo pred odhodom v službo, nato pa sledi vprašanje: kako dolgo je predolgo, ko pustimo psa samega doma? Medtem ko delovne obveznosti in sodoben življenjski slog vsiljujejo dolge odsotnosti, se skrbniki soočajo z zakonsko sivino in naraščajočo skrbjo za dobrobit svojih štirinožnih prijateljev.
Slovenska zakonodaja, natančneje Zakon o zaščiti živali, od skrbnikov zahteva, da živalim zagotovijo bivalne razmere, ki ustrezajo njihovim potrebam. Vendar pa zakon ne določa natančnega števila ur, kolikor je pes lahko sam. Ta nedorečenost pušča odgovornost na plečih skrbnikov, ki morajo sami presoditi, kje je meja med nujno odsotnostjo in zanemarjanjem.
Zakon postavlja okvir in torej ne daje konkretnih odgovorov za vsakodnevne situacije. Potrebe psa pa so individualne, pravijo strokovnjaki – odvisne so od starosti, pasme, zdravstvenega stanja in predvsem od karakterja ter navajenosti na samoto.ž
Splošno pravilo
Mednarodne organizacije za zaščito živali, kot je PETA, so pri svojih priporočilih bolj neposredne. Splošno veljavno pravilo, ki ga povzemajo številni kinologi, je, da odrasel in zdrav pes ne bi smel biti sam več kot šest ur skupaj. Redno večurno puščanje psa samega lahko vodi v vedenjske težave, kot so uničevanje pohištva, pretirano lajanje ali celo depresija in ločitvena tesnoba.
Ljudje pogosto mislijo, da pes večino časa, ko je sam, spi. To je le delna resnica. Mnogi psi doživljajo stres, ki se kaže na različne načine. Če ste odsotni celoten delovnik, je nujno poiskati rešitev, kot je varstvo pri prijateljih, družini ali profesionalni sprehajalec psov.
Posebno poglavje so mladiči. Zaradi nerazvitega mehurja in potrebe po socializaciji zdržijo sami komaj dve do tri ure. Puščanje mladiča dlje časa samega ni le vprašanje higiene, ampak tudi ključnega obdobja za razvoj stabilnega in socializiranega psa. Na drugi strani so pasji seniorji, ki morda lažje prenašajo samoto, a so lahko zaradi zdravstvenih težav prav tako potrebni pogostejšega nadzora.
Strokovnjaki se strinjajo, da se pes lahko nauči biti sam, vendar le s postopnim in potrpežljivim treningom. Naglica in nepripravljenost lahko stanje poslabšata.
Varen in udoben prostor
Prvi korak je ustvariti varen in udoben prostor, kjer se pes počuti sproščeno. To je lahko njegov boks, postelja ali miren kot stanovanja, opremljen z njegovimi najljubšimi igračami.
Ključna tehnika, ki jo svetujejo strokovnjaki za vedenje živali, je postopno navajanje na odsotnost. Začne se z nekaj sekundami. Skrbnik zapusti prostor in se takoj vrne, ne da bi ob odhodu ali prihodu delal velik spektakel. Ta čas se postopoma, iz dneva v dan, podaljšuje. Cilj je, da pes spozna, da je odhod nekaj povsem normalnega in da se bo vedno vrnil.
Pomembno je, da psa pred odhodom »prijazno ignorirate» približno 15 minut in enako storite ob prihodu, dokler se ne umiri. S tem preprečite, da bi pes vaš odhod in prihod dojemal kot najbolj vznemirljiv del dneva, kar zmanjšuje stres.
Če pes med privajanjem pokaže znake stresa – cviljenje, lajanje, praskanje po vratih – to pomeni, da je bil korak predolg. Potrebno je korak nazaj in čas odsotnosti ponovno skrajšati ter ga podaljševati počasneje.
Za nove skrbnike ali tiste, ki se soočajo z izrazito ločitveno tesnobo pri svojem psu, je obisk pasje šole ali posvet s strokovnjakom za vedenje psov najboljša naložba v srečno in mirno sobivanje. Konec koncev, odgovorna skrb za žival ni samo spoštovanje zakona, temveč predvsem razumevanje in zadovoljevanje potreb živega bitja, ki smo ga sprejeli v svoj dom.
