»Verjetno zato, ker je s tem veliko dela. V trenutku, ko sem na Facebooku objavil svojo namero, sem se zavedel, da je pred menoj štirinajst dni dela: od organizacije, oglaševanja in vseh drugih priprav. Pri takšnih akcijah vedno želim, da gre celoten izkupiček tja, kamor je namenjen.
To pomeni, da moram najti ljudi, ki bodo na tak način sodelovali. Špas teater bo tako dal dvorano dvakrat zastonj, luč, ozvočenje, vse bo zastonj. Rad imam čisto vest, da je vse tako, kot treba. Zato sodelujemo tudi z Zvezo prijateljev mladine Slovenije, z Anito Ogulin, ki ji sam zaupam in ji zaupajo tudi ljudje. To zaupanje se je ustvarilo že pri Fundaciji Danila Türka, katere eden od ustanoviteljev sem, in v okviru katere smo naredili dva dobrodelna koncerta. V enem letu smo tedaj zbrali ogromno denarja, okoli 180 tisoč evrov, in vse je šlo v roke pomoči potrebnim. Mislim, da je šlo od vsega le dva tisoč evrov za stroške, pa še to so bili stroški za telefonskega operaterja. Meni je ‚fajn‘, da to delajo ljudje, ki v sebi čutijo, da bi radi pomagali. Saj ko pomagaš drugim, tudi sebi dušo pobožaš.«
Pred vodo zbežal na streho
Takšnega čuta za ljudi večina tistih, ki jim je življenje prizaneslo, nima, seveda pa se najdejo izjeme. Ste bili sami kdaj v težavah, pa ne mislim zgolj v materialnih, morda tudi v čustvenih, ko ste potrebovali pomoč bližnjega?»Veliko situacij sem imel, ki so me čustveno zlomile, na srečo pa imam družino, v kateri se imamo radi in si med seboj pomagamo. Sicer pa sem tudi sam doživel poplave. Nekaj časa smo živeli v Škofji Loki, v mlinu, kjer so nas poplave prizadele in tudi na strehi smo že stali. Tako da vem, kaj to pomeni. Na srečo smo sanacijo materialno lahko sami speljali, za ljudi, ki tega ne zmorejo, pa je to res grozno.«
V Iskrici Nedeljskega vedno znova opažamo, da so najbolj pripravljeni dati tisti, ki še sami nimajo. Ta občutek za pomoč drugemu, kljub temu da smo vse povprek skregana narod, vidimo, da še imamo.»Ta občutek je. Žal mi je, da se to zgodi le tedaj, ko se zgodijo tragedije, da se to enotno dihanje nacije ne pokaže tudi pri drugih stvareh, na primer pri želji, da bi nam bilo vsem bolje, pri tem, da ne bi nagajali drug drugemu. Sam ne vem, kdaj in zakaj se zgodi ta preskok, da delujemo povsem neenotno, potem pa v hipu enotno. Ampak dobro je, da se vsaj tedaj zgodi. Sam vem, da je izkupiček tega koncerta majhen košček celote, a morda bomo s tem spomnili še tiste, ki imajo željo, da lahko pomagajo, da vsak lahko, po domače rečeno, ‚dvigne rit‘ in nekaj naredi po svojih zmožnostih. To je bistvena stvar.«
Že večkrat ste dokazali, da posameznik naredi veliko, vsak seveda po svojih močeh.»O sebi ne razmišljam kot o kakem velikem dobrodelnežu. Nekajkrat pa se je res pokazalo, da je tako. Tudi tedaj, ko sem za svoj 33. rojstni dan naredil koncert v Operi in predrzno napisal vsem povabljenim prijateljem in znancem, da je minimalen znesek v zameno darila sto evrov. Zbrali smo toliko, da smo lahko kupili tri mobilne aparate za kemoterapijo za otroke z rakom na pediatrični kliniki. Verjamem, da sem na tak način spodbudil še koga, na primer tudi kolega, precej premožnega, ki je po koncertu prišel k meni in mi rekel, da se je odločil, da bo tudi on pomagal. Še tisto poletje je peljal tri avtobuse socialno ogroženih otrok na morje.«
Medlo se spomnim zgodbe, da ste nekoč izpolnili veliko željo deklici, ki je imela raka …»Res me je poklicala zdravnica in povedala, da bi radi izpolnili željo dekletu, ki ima pred seboj le še štirinajst dni življenja in si zelo želi, da pridem.
