Po torkovem tragičnem strelskem napadu na srednji šoli v Gradcu, v katerem je 21-letni nekdanji dijak ubil deset ljudi, preden si je sodil sam, se Avstrija sooča z žalovanjem in vprašanji o motivih 21-letnega storilca. Prve informacije kažejo, da je bil storilec v preteklosti opisan kot tih in neproblematičen, neuradno pa se omenja, da naj bi bil, ko je šolo obiskoval, žrtev medvrstniškega nasilja. Medtem ko preiskava še poteka dr. Tristan Rigler, klinični psiholog iz enote za adolescentno psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, pojasnjuje pot od žrtve do storilca in poudarja ključno vlogo šol pri preprečevanju takšnih tragedij.
Pot od nemoči do uničujoče jeze
Dr. Rigler poudarja, da je treba biti pri sklepanju previden, saj uradne informacije še niso znane, a hkrati opozarja na vzorec, ki se pogosto skriva v ozadju podobnih dogodkov. »V tem trenutku imamo le omejene informacije, zato si moramo dovoliti nekaj strokovne zadržanosti. A že zdaj je mogoče opozoriti na enega ključnih psiholoških vzorcev, ki se pogosto ponavlja: dolgoletna ali ponavljajoča se viktimizacija, kot je na primer ustrahovanje v šoli, lahko v posamezniku vzpostavi globok občutek nemoči, izolacije, notranjega sramu in potlačene jeze.«
Dodaja, da se ta notranja bolečina, če ni ustrezno predelana, lahko prelevi v sovraštvo. »Če se ta čustva ne obravnavajo ustrezno ali če posameznik nima dostopa do varnega odnosa, kjer bi jih lahko predelal, se lahko z leti notranja bolečina spremeni v projekcijo sovraštva navzven – proti simbolom lastne travme, kar so lahko vrstniki, šole ali celo družba kot celota.«
Informacije, da je bil storilec v preteklosti tih in 'neproblematičen', po mnenju dr. Riglerja niso presenetljive. »Tiho, navidezno 'neproblematično' vedenje, kot ga omenjajo pri osumljencu, ni neobičajno. V klinični psihologiji pogosto vidimo, da osebe s kompleksnejšimi notranjimi stiskami dolgo ohranjajo zunanjo samokontrolo, tudi umik, dokler ne pride do preloma – ali v obliki dekompenzacije, kot je na primer psihotična epizoda ali samomor, ali v redkejših primerih z nasilnim izbruhom.«
Tihi klici na pomoč v šolskih klopeh
Tragedija v Gradcu tragično osvetljuje širši problem medvrstniškega nasilja, s posledicami katerega se dr. Rigler precej pogosto srečuje tudi v svoji klinični praksi. Poudarja, da se posledice pri žrtvah tovrstnega nasilja najpogosteje kažejo v obliki anksioznosti. To lahko pomeni, da ima otrok strah pred odhodom v šolo, da se pojavijo telesni simptomi, kot so bolečine v trebuhu ali glavi... Lahko se pojavijo depresivne simptomatike, kot so občutki manjvrednosti, pasivnost, izguba veselja. Pride lahko tudi do socialnega umika in izolacije ter težav z učenjem, ki so povezane z notranjo napetostjo. V posameznih primerih pa se pojavijo tudi z zametki samopoškodovalnega vedenja ali samomorilnih misli.
Podatek, da približno 10 odstotkov otrok v Sloveniji ne želi hoditi v šolo, je zaskrbljujoč, a ga ne gre razumeti kot zmišljevanje. »V mnogih primerih gre za tihi klic na pomoč,« opozarja psiholog. Po njegovih besedah imajo ključno vlogo pri preprečevanju eskalacij prav šole in starši. Šolsko okolje mora delovati kot varovalna skupnost, ne le izobraževalna ustanova.
»Pedagoški pristop mora vključevati sistematično prepoznavanje tveganih dinamik med učenci, hitro in odločno odzivanje na prve znake ustrahovanja, razvijanje socialnih veščin pri otrocih ter sodelovanje z zunanjimi strokovnjaki, kadar stiske presegajo šolske zmožnosti. Vsaka skupina otrok ima svojega 'nevidnega člana', ki lahko trpi tiho in dlje časa – naša naloga kot strokovnjakov je, da tega otroka pravočasno opazimo, razumemo in mu pomagamo, preden njegovo trpljenje preraste v nevarne oblike izražanja,« poudarja dr. Tristan Rigler.
