Tako preprosto, kot se to sliši in bere, da se Robert vsak dan pripelje na vaje in predstave v gledališče, to najbrž ni. Gotovo je bila potrebna pot notranje in zunanje preobrazbe. Fant se je moral sprejeti takšnega, kakršen je postal. Zato te preproste besede nosijo globlje sporočilo o tragediji mladeniča, ki je leta 1996 obvisel na nitki usode – ostal je priklenjen na invalidski voziček in se tako rekoč vnovič rodil v drugačno življenje, kot ga je živel poprej.

Kaj je potrebno, da se človek po prometni nesreči ujame na površju, da ne strmoglavi kot letalo, ki mu je odpovedal motor?

»Najbolj pomembno je imeti ob sebi ljudi, ki so te že prej spoštovali in te še naprej spoštujejo kot človeka, kot invalida paraplegika, kar sem jaz, da imaš krog ljudi, ki ti ostanejo zvesti tudi po nesreči. Najvažnejša je tvoja volja, kar ti daješ, lahko pričakuješ tudi od drugih. Če pri sebi nimaš urejeno, je zelo težko, da bi na kakem področju uspel. Zelo pomembna je tudi družina, kako te sprejme. Sicer pa je človek najbolj odvisen od sebe tudi po hudi prometni nesreči, da se zna obvladati, si napolniti okvir življenja z vsem, kar ga veseli in plemeniti.«

Klonil pa že ne bo

Pred nesrečo ste bili fant ali že mož?

»Fant. Dvaindvajset let sem imel, ko me je zadela usodna nesreča.«

Kako ste živeli pred nesrečo?

»Osemnajst let je že od nesreče, a se počutim, kot da se je zgodilo včeraj. Pred nesrečo sem imel pestro življenje; polprofesionalno sem igral nogomet, profesionalno sem v mariborskem gledališču v orkestru igral tolkala, slednje sem tudi študiral. Z mojo avtomobilsko nesrečo se je ta svet zrušil. Bil sem na bolniški, prekinil sem študij, nehal igrati nogomet, a nisem klonil…«

Je potrebno veliko poguma ali še več trmoglavosti, da mlad človek, če se znajde v takšnem usodnem položaju, sploh uspe zadihati, da začne razsodno razmišljati?

»Tretji dan po operaciji je prišel v bolniško sobo k moji postelji kirurg. Vprašal me je, Robi, kaj pa če ne boš mogel več igrati bobnov? Bobni se namreč igrajo na noge. Kirurgu sem nemudoma odgovoril, da bom pač igral kitaro. Doktor se je samo obrnil in odšel. Kirurg, ki je bil 25 let vodja oddelka, je dejal kolegom, da česa takega še ni slišal.«

Kaj vas je najbolj zadelo leta 1996, ko ste izvedeli, da bodo odslej vaše noge kolesa invalidskega vozička?

»Gnal sem se naprej. Še danes nisem obupal in vrgel puške v koruzo, čeprav sem glede vozička že stara garda. Mladi rodovi imajo ob nesrečah z današnjim razvojem že boljše obete – tudi jaz sem že bil na taki predstavitvi. Zame nesreča ni bila udarec, kajti bil sem mlad, trdoživ fant. Ko sem bil prvi dan v rehabilitacijskem centru Soča, sem si rekel, Robi, ti si pa po vztrajnosti malo boljši od teh ljudi, ti boš to zmogel. Že prvi konec tedna sem šel iz Soče na obisk domov; nekateri pa so bili tam po tri mesece, preden so lahko šli prvič.«

Je bila dolga psihološka pot, preden ste se sprejeli takega, kakršni ste?

»Dolge psihološke poti ni bilo. Nisem imel nobenega padca, obžalovanja, obupavanja, ker sem šel naprej, kot da se ni nič zgodilo. Nova pot, nova sreča, nove dogodivščine, gremo naprej! Tako.«

Ste spočetka morda vendarle malodušno pomislili, da je konec vašega dela v operi in filharmoniji, saj bobni potrebujejo noge?

»Da, bobnov spočetka nisem mogel igrati, ker se igrajo tudi na noge. V gledališču smo jih po moji zamisli prilagodili tako, da jih zdaj igram samo z rokami. Mogoče me je najprej malo streslo, ko pa smo bobne prilagodili, sem vedel, da bom šel nazaj igrat. Tedanji umetniški vodja Stane Jurgec me je prosil, naj pridem v orkester vsaj samo sedet in nadzorovat.«

Kje ste našli tega »pubeca«?

Je zmaga tistih, ki se prilagodijo možnostim in vztrajajo?

»Vztrajnost napravi še bolj pogumne ljudi.«

Je bila dolga in težka pot do posebnega avtomobila, s katerim se vozite v službo? Je bil avto drag, vam je kdo pomagal pri nakupu?

»Ob nesreči sem že imel avtomobil. Po nesreči mi ga je prilagodil sosed mehanik, z vso instalacijo na roke. Za dvajset minut sem šel z njim na preizkus in nato sem že sam vozil.«

Letos praznujete 30 let igranja s simfoniki?