Šel sem in še sam ne vem, od kod sem zbral pogum, da sem ji rekel, da bo prišla na moj koncert, ko bo ozdravela. Pogovarjala sva se skoraj eno uro. Potem je minilo že kar nekaj časa, ko me je poklicala ista zdravnica in povedala, da bo to dekle prišlo na moj koncert. Nisem mogel verjeti. Povabil sem jo na oder, bilo je ganljivo, prejela je stoječe ovacije. Lep občutek. Vsak mora narediti to, kar čuti, da je prav. Če gre človek v akcijo vedno z neko predpostavko, da bo nekaj narobe, potem lahko le sediš doma in ne narediš ničesar.«
Kaj je za vas največja vrednota? V kakšnem svetu želite živeti?»Največja vrednota je, da si eno z vsemi ljudmi, z naravo, z vesoljem. Zame je to bog, za drugega je lahko karkoli drugega. Če to enost čutiš, ne moreš biti drugačen, kot etičen, kot človek, ki ima spoštovanje do vsega. Kot otrok to imaš. Nato si lahko nekdo naredi silno kariero in potem vidi, da to ni niti senca vsega, kar je pomembno. In se spet vrne nazaj k otroku, kot modrec, star 80 let, haha.«
Je etičnost zgolj stvar vzgoje?»Če bi bili primorani živeti s svojimi rokami, bi imeli večje spoštovanje do okolice. Zdaj smo si naredili življenje udobno, zato prevladujejo druga merila, na primer, kdo ima več denarja. Kar je žalostno. Glavni problem zahodnih civilizacij je, da imaš dve vrsti ljudi: tiste, ki nekaj ustvarjajo in je denar le posledica njihove ustvarjalnosti, ter tiste, ki ustvarjajo le denar in na poti do njega ne ustvarijo nič drugega, ker ustvarjajo denar. Zaradi takih ljudi imamo vsi problem.«
Pogum za glasbenike
Družite se s premožnimi ljudmi z različnih sfer, gospodarstva, politike, estrade. Jih denar osrečuje?»Sam najbolj trpim, ko ljudje debatirajo o tem, kam je kdo vlagal, pa o delnicah, pa o tem, da so bili tam, kjer je šampanjec stal toliko in toliko … Mene takšni pogovori ubijajo, iz take družbe hitro pobegnem. Cenim pa ljudi, ki z žarom govorijo o svojih uspehih. Z enakim zanimanjem poslušam človeka, ki mi z žarom govori o tem, kako je posadil kaki in kako lepo mu uspeva, kot tistega, ki prav tako navdušeno govori o tem, da je kupil tovarno in razmišlja, kaj bo v njej ustvaril. Vse to je zame enakovredno.«
V enem od zadnjih intervjujev ste rekli, da med glasbeniki ni več poguma za pripovedovanje zgodb. Enako tudi v slikarstvu, ko nikogar več ne zanima slika, važno je, da je tapeta lepa in nemoteča. Zakaj glasbenikom manjka tega umetniškega poguma, drznosti?»Ker je tudi glasba en sam korporativni poligon in je tudi platforma umetnosti predstavljena s pristopom, da nikogar ne smeš motiti. Vendar pa posledično potem tudi nikogar ne moreš navdušiti. Jaz sem s komadom Ona sanja o Ljubljani dokazal, da se da napisati povsem drugačen komad, takšen, ki ne po dolžini ne po drugih smernicah ne ustreza pravilom uspešnice, a je to kljub temu postal. Ljudje so ga začutili in tudi korporativni model je s tem padel na izpitu.«
In ko se naslednje leto vrnete na sceno, lahko pričakujemo nadaljevanje v tem slogu?»Da, lahko. Upam, da bom s tem opogumil še koga.«