Pri medvrstniškemu nasilju ali vseh primerih nasilja, kjer se močnejši in številčnejši izživljajo nad šibkejšimi ima takšno vedenje lahko funkcijo samozaščite v smislu, da če nekdo izvaja takšne oblike nasilja, obstaja manjša verjetnost, da bo sam žrtev v agresivnem okolju. »Izživljanje in nasilje nad šibkejšimi ima disocialno komponento, ki je zlasti zaskrbljujoča,« opozarja. V takšnih primerih storilec uživa nad trpljenjem drugega in gre v svojih nasilnih dejanjih nemalokrat vedno dlje. V preteklosti so takšna dejanja opisovali kot sadistična ali psihopatska. Pri mladostnikih se empatija in občutek za drugega še razvija in v sodobnem času je težavno, da vrednote solidarnosti, empatije in sodelovanja niso več popularne. Spodbuja se individualnost, egocentrizem, narcisizem in uveljavljanje svoje volje za vsako ceno. »To ni neposredno vzrok za pojav nasilnih vedenj, je pa pomemben dejavnik pri facilitaciji teh pojavov. Predvsem je težavno, da bi se takšna dejanja v preteklosti obsojala in kaznovala, v današnjem času pa so nagrajena z ogromno pozornosti in včasih celo z odobravanjem,« odstira še eno polje, ki prispeva k naraščanju medvrstniškega nasilja.
Mladostniki izvedejo polovico kaznivih dejanj
Mladostniki so bili sicer vedno nagnjeni k tveganim oblikam vedenja, med katere sodijo tudi impulzivna ter agresivna dejanja. To potrjuje tudi ameriška statistika, ki kaže, da mladostniki v ZDA, ki sestavljajo 8 odstotkov populacije, izvedejo polovico vseh nasilnih kaznivih dejanj. Pri tem fantje takšna dejanja izvedejo trikrat bolj pogosto. V sodobnem času pomembno vlogo igrajo socialna omrežja, ki imajo močan vpliv na vedenje mladostniške populacije.
»V obdobju adolescence je razvojno močno izražena potreba po socialni umeščenosti in potrjevanju s strani okolice, predvsem vrstnikov. Socialna omrežja to razvojno potrebo neposredno zadovoljujejo, a to izvajajo v razsežnosti, ki je evolucijsko ljudje ne dohajamo. Z vidika evolucije smo ljudje povsem neprilagojeni temu, da nas v realnem času spremlja po nekaj sto ali tisoče ljudi in nam daje povratne informacije o našem vedenju. Bodisi dobre, bodisi slabe, a takšen vpliv je nesporen. Zmes mladostniške razvojne nagnjenosti k tveganju, impulzivnemu vedenju ter njihove potrebe po potrjevanju lahko v redkih primerih pripelje tudi do nasilnih dejanj,« je prepričan dr. Tristan Rigler. V sodobnem času bi posamezniki (ne le mladostniki) naredili marsikaj, da bi izstopali od ostalih, bili opaženi in dobili odziv s strani drugih. In vedno se je težje potrjevati preko uspehov, dosežkov in zmag, lažje pa preko slaboumnih šal, izzivov in enostavnih ter nemalokrat neumnih dejanj.
Sprejeti moramo dejstvo, da se bodo mladostniška kazniva dejanja vedno pojavljala in da vseh ne moremo preprečiti. Pomembno vlogo imamo odrasli, kot družba pa moramo biti pozorni na to, da se nasilne oblike vedenja ne glorificirajo in da posameznik preko njih ne dobi slave ter pozornosti. Pri iskalcih pozornosti je namreč vsaka oblika pozornosti nagrada: ali je pohvaljen ali pa se nad njegovimi dejanji zgražamo. Najhujša kazen za njih je prezir in izkušnja, da njihova dejanja niso dosegla nobenega učinka. Določeni skandinavski mediji to upoštevajo, saj o storilcih nasilnih dejanj ne poročajo več. V Združenih državah je še vedno močno prisoten trend, ko storilca množičnih pobojev povzdignejo na status zvezdnika z objavo njegove slike, posnetkov njegovih dejanj, družinskim ozadjem ter osebno zgodbo. Nato pa so začudeni, da so takšni dogodki vedno bolj pogosti.
