Kozljeva zgodba se začne z zelo preprosto formulo, dokazati sebi in drugim, da človek zmore več. »Načrt je bil prehoditi Slovenijo v najkrajšem možnem času z vsem potrebnim v nahrbtniku. Zadal sem si cilj med osem in deset dni, a načrtoval devet dni. Ker sem hribolazec, imam nekaj osnovne kondicije, sem se pa na pot pripravil tako, da sem štiri dni zapored s palicami kar najhitreje prehodil pešpot okoli Brda, ki je dolga deset kilometrov, in iz tega izračunal, koliko bom na dan približno hodil, z nahrbtnikom in upoštevajoč vzpone in spuste. Prišel sem do zaključka, da bom hodil neto okoli deset ur na dan in dve do tri ure počival. Dva dni sem potreboval tudi za logistiko, moral sem si rezervirati vsa prenočišča na poti, tri dni pred odhodom pa sem počival in se zadnji teden junija odpravil na pot,« začne pripoved Boris.

Ponekod ni ne markacij ne stez

Evropska pešpot E6 stopi na ozemlje Slovenije na prelazu Radelj. »Zanimivo je, da ko prideš v Radlje ob Dravi, ugotoviš, da sploh niso ob Dravi, če gledaš iz perspektive pešačenja,« pripomni sogovornik, ki je hojo nadaljeval čez Kope, Slovenj Gradec, Mozirje, nato prečil Menino planino, pa se spustil v Vransko, Motnik in prek Trojan v Moravče, nadaljeval do Grosupljega, nato pa se E6 dvigne čez Turjak na Bloke. Od tam je šel do gradu Snežnik in Mašuna na vrh Snežnika, pa spet navzdol do Ilirske Bistrice in še enkrat navzgor na najvišji primorski vrh, Slavnik, od tam pa skozi istrske vasi v Strunjan. Prvi vir informacij za tiste, ki bi želeli prehoditi to pot, je vsekakor knjižica Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana, v kateri so opisani vsi odseki poti in narisani zemljevidi. Ta je bila Borisov osnovni pripomoček na poti. Toda kot pove, veliko stvari iz knjižice preprosto ne drži več, saj je bila izdana leta 2003, od takrat pa se je veliko stvari spremenilo. Kot recimo to, da je nekdanji makadam danes v večji meri prekril že asfalt. »Ta pot gre, kot rečemo, pogosto okoli riti v žep. Da bi se namreč izognili avtomobilom, so speljali pot okoli krajev, toda danes je tudi tam že asfalt in vozijo avtomobili, zato bi bilo smiselno razmisliti o spremembi delov trase, da se izognemo asfaltu,« pove Boris in iz prve roke oceni E6. »Marsikje je pot zelo slabo označena. So odseki, ki si zaslužijo cvek, in odseki s čisto petico. V povprečju pa bi rekel dobra tri. Markacije so marsikje zbledele ali so jih zarasle veje, del poti se bo v letu ali dveh popolnoma zarasel, kajti po njej hodi le malo ljudi. Nekateri deli poti so že zdaj popolnoma zaraščeni, takšen je recimo pod Menino planino, kjer sem se tudi izgubil, saj ni bilo ne markacij ne steze. Vidi se, da je ne vzdržujejo. Naslednji problem so žigi, ki so večinoma res zunaj v skrinjici na zidovih, a ponekod so v gostilnah. Konkretno, v Hrastovljah sem bil ob osmi uri zjutraj, gostilna, v kateri je žig, pa se odpre šele ob enajstih. Kot zadnje pa si človek predstavlja, da evropska pešpot pomeni pot, po kateri lahko gre vsak, tako otrok kot vsak tujec, da se praktično ne moreš izgubiti, da lahko prehodiš pot v supergah. Vendar to ne drži. Brez planinskih čevljev je pot nevarna,« opiše svoja opažanja. Izkušnje s hribolazenjem so tako več kot potrebne, je jasen. Smisel za orientacijo tudi. Sam ni imel ne kompasa ne GPS, le zemljevid in knjižico. A vendar to ne bi zadostovalo, če ne bi na poti govoril z ljudmi. »Ljudje so bili moj glavni vir informacij. Spraševal sem jih in sproti zbiral informacije glede žledoloma, kako je prehodna pot do naslednje točke, kje se pride do neke vasi, če se je pot izgubila. Če ne bi znal jezika, da sem lahko govoril z domačini, je pot premalo označena. Je pa vedno speljana mimo visokogorskih kmetij ali vasi, vsake dve do tri ure prideš v neki obljuden kraj ali naletiš na človeka,« še pove. »Rad bi se tudi zahvalil vsem ljudem, ki so mi na poti pomagali z nasveti, s hrano ali pijačo, domačim, ki so me vseskozi spremljali po prenosnem telefonu, in sestrični, ki me je pričakala na cilju v Strunjanu.«

