Ob začetku novega šolskega leta smo se pogovarjali s psihologom dr. Kristijanom Muskom Lešnikom, dolgoletnim poznavalcem področja vzgoje in izobraževanja. Med drugim je predsednik strokovnega sveta za splošno izobraževanje. V pogovoru je opozoril, da so šolski sistemi po vsem svetu v krizi, saj ne dohajajo bliskovitih sprememb v družbi, toda kljub temu meni, da je slovenski javni šolski sistem nekaj, za kar smo lahko hvaležni, in poziva k premisleku o tem, kaj od izobraževanja kot družba sploh želimo.
Prenova učnih načrtov je končana in čez leto dni stopa v veljavo. Kako ocenjujete te spremembe? So zadostne?
»Mislim, da je v tem trenutku to največ, kar se je dalo narediti. Učni načrti so potrjeni. Če pa me vprašate, ali je to zadosti, bi rekel, da najbrž ne. Spremembe, ki se dogajajo okoli nas, so tako hitre, da jim šolski sistemi takšni, kot so, po vsem svetu s težavo sledijo. Naš izobraževalni sistem v svoji srčiki temelji na konceptih iz časa prve in druge industrijske revolucije. Učitelji so se izobraževali v času tretje, torej v dobi računalnikov in interneta, današnja mladina pa že živi sredi četrte industrijske revolucije, z umetno inteligenco in zasloni kot podaljškom telesa. Sistem in koncept sta posledično, preprosto povedano, v krizi.«
Ena od kritik prenove je, da v resnici ne prinaša ničesar bistveno novega. Se strinjate?
»Ta kritika se mi zdi absolutno krivična. Ni res, da se ni nič spremenilo. V prenovo je bilo vloženega veliko dela – novi učni načrti so razbremenjeni, učiteljem omogočajo več avtonomije, za vsak predmet so velike skupine strokovnjakov staknile glave in pripravile spremembe. V šolstvu je načeloma dobro, da se drastične spremembe ne dogajajo prehitro. Tiste, ki so se v zgodovini zgodile zelo hitro, se na koncu niso vedno izkazale za najbolj premišljene. Ampak težava v tem trenutku je, da se šolski sistem prilagaja znatno počasneje, kot se spreminja svet. Cilj izobraževalnega sistema bi moral biti pripeljati mlade ljudi do tega, da bodo razvili življenjske veščine in znanja, s pomočjo katerih bodo lahko uspešno funkcionirali v svetu, ki si ga danes še ne znamo niti dobro predstavljati.«
Omenili ste, da je sistem v krizi. Kakšna je nevarnost, če se ne bo prilagodil dovolj hitro?
»Če se šolski sistem ne bo prilagodil, se nam bo hitro zgodilo, da se bo začel pojavljati vzporeden sistem. Ta bo ponujal storitve za tiste, ki si bodo to lahko privoščili. V tistem trenutku se nam bosta začela dogajati dva vzporedna sistema: eden za premožnejše in drugi – javni. Sam pa menim, da je javni sistem izobraževanja ena najpomembnejših stvari, ki jih naša družba ima, in edina garancija, da vsi otroci dobijo dobro izhodišče za življenje, ne glede na to, iz kakšnega okolja prihajajo.«
Pogosto poudarjate, da se preveč osredotočamo na znanje in merljive rezultate. Katere vrednote bi po vašem mnenju morala šola v resnici privzgajati?
»Že dvajset let govorim, da smo se preveč časa ukvarjali z vprašanjem, kaj mora otrok znati, ko pride iz sistema, premalo pa s tem, kdo je ta mladi človek. Vrednote so ključen del tega. Govorim o temeljnih vrednotah, povezanih s tem, da smo socialna bitja in moramo sobivati: empatija, solidarnost, odnos do sočloveka. Potem so tu odgovornost za svoja dejanja, poštenost, pravičnost in odnos do sebe, do sveta okoli nas, do narave. To so občečloveške, univerzalne vrednote, ki niso ideološke.«
Zakaj so te mehke veščine, če jim tako rečemo, in vrednote potisnjene na stran?
»Problem celotnega razvitega sveta je, da je bil v zadnjih desetletjih v izobraževanju blazen poudarek na rezultatih in na vsem, kar se da meriti. Meriti se da do neke mere znanje, ne pa socialnih veščin, čustvene inteligentnosti ali hvaležnosti. Fokus je bil na storilnosti, na rezultatih mednarodnih raziskav znanja, na nacionalnih preizkusih in maturi. Ob tej obsedenosti z rezultati je bil vselej odrinjen tisti del, ki govori o tem, koliko imamo srečnih in zadovoljnih dijakov, otrok, ki radi pridejo v šolo, in učiteljev, ki radi pridejo v službo.«
S kakšnimi najbolj perečimi izzivi se soočamo ta trenutek?
»Ključno vprašanje ni več zgolj, kaj se bodo otroci učili, ampak tudi kdo jih bo učil. V zadnjih tednih nisem srečal ravnatelja, ki mi ne bi potožil o kadrovski stiski. Druga reč je spoznanje, da šolski sistem po načelu 'ena številka čevljev in majice za vse' ne deluje več. Nujno bi bilo treba resno pogledati, kje so nevralgične točke sistema, kje pušča vodo in kako te luknje hitro zakrpati, preden nas čas dokončno prehiti.
Kaj bi moral biti še kakšen naslednji korak, o katerem bi morali razmisliti, kadar govorimo o šolstvu?
»Želel bi si, da bi se ljudje v tej državi, ki imajo moč odločanja, usedli in dogovorili, kaj pravzaprav hočemo z našim izobraževalnim sistemom doseči. Ali želimo le mlade ljudi z določenimi znanji, pri katerih naredimo kljukice, ali jim želimo nekaj več? Nam je pomembno samo znanje, ki ga bodo iz šol nesli v življenje, ali pa tudi to, kdo in kakšni bodo ti mladi ljudje, od katerih bo odvisna prihodnost vseh nas?«
Za konec, kakšno sporočilo bi predali staršem ob začetku šolskega leta?
»Morda je čas, da nehamo tarnati in se osredotočimo na tisto, kar imamo in za kar smo lahko hvaležni. To, da imamo vrtce in šole na takšnem nivoju, da so otroci v njih sorazmerno varni, da nihče ne pride domov lačen – to so stvari, ki se jih pogosto ne zavedamo. Tujci, ki pridejo k nam, pravijo, da živimo v raju, z neprimerljivo kakovostjo življenja, mi pa nenehno jamramo. Tega bi se morali bolj zavedati.«
