Samo za ilustracijo: če bi se danes, v sredo, 31. januarja, znašli na Dobu pri Mirni na Dolenjskem, kjer je slovenski Sing Sing, Alcatraz ali kakor že želimo reči našemu največjemu zaporu, bi za zajtrk jedli oziroma pili mleko, čaj, koruzne bombetke, kislo smetano ali jogurt. Za malico imajo ocvrtega ali dušenega piščanca, krompir in solato ali pa sir gavda, če jim ni do mesa. Za kosilo bo krvavica, kislo zelje in krompir z ocvirki, tisti, ki jih takšna hrana moti, pa imajo možnosti dobiti piščančjo pečenico ali vegansko pečenico. Za večerjo je v načrtu gobova juha z bananinim pecivom ali porova juha, če gobove ne želijo, in dietno pecivo.

Izvrševalcem kazni smo postavili natančna vprašanja o kakovosti hrane v naših zaporih in treba je priznati, dobili smo natančne odgovore.

Za garače tudi malica

»Obroki hrane v slovenskih zaporih se pripravljajo na podlagi normativov, ki se enotno uporabljajo v vseh zavodih,« zagotavljajo državni organi in dodajajo, da obsojenci dobijo tri obroke hrane na dan: zajtrk, kosilo in večerjo. Tisti obsojenci, ki delajo, pa dobijo na delovni dan še dodatni obrok hrane – malico, ki je pripravljena v skladu s priporočili iz normativov za prehrano glede na telesno obremenjenost pri posameznih vrstah dela. Če parafraziramo: dodatna klobasa za fizične delavce, za lažja dela sadje in zelenjava. Državni organi zagotavljajo, da obsojenci dobivajo hrano, ki zadošča za ohranitev njihovega zdravja in popolne telesne sposobnosti. To hkrati pomeni, da tisti, ki ne jedo določene hrane iz verskih in drugih razlogov (vegetarijanci), v skladu z možnostjo zavoda dobivajo ustrezno prehrano. Bolni obsojenci dobivajo hrano po navodilih zdravnika, ki jo mora zavod obsojencem seveda brezpogojno zagotoviti, če je takšen ukaz iz ambulante.

Tako je menijev kar nekaj: tak z običajno prehrano, meni brez svinjine, tak z vegetarijansko prehrano, varovalno prehrano, meni za želodčno dieto, sladkorno dieto, žolčno-jetrno in ledvično dieto. Državni organi, ki bedijo nad obsojenci in s tem tudi nad njihovo hrano, pravijo, da je prehrana v naših zaporih pod stalnim nadzorom zunanjih inšpekcijskih služb, ki »večjih pomanjkljivosti ne ugotavljajo«.

Kar je pravzaprav logično, saj obroke pripravljajo inštruktorji kuharji, skupaj z obsojenci, ki so razporejeni na delo v kuhinjo. Po večini imajo zavodi svoje kuhinje, z izjemo oddelkov Nova Gorica in Novo mesto, kjer obroke hrane dobavljajo zunanji izvajalci.

Izbiranje najboljše hrane

Tudi sicer imajo slovenski zapori nekaj zunanjih ponudnikov, ki jih kakopak izberejo na razpisih, kar verjetno pomeni, da ponudijo največ za najmanj denarja. Dobili smo podatke za štiri podjetja, ki hranijo naše bolj ali manj slavne obsojence. Gre za podjetja oziroma izdelke, ki jih kupujemo tudi tisti, ki hodimo v navadne trgovine: Celjske mesnine skrbijo za meso oziroma za mesne izdelke, Žito in Ptujske pekarne za kruh in pecivo, sadje in zelenjavo pa dobavljata Pitus in Krnc. In če pravimo, da država obsojencem ponudi največ za ne prevelik denar, to jasno pomeni, da slovenski obsojenci ne jedo jastogov, ostrig, pa tudi kaviarja in tartufov ne ponujajo.

Takole na oko bi lahko rekli, da so zajtrki takšni ali vsaj zelo podobni kot tisti, ki jih jedo povprečni Slovenci, po drugi strani pa si upamo iz zapisanega razbrati, da jedo bolj enostavna kosila in večerje kot povprečni državljani. Za kosilo je namreč veliko jedi iz piščančjega mesa in mesnih jedi, a le redko so to zrezki ali pečenke, nikoli pa ni krač ali celo biftekov. Največkrat gre za razne musake, makaronovo meso, bograč, ragu, pasulj z mesom ali pa mesne kroglice. Večerje so, kot je moderno reči, lahke – juha in sladica, pašteta in sadje, kakor kateri dan in obdobje v letu.

Treba je tudi poudariti, da se jedilniki za zaposlene in jedilniki za zaprte osebe pripravljajo ločeno. Država sporoča, da je razlog predvsem ta, da se sestavine za obroke zaposlenih kupujejo in plačujejo ločeno, zaposleni obroke plačajo iz lastnega denarja. Je pa dejstvo, da se lahko zgodi, da jedo pazniki in zaporniki enako, kadar se odločijo za racionalnost. Težav ne bi smelo biti ne pri okusih ne pri kakovosti. Vsi naši zapori imajo v skladu s pravilnikom o izvrševanju kazni namreč pokuševalca hrane. To je direktor zavoda ali delavec, ki ga on določi, pred delitvijo vsakega obroka hrane. Ko poskusi jed in ugotovi pomanjkljivosti, ukrene vse potrebno, da se težave odpravijo. Je pa kar nekaj časa za odprave pomanjkljivosti, saj so jedilniki v zavodih objavljeni najmanj teden dni vnaprej in so pripravljeni skladno z normativi, upoštevaje ustrezno energijsko vrednost obroka in prehransko pestrost. Še več, na uradu, ki nam je poslal podatke, so nam povedali, da so bili v prazničnem decembru zaporniki deležni tudi kakšnega priboljška pri večerji, še posebno na praznični dan.

Ni kaj reči, človeku se morebitnega odhoda na prestajanje kazni, vsaj kar se hrane tiče, ni treba bati, saj se zdi, da je kriza jedilnike v naših zaporih manj prizadela kot tiste v civilnem življenju. Ni čudno, da so bili v naši zgodovini vselej primeri, ko so zaradi kakovostne oskrbe v zavodih in težkega življenja državljani kako kaznivo dejanje namerno naredili, da so lahko pristali v rokah institucije, kjer je bila vsaj hrana solidna in seveda zastonj.