Goltanje tablet – recept za ubijanje

Zdravila in orožje ne gredo skupaj

»Video je zanimiv, z veliko podatki in žalostnimi usodami. Vendar spregleda eno od temeljnih stvari, to je, da so imeli praktično vsi, ki so prejemali psihiatrična zdravila, hude psihične težave ali psihične motnje. Najpogosteje imenovana zdravila so antidepresivi in zdravila, ki jih uporabljamo v zdravljenju motenj pozornosti in hiperkinetičnega sindroma predvsem pri otrocih in mladostnikih (za katere je ta sindrom značilen). Tako imamo na eni strani duševne motnje, ki so same po sebi velik dejavnik tveganja za avto- in heteroagresivna dejanja, ter na drugi strani zdravila, ki jih dajemo z namenom zmanjševanja takih simptomov, ki pa jih lahko, paradoksno, tudi povečajo oziroma povečajo njihovo izraznost. Že odkar so strokovnjaki začeli uporabljati prve antidepresive pred 60 leti, so ugotavljali, da se poveča tveganje za samomor, ko jih bolniki nekaj časa jemljejo. Ko so se pojavili prvi antidepresivni učinki, je bolnik, ki je bil sprva bolj pogreznjen vase, psihomotorno slabo gibljiv in upočasnjen, brez volje in energije, postopno postal bolj motorično razgiban, več energije je imel, razpoloženje pa je ostajalo še globoko depresivno. Takrat je bilo tveganje za samomor še večje.

Psihiatrična zdravila neposredno ne rešijo težav, omogočijo pa bolniku, da jih začne reševati. Ko je nekdo globoko depresiven, svojih težav ne zmore reševati, tudi v psihoterapiji pogosto ne zmore sodelovati. Takrat mu strokovnjaki predpišejo antidepresiv. Neželeni učinki antidepresivov in drugih psihiatričnih zdravil, kot so večja samomorilnost, večja avto- in heteroagresivnost, so torej znani in niso nič novega. Kar se tiče trditev, da so za huda streljanja v ameriških šolah odgovorni le antidepresivi ali zdravila za hiperkinetični sindrom (denimo metilfenidat), menim, da so trditve preveč preproste in preveč splošne. Vsi storilci so verjetno imeli hude psihične težave, navsezadnje pa tudi, kar je po mojem mnenju izredno pomembno, enostaven dostop do orožja, ki vsa ta tragična dejanja tudi omogoča.«

Ko se priplazijo misli na samomor

Človekova duševnost je zapletena in ko zboli duša, je tudi zdravljenje zapleteno. Pred nekaj manj kot 30 leti, ko je prišel na trg sloviti prozac, so mnogi videli v njem tableto sreče. Ni se obneslo. Sodni primeri, v katere so bili zaradi umorov vpleteni uživalci tega antidepresiva, so pokazali njegove nevarne nezaželene učinke. A ne samo Američani, tudi Slovenci v vse večji meri goltamo antidepresive, po zadnjih podatkih več kot 37 milijonov odmerkov na leto. V kolikšni meri se slovenski psihiatri zavedajo nevarnosti tako širokega predpisovanja zdravil?