Kako je pregnal medveda

Največja težava, s katero se je srečal na poti, so bile prav posledice žledoloma, številna podrta drevesa in zato neprehodne poti. Več, kot je nameraval, je moral zato prehoditi po asfaltu, saj so mu domačini odsvetovali hojo po gozdu. »Seveda sem jih ubogal. Okoli Mačkovca je bilo grozno, s plezanjem čez drevesa ne prideš nikamor, tam sem se tudi izgubil med podrtimi drevesi,« reče in zaupa prigodo, kako je s svojim lomastenjem čez drevesa pregnal tamkajšnjega medveda. »Ko sem plezal po strmem bregu in nato le prišel na pot, sem tam srečal domačina, ki sta rekla, da je ravno bežal medved čez cesto, ker ga je najbrž nekdo pregnal in ta nekdo sem bil očitno jaz. Ne, strah pa me ni bilo. S sabo sem imel radio, kajti medved je prijazna žival, le malce kravala moraš delati in se umakne. Povsod tam, kjer so me opozorili, da se klati medved, sem imel prižgan radio.«

Nato se spomni, kako je prišel na Mašun ves premočen, saj je tisti dan vseskozi deževalo, v tamkajšnjem planinskem domu pa so mu šli toliko na roko, da so zakurili, da je lahko posušil stvari. A gojzarji so ostali mokri in naslednji dan jih je moral obuti, kar je bilo najhuje. »Pot, ki je sledila, je namreč povrhu vsega še slabo markirana, tudi psihično je bilo naporno, saj v gozdu ne veš vedno, ali greš prav ali ne. Bil sem že utrujen, ne nazadnje je bil to sedmi dan hoje, sledil pa je štiriurni vzpon na Snežnik. A ko noge ne ubogajo več, glava reče, hodile boste, in potem hodijo,« hudomušno doda.

Čeprav je na poti vse podredil le enemu cilju, to je čim prej prepešačiti Slovenijo, pa so bila nekatera njegova opažanja še kako zanimiva. »Od Kop do Mozirja gre pot mimo številnih gorskih kmetij, kjer so psi seveda spuščeni. Takoj ko se nekdo približa hiši, te pride pes pogledat, zato bi za nekoga, ki se boji psov, lahko predstavljalo to veliko oviro, saj so ti psi večinoma veliki ovčarji. Navadno ljudi ni blizu, ker delajo, a vrata imajo na stežaj odprta. Pod Menino je veliko kmetij, kjer živijo sami moški, saj ne dobijo žensk, ki bi prišle na kmetijo. Na Mariji Čreti je kmetija s tremi moškimi, očetom in dvema sinovoma, starima okoli 50 let. Mama je umrla, fanta pa se nista poročila. V severnem delu države, v okolici Slovenj Gradca in Mozirja, so kmetije bolj urejene, človek dobi občutek bogastva, stavbe so moderne, imajo drage traktorje in dobre avtomobile, na področju občine Vransko pa je vse drugače, slabi gospodarski objekti, traktorji, stari 30 let in več. Od Grosupljega naprej pešpot E6 ne gre več mimo toliko kmetij, ampak pogosteje skozi naselja,« pripoveduje Boris Kozelj, ki je med hojo odkril nekaj lepih koncev Slovenije. Še posebej so se mu priljubile Bloke, pa del od Trojan do Limbarske gore ter od Janč do Grosupljega, Brkini in okolica Ilirske Bistrice.

Pot kot simbolika

Osamljen na poti ni bil. Saj je bilo kar nekaj kandidatov, ki bi se mu pridružili, a je želel opraviti pot sam. Je pa prenosni telefon vsekakor prednost, in občutek je drugačen, ko veš, da lahko kadar koli pokličeš na pomoč, prizna. Z domačimi je bil na vezi vsak dan in dogovorjen, da se do devetih zvečer javi, v nasprotnem primeru pomeni, da se je izgubil. »Pod Menino planino je bilo sploh resno, a je na srečo delal telefon in sem poklical ženo, da sem se izgubil. Imela sva dogovorjeno, da če se do devetih zvečer ne javim, naj aktivira ekipo. V Zazidu, istrski vasici, ni vlekel signal, in sem moral še pred deveto na bližnji hrib, da sem obvestil ženo, da je vse dobro,« se spominja Boris Kozelj, ki je po devetih dneh le dosegel Strunjan.

»Sem človek, ki skuša doseči cilj, ki si ga zada. Čeprav sem hodil zase, pa sem hotel pokazati vsej državi in politiki, da zmoremo več, če hočemo. Kakor koli, moja pot je le en primer. Če bi se vsi zavedali tega, tako v gospodarstvu kot na političnem parketu, če bi se državljani zavedali, da zmoremo več, bi lahko bilo drugače v tej državi. Če se odločimo, da ne bomo več delali za 500 evrov na mesec, da bomo imeli spodobne plače kot preostala Evropa, to lahko naredimo. Mislim, da je povprečen človek sposoben tega in ni treba, da je izjemen. Ljudje se preprosto ne odločijo in potem glava ne dobi takšnega navodila,« razloži.