»Danes sem prišla v šolo in name se je zvalil cel val dijakov, začeli so me spraševati čudna vprašanja in me zmerjati s pocestnico. Po šoli je namreč zaokrožil niz fotografij golega ženskega telesa od vratu navzdol, nekdo pa je v sliko zretuširal moj značilni nakit, zaradi katerega vsi mislijo, da sem jaz.« To je le eno od pretresljivih sporočil, ki so jih prejeli na TOM telefonu in razkriva globino stisk, s katerimi se soočajo otroci in mladostniki. Po umiritvi v času epidemije, ko otroci niso bili fizično v šolah, so kontakti, povezani z medvrstniškim nasiljem, v zadnjih treh letih spet v porastu. Medtem ko se šole soočajo z omejenimi mehanizmi in sistemsko nemočjo pri zaščiti žrtev, svetovalne organizacije in klinični psihologi opozarjajo na uničujoče in dolgoročne posledice, ki jih tovrstno nasilje pušča na mladih.
Statistike kažejo, da so bile v lanskem letu težave z vrstniki najpogostejši razlog za stik z TOM telefonom, sledile so psihične težave in težave v družini. Pri tem dekleta pogosteje poročajo o težavah v odnosih, medtem ko pri fantih prevladuje tema »bullyinga«. A ne glede na vsebino je nasilje vsaka oblika zmerjanja, namernega izključevanja iz skupine, obrekovanja, sramotenja, pa tudi fizičnega nasilja, kot so porivanje, brcanje in kraja stvari.
Tjaša Bertoncelj, strokovna vodja Nacionalne mreže TOM, navede nekaj primerov klicev, med njimi tudi naslednjega: »Živjo. Potrebujem pogovor, pa sem se spomnila na vas. Zadnje čase sem zelo depresivna. V šoli mi dve sošolki grozita, da me bosta pretepli in da ne bom več živa prišla domov. Mene je postalo strah hoditi v šolo. V šoli se ne počutim več dobro. In še mojim prijateljicam in meni govorijo, da smo čarovnice, da nismo vredne, da bi živele.... Hotele smo se tudi izpisati iz šole zaradi njih.«
Nemoč sistema in iskanjem rešitev
Posledice tovrstnih ustrahovanj so lahko tudi uničujoče, kar potrjujejo tako izkušnje svetovalcev kot klinična praksa. Klinični psiholog Tristan Rigler v svoji praksi opaža, da se posledice najpogosteje kažejo kot anksioznost, ki vključuje strah pred odhodom v šolo in telesne simptome, kot so bolečine v trebuhu ali glavi. Poleg tega se pojavljajo depresivna simptomatika z občutki manjvrednosti in pasivnostjo, socialni umik in izolacija, težave z učenjem zaradi notranje napetosti ter v posameznih primerih celo zametki samopoškodovalnega vedenja ali samomorilnih misli. Tudi na TOM telefonu opažajo, da se žrtve srečujejo z občutki jeze, nemoči, žalosti in strahu, kar se lahko stopnjuje do mere, da se otrok izolira, zapade v depresijo ali celo izvrši samomor. Podatek, da vse več otrok v Sloveniji ne želi hoditi v šolo, po Riglerjevem mnenju predstavlja tihi klic na pomoč.
Šole se z nasiljem srečujejo vsakodnevno, a kot poudarja Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, je slika bolj zapletena, kot se zdi. Po eni strani smo kot družba postali pozornejši in ne dopuščamo več, da otroci »sami rešujejo« tovrstne situacije. Po drugi strani pa izpostavlja ključno težavo: »Problem je, ker otrok nismo naučili reševati konfliktnih situacij. Nenehno odrasli urejamo njihove konflikte in na ta način otroci niso usposobljeni za reševanje, kar pomeni, da se konflikti nadaljujejo in stopnjujejo, kar pa dejansko je že nasilje.«
Ko nasilje eskalira, so šolski ukrepi omejeni in pogosto neučinkoviti. Formalni postopek vključuje izrek vzgojnega opomina, ki mu sledi individualiziran vzgojni načrt. Če učenec tega ne izpolnjuje, lahko sledita drugi in tretji opomin, katerih posledica je predlog za prešolanje. A tu se zatakne. Za prešolanje je potrebno soglasje staršev, ki pogosto niso kooperativni, ali pa soglasje Centra za socialno delo, ki so preobremenjeni in pogosto preslabo odzivni. »Mnogokrat se zgodi, da dejansko ne moremo zaščititi žrtve, ker ni vzvoda, s katerim bi ustrahovalcu dali jasno vedeti, da mora za svoja dejanja nositi tudi posledice,« je neposredna Mojca Mihelič.
