Herojski dosežek slovenskega gospodarstva

Rast namesto padanja

Po uradnih podatkih EUROSTAT je v primerjavi z enakim obdobjem lani slovenski bruto domači proizvod (BDP) v drugem četrtletju 2014 porasel za 2,9 odstotka, v prvem polletju skupaj pa za 2,5 odstotka. To je že tretje četrtletje rasti, zadnje četrtletje lani je znašala 2,1, prvo letos pa 1,9 odstotka. Pospešitev rasti kaže podatek, da je v drugem četrtletju 2014 BDP za odstotek večji, kot je bil v prvem, kar pomeni 4-odstotno rast na letni ravni.

S strani končnega povpraševanja gresta glavni zaslugi za rast izvozu (5,2-odstotna rast) in investicijam (osem odstotkov, gradbenim, ne v opremo), potrošnja prebivalstva je zrasla za 0,2 odstotka, zaloge so porasle za 1,4, potrošnja države pa padla za 1,9 odstotka. Že če bi slednja samo stagnirala, bi končno povpraševanje in s tem proizvod porasel vsaj za dobre pol odstotne točke več, saj je celo »valpet kapitala, mednarodni denarni sklad« izračunal, da je fiskalni multiplikator večji od 1, kar pomeni, da nižanje izdatkov države še hitreje niža BDP. Če bi namesto pesimizma in negotovosti naši politiki in medijski trobentači sejali optimizem in stabilnost, bi tudi prebivalstvo, brez strahu za plače in delovna mesta, začelo v večji meri kupovati trajne potrošne dobrine. Pozitivna napoved stabilne rasti bi spodbudila tudi proizvajalce, da bi investirali v povečanje kapacitet za dvig proizvodnje za pričakovano povečano povpraševanje. Država bo nehala nižati izdatke socialne narave in začela financirati infrastrukturne investicije. S strani proizvodnje in ponudbe so medletno porasli vsi sektorji, razen finančnega in nepremičninskega, najbolj pa gradbeništvo (za 19 odstotkov), kmetijstvo (7 odstotkov), industrija (3,7 odstotka).

To je herojski rezultat slovenskega gospodarstva (vseh v njem zaposlenih), saj je dosežen v neugodnih notranjih in zunanjih pogojih gospodarjenja. Nesrečni pa so zaradi ugodnih rezultatov naši (in tudi nekateri tuji) katastrofiki, katerih kataklizmične napovedi gospodarskega poslabšanja, negotovosti in pesimizma slovensko gospodarstvo odvrača.

Po pozitivnem medletnem skoku je Slovenija namreč šesta med 28 članicami EU, pri čemer države z večjim skokom od Slovenije niso članice evrskega območja (evro kot domača valuta), med 18 članicami evrskega območja pa je druga! Druga (za Malto) je med vsemi 28 članicami po rasti BDP iz prvega v drugo letošnje četrtletje, ki na letni ravni znaša štiri odstotke. Nemško gospodarstvo, tako promovirani vzor rasti za vse, je v letošnjem drugem četrtletju doživelo celo padec BDP. Pa Nemčija še vedno ne spreminja svoje ordoliberalne ekonomske politike in svoje okostenelo stališče diktira celotnemu evrskemu območju in 28 članicam, katerih BDP tudi stagnira. Pozivu iz razvitih članic sveta, naj vendar že spremeni usmeritev, se Nemčija upira. Predsednik ECB Mario Draghi je v začetku septembra končno napovedal nadaljnje znižanje diskontne stopnje na 0,05 odstotka (kar zaradi likvidnostne pasti več nima praktičnega učinka), hkrati pa tudi možnost odkupa bančnih obveznic kot obliko kvantitativnega rahljanja. Po drugi strani se Nemčija še upira želji drugih ključnih članic EU po mehčanju zlatega pravila izravnavanja proračunskega salda. Ampak podoben scenarij nemške vlade iz leta 1931 je vodil državo v propad, ki je čez dobro leto na oblast prinesel Hitlerja. Ves razviti svet (politika, stroka) opozarja, da bo nadaljevanje sedanje napačne ekonomske politike EU in ECB imelo močno negativne posledice za EU (volitve v evropski parlament s porastom alternative etabliranim političnim silam sedanje usmeritve so to nakazale) in ogrozilo evro.

Rasti še ne čutimo, toda…

Poseben uspeh Slovenije so gospodarski rezultati tudi zato, ker lahko članice evropske osemindvajseterice izven evrskega območja (na primer Velika Britanija) v podporo domači gospodarski aktivnosti povečujejo kredite v domačem denarju (podpora proizvodnji ali potrošnji) in lahko razvrednotijo domačo valuto (v podporo izvozu). Teh možnosti Slovenija kot članica evrskega območja nima. Nasprotno, ECB (in naša Banka Slovenije kot članica sistema) že leta prispeva h krčenju kreditov doma, tečaj evra pa je precenjen in se ne znižuje.

Zakaj ob rasti BDP izboljšav še ne čutimo? To ni presenetljivo. Izboljšave v višini vsaj dveh odstotkov BDP letne rasti, kot sem napovedal že sredi lanskega leta, pomenijo kratkoročen tok, vendar izhajamo iz ravni BDP (in povprečnega standarda), ki je bila deset odstotkov nižja od v preteklosti že dosežene. Torej tudi dvoodstotni popravek pomeni, da smo še vedno osem odstotkov pod nekdanjim obsegom gospodarske aktivnosti in standardom, torej je še vedno slabo. A obrat je pozitiven – smer je prava. Ob njenem nadaljevanju bo izboljšanje vse močneje čutiti. Zato je potrebno vztrajati.

