Fantje na vasi in njihove večne pesmi

Petje v predmestju Ljubljane

Kvartet Fantje na vasi je začel delovati v začetku tridesetih letih prejšnjega stoletja. Zanimanje za ljudsko glasbo je bilo izredno veliko, naše meščanstvo je poskušalo kot mnogo kje drugje pokazati svojo identiteto in nacionalno zavest. Podobno pomembna je bila leta 1928 ustanovitev radijske oddajne postaje, ki je bila tesno povezana z delovanjem skupine. Družina Lumbar, iz katere je kasneje nastala skupina Fantje na vasi, je bila v začetku prejšnjega stoletja primer ljudskega petja. Šlo je za veliko družino, v kateri se je rodilo za današnje čase orjaško število – deset otrok. Živeli so nekakšno mešanico mestnega in vaškega življenje. Oče Jakob Lumbar je bil sicer zaposlen v mestni klavnici, a oba z ženo Gabrijelo sta bila hkrati operna zborista. Tudi ko še niso bili uradna skupina, so bili dobrodošli po gostilnah, predvsem kakšno nedeljo, saj se je vedelo, da bodo lepo zapeli. Klicali so jih Lumbarčki. Družina, ki je stanovala na Poljanah, je bila v Ljubljani tako priljubljena, da so na pogreb očeta Jakoba prišli vsi, ki so v Ljubljani kaj pomenili: podžupan, ravnatelj opere, vodja glasbene matice, Oton Župančič iz narodnega gledališča in kakopak direktor klavnice. Po očetovi smrti se je vsa družina preselila v drugo ljubljansko predmestje, v Trnovo. Podobno kot so prepevali na Poljanah, kjer so peli pri APZ Franca Marolta, hkrati pa so imeli še oktet, kjer so peli štirje bratje, so peli tudi v Trnovem, kjer so podedovali hišo.

Uradni začetki kvarteta

Pelo se je na trgih, pred gostilnami, v gostilnah in pod okni, pozno v noč in ljudje so jih radi poslušali, pa naj je šlo za domoljubne ali umetne pesmi. Pravzaprav so bili njihovi edini sovražniki policisti, ki so hoteli imeti, podobno kot v naših časih, ponoči mir in tišino. Pravijo, da je bilo leta 1931, ko je Stane Lumbar prišel na idejo, da bi skupaj z bratoma Jako in Bojanom ter basistom Mirom Pavlico ustanovil kvartet. Kasneje je Bojana počasi začel zamenjevati Zvone, leta 1939 pa je Pavlico zamenjal nov basist Lojze Levstik. Robert Vrčon piše, da je bila novonastali skupini v veliko pomoč izkušena pevka, mati Gabrijela. Že v samem začetku je bilo jasno, da bodo peli predvsem ljudske pesmi, ki so jih slišali v mladosti, kot so si jih zapomnili, ne kot so bile zapisane. Na ljubljanskem radiu so prvič nastopili 28. marca 1932. Nastopali so enkrat na teden in postali ne samo stalni gostje, ampak najbolj popularna slovenska skupina. Po dogovoru s takratnim urednikom Antonom Dolinarjem so poskušali peti čim bolj avtentično. Tudi zato velja, da so v času svojega delovanja zbrali dvesto ali celo tristo ljudskih pesmi. Po drugi strani so počasi postajali tako popularni, da so za njih začeli pisati pesmi tudi slovenski skladatelji: Danilo Bučar, Josip Verbič, Lovro Hafnar… A so tudi te skladbe hitro ponarodele.