Pekel spleta
V Združenju ravnateljev zato predlagajo konkretne rešitve. Ena od njih, ki jo bo predvidoma podprla tudi novela zakona, je možnost organizacije pouka za nasilnega učenca v ločenem času, na primer popoldne, da se prepreči stik z žrtvami. Še odločnejši predlog je začasna prepoved vstopa v šolo. Mojca Mihelič meni, da bi se starši drugače odzvali, če bi morali za krajši čas (na primer za tri dni ali za teden dni) sami prevzeti odgovornost za vzgojo in izobraževanje svojega otroka. Priznava, da takšen ukrep trenutno velja za neskladnega z ustavo, ki vsakemu otroku zagotavlja pravico do šolanja, a dodaja: »Menim, da je tudi šolanje od doma legitimna oblika, ki so jo v času covidu zelo dobro tudi izpeljali.«
Poseben izziv, ki ga Mojca Mihelič opiše kot črno polje, Tjaša Bertoncelj pa kot nasilje s potencialno hujšimi posledicami, je spletno nadlegovanje. »En pritisk tipke – in kruto sporočilo ali neprijetna fotografija je poslana desetim, stotim ali celo tisočim osebam,« pojasnjuje Tjaša Bertoncelj. Žrtev pred tem ne more ubežati, saj jo sporočila na elektronskih napravah spremljajo povsod. Vse skupaj še poslabša lažni občutek anonimnosti, ki povzročiteljem daje večji občutek moči, hkrati pa se manj zavedajo posledic in sankcij. Ko se nekdo odloči za lažna sporočila, kot v primeru: »Sedaj pa mojemu fantu pošiljajo lažna sporočila o meni in nimam pojma kako so dobili njegovo telefonsko,« je stiska žrtve neizmerna.
Vsi strokovnjaki se strinjajo, da rešitev ni zgolj v kaznovanju, temveč v preventivi, vzgoji in ustvarjanju varnega okolja. Klinični psiholog Tristan Rigler poudarja, da mora šola delovati kot varovalna skupnost, kjer se sistematično prepoznavajo tvegane dinamike (s pomočjo sociogramov, opazovanja, zaupnih pogovorov), se hitro in odločno odziva ter razvijajo socialne veščine, kot sta empatija in asertivnost.
Treba je spregovoriti
Tjaša Bertoncelj izpostavlja pomen jasnih šolskih politik, tako za obravnavo nasilja kot za spodbujanje prijaznega komuniciranja in reševanja konfliktov. A temelj vsega je varno in toplo družinsko okolje. »Otroci posnemajo vedenje odraslih, predvsem staršev – če ti uporabljajo vzgojne metode, ki temeljijo na kaznovanju, grožnjah in premoči, je večja verjetnost, da bodo tudi sami želeli izkazovati premoč nad vrstniki,« opozarja.
Ko se nasilje zgodi, je ključno, da žrtev spregovori. Pri TOM telefonu si za vsakega otroka vzamejo čas, mu prisluhnejo in poudarijo, da je pogumen, da je spregovoril o nasilju, in da ima veliko moči, čeprav morda trenutno nima tega občutka. Cilj je opolnomočiti otroka, da poišče pomoč pri odrasli osebi, ki ji zaupa. Starši lahko otroka naučijo tudi strategij odzivanja z mirnimi in samozavestnimi frazami, kot so »Nehaj, ne delaj tega!« ali »Ta komentar bom kar ignoriral«.
Izjemno pomembno je tudi ozaveščanje tistih, ki nasilje le opazujejo. To je največja skupina udeležencev in njihova pasivnost omogoča nadaljevanje nasilja. Ozavestiti jih je treba o njihovi moči in vlogi pri preprečevanju nasilnega vedenja.
Tristan Rigler za konec opominja: »Vsaka skupina otrok ima svojega 'nevidnega člana', ki lahko trpi tiho in dlje časa – naša naloga kot strokovnjakov je, da tega otroka pravočasno opazimo, razumemo in mu pomagamo, preden njegovo trpljenje preraste v nevarne oblike izražanja.«
Ob bližajočem se koncu šolskega leta, ko so pritiski še večji, pa Tjaša Bertoncelj polaga na srce predvsem odraslim: »Zaupajmo našim otrokom, ki se trudijo po svojih najboljših močeh. Namesto da od njih zahtevamo popolnost, jim raje ponudimo podporo in varno okolje, kjer bodo lahko rasli, se učili in se tudi kdaj zmotili. Brez strahu pred posledicami.«