»Slovenski zdravniki se tveganj dobro zavedajo,« pravi psihiatrinja prof. dr. Blanka Kores Plesničar. »Vsa zdravila, ki so za uporabo registrirana v Sloveniji, Evropi in tudi ZDA, imajo v škatlici priloženo navodilo za uporabo, ki je namenjeno bolniku, zdravniku pa je namenjen daljši osnovni povzetek zdravila. Že nekaj let evropska agencija za zdravila (EMA) zahteva, da je v navodilih za bolnika za uporabo vseh antidepresivov naveden enoten tekst: Pri bolnikih z depresijo oziroma anksiozno motnjo se občasno lahko pojavijo misli na samopoškodovanje ali samomor. Po prvi uvedbi zdravljenja z antidepresivi lahko te misli postanejo še hujše, saj začnejo tovrstna zdravila delovati šele čez nekaj časa, običajno čez dva tedna, nekatera pa tudi pozneje. Sledijo natančna pojasnila, kdaj je pojav takšnih misli verjetnejši, prav tako navodila in napotki, kaj narediti. Podatki iz kliničnih preskušanj kažejo, da pri mlajših odraslih osebah z motnjami razpoloženja, mlajših od 25 let, med zdravljenjem z antidepresivi obstaja večje tveganje za pojav samomorilnega vedenja. Prav tako so navodila zelo jasna za bolnike, mlajše od osemnajst let, če se pojavijo samomorilne misli, nasilno vedenje in čustvena labilnost. Kar pa zadeva zdravljenje hiperkinetičnega sindroma pri otrocih in mladostnikih, je to zapleteno in popolnoma v rokah specialistov za otroško in mladostniško psihiatrijo ter v okvirih ostrih in zakonsko določenih zahtev glede predpisovanja. Ob tem pogosto spregledamo, da imajo neželene učinke, kot sta povečana stopnja agresivnosti in nastop depresije, tudi druga zdravila, denimo znano zdravilo proti aknam. Vsekakor je izjemno pomembno sodelovanje med bolnikom in zdravnikom ali bolnikovimi svojci. Bolnika moramo vedno opozoriti na možnost poslabšanja bolezni ali na možnost neželenih učinkov.«

Na zatožni klopi tudi alkohol

Ob vseh podatkih, o samomorih, ki kažejo, da bistvenih odstopanj nobeno leto ni, je veliko manj znanega o tem, kakšen doprinos imajo pri tem antidepresivi. »V Sloveniji žal nimamo podatkov o tem,« pravi prof. dr. Blanka Kores Plesničar. »Vemo, da je tveganje za samomor večje pri bolnikih z depresijo, bipolarno motnjo razpoloženja in s shizofrenijo v primerjavi s tistimi, ki teh motenj nimajo. Verjetno je kakšen primer tudi v zvezi z zdravili, ki jih bolniki prejemajo, podobno kot je drugod po svetu. Ob tem pa v Sloveniji ni potrebno omenjati le zdravil kot izvor zla za samomor, temveč tudi alkohol. Antidepresivov ne kupujemo v trgovini, predpiše jih zdravnik z namenom dobrobiti, medtem ko smo za nakup alkohola odgovorni sami.«

Čas z vsemi krizami, stiskami in negotovostmi prinaša nove preizkušnje ljudem. Bo njihova duševnost še bolj občutljiva in ranljiva? Se bo depresivnost z vsemi nevarnimi posledicami še bolj razmahnila? Se bo morda celo okrepila?

»Na Psihiatrični kliniki Ljubljana v preteklem letu nismo opazili pomembnega porasta števila sprejemov v bolnišnico ali ambulantnih pregledov. Število sprejemov se vsako leto sicer za nekaj odstotkov poveča, vendar bolj na račun starostnikov ali tistih duševnih motenj, ki niso v neposredni povezavi z gospodarsko situacijo. Morda bi o povečanem številu obiskov lahko poročali družinski zdravniki. Stiske zaradi gospodarske krize, pomanjkanja denarja in podobno se ne kažejo vedno neposredno z depresivnim razpoloženjem, lahko se kažejo s telesnimi znaki, kot so bolečine, utrujenost, pomanjkanje energije.«

Psihiatrija je skozi zgodovino doživljala različna obdobja, tudi zlorabe in dejanja, ki se jih danes sramuje. Očitek, ki ga prinaša omenjeni video, objavljen na Youtubu, o nevarnih psihiatričnih zdravilih pa je poročala tudi ameriška revija Time, je drugačen, a govori o grozeči nevarnosti našega časa, ob kateri se je težko delati, kot da se nas ne tiče.

»Omenjeni očitek psihiatriji je le eden od mnogih. Ni medicinske stroke, ki bi ji namenjali toliko očitkov, vse od zahteve po rešitvi vseh težav sveta, krivde za vse probleme, težave ob njihovem reševanju, zapiranju ljudi, sovraštvu do ljudi in še mnogo tega. Duševne motnje se žal še vedno drži huda stigma povsod po svetu, po drugi strani pa je prisotna frustracija tistih, ki delamo z ljudmi, ki imajo duševne motnje, da vsega vendarle ne moremo rešiti. Ob tem se mi večkrat zastavlja vprašanje, čemu toliko sovraštva do stroke, ki mnogim ponuja edino oporo in pomoč.«