»Znali smo okoli petsto slovenskih narodnih in umetnih pesmi. Peli smo povsod, kamor so nas vabili. Nikoli nismo bili komercialisti, vedno idealisti. Peli smo na dobrodelnih prireditvah, pri invalidih, v bolnišnicah, slepim, pa tudi na sindikalnih zabavah in veselicah. Ne verjamem, da bi še kdo toliko prepel, kot smo mi,« je leta 1980 v enem redkih intervjujev za ljubljanski radio povedal vodja zasedbe Stane Lumbar. Ni dvoma, ljubljanski radio je v tridesetih letih iz mladih pevcev uspel ustvariti prvo slovensko skupino velike popularnosti. A drži, da so za takrat novi mediji marsikje ustvarili podobne skupine. V ZDA so bili to Mills Brothers, ki so ob radiu dodobra izkoristili tudi filme. A bratje Mills so iz avtentične ljudske glasbe kaj hitro začeli prepevati popevke in dobro zaslužili, Fantje na vasi pa so ostali pri ljudski pesmi in kljub izjemni popularnosti niso zaslužili veliko. Eden od izračunov pravi, da so za polurni nastop na radiu dobili deset dinarjev, liter cenenega vina dalmatinca pa je stal štiri dinarje.

Nespoštovanje kulturnega molka

Če so bili Fantje na vasi pred drugo vojno najpopularnejša slovenska glasbena skupina, se je po vojni marsikaj spremenilo. Med vojno so namreč kljub kulturnemu molku še vedno nastopali tako na radiu kot na koncertih. Menili so namreč, da je treba slovensko pesem kljub okupatorjem in vojni ohranjati. Da je kulturni molk pravzaprav v škodo našemu narodu. Po drugi strani je bilo njihovo petje italijanskim zavojevalcem tako všeč, da so jih na radiu lahko predvajali brez težav, in to v slovenščini. Po vojni so zaradi tega slišali marsikatero krepko, a dejstvo je, da jih je potrebovala tudi nova oblast. Veliko so nastopali, a zahteve so bile po umetnih in partizanskih pesmih, iz ljudskih pa naj bi izpustili verske tematike. Pa ni šlo. Leta 1949 je recimo v Slovenskem poročevalcu izšla kritika koncerta, na katerem so med drugimi nastopili tudi Fantje na vasi. Rafael Ajlec je program, na katerem ni bilo dovolj revolucionarnih pesmi, raztrgal in opozoril, da kvarteti in kvinteti izhajajo iz mladomeščanske in narodnjaške tradicije. Drži, po eni strani Fantje na vasi niso bili blizu novi ljudski oblasti. Po drugi strani pa se je po letu 1950 začela pojavljati kopica podobnih malih zborčkov ki so povečini izvajali umetne skladbe ali najrazličnejše priredbe narodnih pesmi ter seveda sodobne partizanske skladbe, vse v bolj moderni, potrebam časa primerni izvedbi. Tudi zato je delno improvizirano petje Fantov na vasi postalo zastarelo. A kvartet se je obdržal po zaslugi svoje prejšnje popularnosti. Nastopali so na nešteto koncertih domala po vseh naših krajih in nekaj malega tudi pri zdomcih po Evropi, ki so jih poznali z radia. Morda politično motivirane kritike niso bile vedno naklonjene, a ljudstvo je uživalo in dvorane so bile polne.

Tako je bilo do leta 1962, ko je zaradi pljučnice umrl Zvone Lumbar, basist Levstik pa je umrl v prometni nesreči. Preostala brata sta ustanovila nov, veliko manj vpliven kvartet Stari Ljubljančani in nadaljevala nastope. Pravzaprav so se v skoraj originalni postavi vrnili le še enkrat – 17. junija 1972, ko so se na televiziji zapeli v oddaji Po domače s Fanti na vasi. Za njimi so ostale priredbe ljudskih in umetnih pesmi ter velik vpliv na novo generacijo. Fantje na vasi so si namreč že v začetku svojega delovanja postavili za cilj način petja, ki ga gojijo glasbeno nešolani ljudje. Ker so javno nastopali, so se trudili doseči dobro izvajalsko raven, vendar brez notnega zapisa. To jim je s pomočjo tradicionalnega ljudskega pevskega znanja tudi uspelo. Čeprav so se trudili peti v narodnem duhu, pa so po besedah Staneta Lumbarja le ubrali neko svojo pot. Svoje petje so dvignili na profesionalno raven, čeprav so se pesmi učili tako, kot se jih učijo ljudski pevci, brez not. Za njimi so ostala tudi imena skupin, ki prav očitno spominjajo nanje: Fantje z vseh vetrov, Fantje s Praprotna, Fantje z vasi, Fantje treh dolin. Leta 1936 je izšla pesmarica narodnih pesmi Cirila Preglja z naslovom, uganili ste, Fantje na vasi. Nekateri analitiki ocenjujejo, da je tudi Slovenski oktet pel ljudske pesmi pod vplivom Fantov na vasi, zanje se je zanimal tudi sam Slavko Avsenik. Menda jih je vabil, da bi peli z njimi, a tega niso hoteli, ker so menili, da je narodno-zabavna glasba poguba za narodno pesem.