»Imel sem komaj enajst let, ko me je moj profesor Jovanovski pripeljal v gledališče. Direktor ga je vprašal, kaj ste mi to pripeljali nekega ‚pubeca‘? Pa mu je odgovoril, naj le posluša, pa bo videl. Rekli so, da sem se zelo izkazal. Sprejeli so me. Ampak bil sem še tako majhen, da sem moral v orkestru med nastopom stati, sicer nisem videl dirigenta.«

O vas se je kmalu razširil glas, da ste »ta boljši« tolkalist v severovzhodnem koncu.

»Sam sebe težko sodim, ampak če so drugi tako rekli… Res pa je, da težim k popolnosti. Igram tudi klavir, harmoniko, baskitaro in kitaro. Moj poklic je hkrati tudi moj konjiček.«

Bi rekli, da je operni orkester vaš drugi dom ali smisel življenja?

»Je skoraj prvi dom, ko smo skupaj in imamo vaje ter predstave. Ja, je moj drugi dom. Štiriletni fantič sem doma igral na blazine s kuhalnicami v rokah. Moji doma so mislili, da sem malo v levo obrnjen.«

Pa ste bili v desno?

»Pustimo politiko, bom ostal kar v sredini. Naši doma so že v mojem otroštvu ugotovili, da imam smisel za ritem. Pri devetih letih sem že obiskoval glasbeno šolo. In hitro sem začel nastopati z različnimi bendi, tudi z New swing quartetom. Moja glasbena pot se je obrnila v profesionalno smer.«

Je res, da so vam Kitajci pred nekaj leti obljubili tako rekoč nove noge za 32.000 evrov, da boste spet hodili? Človek se pač v stiski lovi za sleherno bilko.

»Res je, da. Sam sem po spletu iskal različna izhodišča. V Pekingu so imeli velike uspehe. Tudi sam poznam invalida, ki je s pomočjo kitajske terapije shodil. Ne glede na velik finančni zalogaj sem se oktobra 2010 odločil in poskusil.«

Ni ovir, če si sposoben za delo

Ker niste shodili, so vam Kitajci vrnili denar?

»Rekel bom, da je bil kar uspeh. Fizično sem zelo okrepil mišično maso v nogah in kolku, na stopalu sem začutil reflekse, ki jih prej ni bilo. Uredila se je tudi prebava, kajti vozičkarji imamo z njo težave. Vrnil sem se torej dosti boljši, kot sem odpotoval v Peking. V mojem primeru ni šlo za kitajsko špekulacijo, ampak za znanstvene dosežke priznane kitajske klinike. Tam so mi vstavili tudi izvorne matične celice iz zarodkov.«

Kakšen je vaš vsakdanjik? Ste vezani na družino, ženo, otroke?

»Tako je, imam družino. Lani smo si v Hočah zgradili hišo, ki je prilagojena za invalida, kajti največja težava so arhitektonske ovire od stopnic do dvigal. Pravijo, da smo umetniki zaspanci, jaz pa rad vstanem zgodaj zjutraj. Marsikaj je, poleg službe, treba postoriti tudi doma okoli hiše. Poleg tega tudi privatno učim. Tu je še služba od vaj do generalk, ki mi kar zapolni dan. Imam vaje z ansambli, ogromno igram okrog z njimi, pripravljam aranžmaje, snemam zanje.

Je v Mariboru in okolici za paraplegike na vozičkih poskrbljeno?

»Veliko se je izboljšalo. Treba je pohvaliti prejšnjo občinsko oblast z županom Kanglerjem, ki je odprl vrata v svet invalidov, zato smo dobili plaketo: Maribor, prijazno mesto invalidom. Uredil je tudi prehode in dvigalo, da lahko paraplegiki pridemo do vseh linic in do župana.«

Kako se znajdete na ulici, na cesti, na pločniku, v lokalu, ambulanti?

»Ljudje se že zavedajo, da tudi mi živimo z njimi. Marsikdo pa zasede invalidski parkirni prostor, kar ni potrebno.«

Lahko pritrdite, da je življenje lepo, čeprav na vozičku?

»Seveda je lepo, le zakaj ne bi bilo! Jaz sem živi primer! Ni ovir, če si mentalno sposoben za delo. Še vedno upam, da bom lahko napravil prvi korak tudi s svojimi nogami. Še vedno hodim na terapije, tudi doma imam terapijo; imam pripomoček, s katerim se postavljam na noge. Vozim motor štirikolesnik, ker včasih rabim adrenalin. Polno je lepega in zelenega na tem svetu. Izkušnje so mi prinesle glasbeno rast. Delal sem z velikimi glasbeniki. Igral in snemal sem tudi z Jožetom Privškom.«

Dejavni ste tudi v društvu paraplegikov.

»Da, sem v upravnem odboru Društva paraplegikov severne Štajerske, zadolžen za kulturo. Poskrbim za organizacije raznih golažijad, za glasbene nastope, 12. aprila smo imeli veliko dobrodelno prireditev, ker zbiramo denar za igrišče, ki bi ga naredili v Oseku blizu Sv. Trojice, kjer imamo paraplegiki svoje prostore. Tam bomo naredili večnamensko športno igrišče. Tina Maze nam je dala svoje zlate smučke za licitiranje. Igrišče nas bo stalo okoli 20.000 evrov. A sem optimist.«