A zakaj rast ni večja, da bi jo že močneje občutili? Ovire so notranje in zunanje. Med notranjimi ovirami rasti so restriktivna proračunska politika vlade (javni izdatki padajo), zaviralna monetarna politika Banke Slovenije in ECB (krediti padajo že šesto leto) ter negativne napovedi in strašenje prebivalstva s strani uradne »stroke« in medijskih ekonomistov (»čim slabše za nas, tem bolje zanje«). Med zunanjimi zavorami so padec BDP v Nemčiji in kriza v Ukrajini ter neugodne napovedi za Slovenijo s strani mednarodnih institucij. Tako je predsednik EBRD (Evropska banka za obnovo in razvoj) v začetku septembra vsaj priznal, da so se pri napovedi ničelne rasti za Slovenijo zmotili, čeprav se ni opravičil; drugi tuji in domači napovedovalci še tega ne priznajo. Isti predsednik EBRD pohvali Slovenijo s trditvijo, da so rezultati posledica pravilne politike ugodnih tujih investicij, izvedene privatizacije in reform. Na srečo nič od tega ni bilo narejeno. Nasprotno, če bi bilo po njegovo, bi BDP še naprej padal. »Verniki« pač ne morejo iz svoje kože, zatajiti svoje vere v neo-ordoliberalizem, ne glede na škode, ki jih je povzročil povsod pri nas in po svetu.

Vračanje optimizma

Ob rasti BDP so tudi drugi gospodarski rezultati Slovenije ugodni. Tako se je brezposelnost znižala pod 115.000, pozitiven saldo plačilne bilance je še vedno na ravni šestih odstotkov BDP (za odplačevanje dolgov), cene ne rastejo (obstaja celo nevarnost deflacije), prihodki proračuna so približno deset odstotkov večji od primerljivih lani. Največji banki sta dosegli dobiček, kar je normalno, ker ob rasti aktivnosti podjetij slabitve zaradi slabih kreditov niso potrebne – prej »dobritve«. Problem ustvarja Banka Slovenije, ki znova prehiteva z izpolnjevanjem zahtev ECB. Zaostruje kriterije za slabe kredite prej kot druge države, kar bi jih lahko seveda povišalo, kot je v 2010 vpeljala višje kapitalske standarde pet let prej, kot je bilo potrebno. V obeh zahtevah se bankam zmanjšuje kreditni potencial, zato leta trajajoči kreditni krč ne preseneča. Vendar če banke ne kreditirajo, nimajo dohodka, njihovi klienti iz gospodarstva pa hirajo – ob »večji skrbi« za solventnost bank jo s temi ukrepi Banka Slovenije nasprotno poslabšuje in si kot nadzornik bank s takšno povsem zgrešeno politiko ustvarja nove probleme, ne rešuje starih.

Vračanju optimizma dajejo osnovo tudi nekateri dogodki izven samega gospodarstva. Pozitiven pa je razvoj tudi na drugih področjih. Rast števila novorojenčkov in prvošolčkov kaže, da mladi ljudje verjamejo v prihodnost pri nas, v nasprotju z demografskimi katastrofiki, ki v svojih napovedih število Slovencev čez nekaj desetletij prepolovijo. Zaradi tega nove pokojninske reforme, zasnovane na pesimističnem scenariju prebivalstva, niso potrebne.

Uspeh nogometašev Maribora v ligi prvakov ima izjemno pozitiven učinek na delovni elan in splošno klimo ne le na Štajerskem, ampak med ljubitelji nogometa in širše. Ekonomska nobelovca Akerlof in Shiller v knjigi Animal Spirit iz 2009 navajata veliko empiričnih študij, ki ugotavljajo pozitiven vpliv športnih uspehov na produktivnost. Znesek, ki ga plačujemo tujim posojilodajalcem za slovenske dolgoročne obveznice, je padel s sedmih odstotkov še pred letom na zgodovinsko najnižjo raven pod 2,7 odstotka, kar kaže, da nam tuji kreditorji zaupajo bolj kot kdajkoli poprej. Pa tudi kar dve tretjini novih parlamentarcev in ministrov kaže uresničitev v protestih izraženih želenih sprememb.

Moja optimistična napoved najmanj dvoodstotne rasti izpred več kot leta dni se uresničuje, ne pa pesimizem uradnih napovedovalcev, ki so za letošnje leto še lani napovedovali padec, že letos pa zgolj neznatno pol-odstotno rast. Sloni na vodečih indikatorjih, ki kažejo, da se je gospodarska klima znatno izboljšala (pričakovanja proizvajalcev, potrošnikov, trgovcev), borzni indeks je porasel za tretjino, gradbeništvo raste, enako industrija. Pesimisti pa zgolj podaljšujejo negativne smernice iz preteklosti.

Postopno izboljševanje gospodarskega položaja pomeni dobro osnovo za novo vlado. O njenem ekonomskem programu in perspektivah še v tem in predvsem v prihodnjih letih pa v drugem delu.