Fantje na vasi pri Fantih s Praprotna

A če jih Avseniki niso zanimali, je bilo drugače s Fanti s Praprotna. Pobuda za navezavo stikov je prišla s Praprotna. S pismom 25. februarja 1964, ko so Fantje na vasi delovali v bistveno drugačni postavi. »Spoštovani g. ing. Lumbar! Pet fantov prijateljev iz vasi Praprotno v Selški dolini se navdušujemo nad narodno pesmijo, ki jo gojimo že več let. Začeli smo tako, da smo po posluhu peli pesmi, ki so v domačem kraju najbolj znane. Tiste iz radia so večinoma Vaše, t. j. od Fantov na vasi, kot n. pr. Dečva je činglca, Že zvončki, Lahko noč; druge, kot Cveti dekletu rožmarin, Sinoči sem na vasi bil, Drevi pa grem na vas itd., so pa pri nas že od nekdaj peli,« so pisali iz Praprotna in jih povabili na Gorenjsko: »Če bi Vam bilo mogoče priti k nam na Praprotno, kjer bi Vas gostoljubno sprejeli, malo zapeli in se o vsem tem malo pogovorili…«

Kot je zapisal Robert Vrčon, je pismo izjemen dokument, ki govori o kontinuiteti naše ljudske pesmi. Dokazuje, da so Fantje s Praprotna, brez dvoma vodilni slovenski kvintet desetletij, peli po vzoru ljudskih pesmi, kot so jih prepevali Fantje na vasi. Do srečanja v Praprotnu je dejansko prišlo 31. maja 1964. Po tem srečanju je bilo pisem še več. Dopisovali so si Stane Lumbar, Franc Potočnik in Andrej Bergant, ki se spominja, da so bili Fantje na vasi njihovi največji vzorniki, čeprav so sami prepevali že od leta 1956 in so v tistem času zaradi zmage v radijski oddaji Pokaži, kaj znaš leta 1964 v Železnikih že dobili priložnost ter za ljubljanski radio posneli prvih nekaj skladb.

Ob obisku Fantov na vasi so skupaj prepevali v gostilni Kazina na Praprotnem. Andrej Bergant se spominja: »Pripeljali so se iz Ljubljane in celo popoldne smo se pogovarjali o petju in skupaj prepevali. Bilo je nepozabno, saj smo peli s svojimi največjimi vzorniki.« Fantje s Praprotna so se že naslednje leto priključili triu Lojzeta Slaka, kar je na novo začrtalo njihovo pevsko pot. Že prvi dve skladbi (Domači vasi in Na deželi) sta, toliko že lahko rečemo, ponarodeli, prve plošče pa so takoj postale legendarne. Stike z brati Lumbar so prekinili, malce zaradi preobremenjenosti, malce pa tudi zato, ker Lumbarji niso cenili narodnozabavne glasbe, ki je vdirala v polje ljudskega petja. Po drugi strani pa so Fantje s Praprotna tudi v okviru nove skupine ohranili velik del avtonomije in to še danes posebej poudarja pevec Andrej Bergant: »Če poslušate prve plošče ansambla, lahko vidite, da smo vedno ohranili vsaj dve pesmi, ki smo jih priredili, zgolj vokalno.«

In ravno v takšnih pesmih je moč najti duha slovenske ljudske pesmi, kot so jo pred stoletjem gojili na ljubljanskih Poljanah ali v Trnovem in ki so jo v tridesetih letih prejšnjega stoletja začeli prepevati Fantje na vasi na ljubljanskem radiu.