»Zgodilo se je, česar sem se bal. Popolnoma neenak dogovor med ZDA in EU. Ni dvoma, da so asimetrične 15-odstotne carine za EU poraz. Ko prevlada zakon džungle, šibki nimajo veliko drugih izbir, kot da sprejmejo svojo usodo. A Evropa bi lahko bila močna – sama ali v koaliciji z drugimi. Morala bi sicer biti pripravljena na nevihtno obdobje, a nazadnje bi dobila veliko boljši dogovor in poslala močno sporočilo svetu. Priložnost za to je zdaj zapravljena,« je nedavni dogovor med Donaldom Trumpom in Ursulo von der Leyen ocenil Olivier Blanchard, nekdanji dolgoletni glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada.
Razočaranje ob dogovoru
Še teden dni pred omenjenim dogovorom je predsednici evropske komisije, ki na srečanju s Trumpom ni premogla niti sledi odločnosti iz svojih bruseljskih nastopov, svetoval čisto drugačen pristop. »Prijaznost in odrekanje digitalnemu davku nista Evropi prinesla ničesar. Pametni povračilni ukrepi so nujni, čeprav bo to kratkoročno razburkalo gospodarske in geopolitične vode, saj bo Trump najbrž podvojil carine, preden se bo umaknil nazaj. Namesto univerzalnih ameriških carin, ki škodijo tako ZDA kot EU, je treba ocariniti posamične produkte, ki bi ZDA politično in ekonomsko najbolj prizadeli, EU pa najmanj. Pri tem se je pametno povezati z Japonsko, Kanado, Brazilijo in komer koli, ki želi sodelovati, saj bi s tem povečali skupni trg in manj občutili posledice. Čeprav je bilo dovolj časa, da bi to že storili, EU ni izkoristila priložnosti za to. Seveda pa končni cilj ni, da bi obtičali z visokimi carinami na obeh straneh, ampak da bi se ZDA vrnile k razumnejšemu izhodišču,« je razmišljal ugledni francoski ekonomist.
Ni bil edini, ki je razočaran nad izkupičkom dogovora, ki med drugim predvideva 15-odstotne carine za večino izvoza v ZDA in ničelne za ameriški izvoz, EU pa se je ob tem zavezala, da bo v ZDA vložila dodatnih 600 milijard dolarjev in od njih kupila za 750 milijard dolarjev energentov v treh letih. Do trgovinskega dogovora je bil še posebej kritičen francoski premier François Bayrou, ki je na družbenem omrežju X zapisal: »To je črn dan, ko se zavezništvo svobodnih ljudstev, ki so se zbrala za potrditev svojih vrednot in zaščito svojih interesov, zateče k podreditvi.« Madžarski premier Viktor Orban je ocenil, da je Trump Ursulo von der Leyen »pojedel za zajtrk«, drugi vidnejši sedanji politiki pa so bili bolj zadržani. So si pa več drznili številni strokovnjaki in nekateri bivši pomembneži.
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je podpis dogovora predsednice evropske komisije označil za sramoten, saj da je »EU ameriškemu predsedniku dala vse, v zameno pa dobila zgolj ponižanje«. Pri tem se EU po njegovem nasprotno od kitajske kapitulacije pred Veliko Britanijo leta 1842 ni predala po kakšnem hudem vojaškem porazu, ampak že po nekaj mesecih »tehnike mučenja s carinami«, ki bi se lahko celo izkazale za Trumpovo blefiranje.
Po Trumpovih željah
»Ta akt (trgovinske) kapitulacije von der Leynove proti ZDA je le zadnji izmed njenih aktov popolne kapitulacije in popolne podreditve EU, ki jo formalno vodi, ameriškim interesom. Spomnite se cepiva proti covidu, dogodkov v letu pred začetkom vojne v Ukrajini, reakcije na začetek vojne v Ukrajini in sankcij na uvoz plina in nafte iz Rusije, da bi omogočila uvoz ameriškega plina, ter soglasja z dvigom 'obrambnih' izdatkov na pet odstotkov BDP in suspenza fiskalnega okvira, da bi lahko evropske države kupovale več ameriškega orožja,« je na svojem blogu zapisal ekonomist dr. Jože P. Damijan, ki je pred sklenitvijo dogovora prav tako pozival EU k odločnejšim ukrepom, saj da bi Trump verjetno popustil kot pri Kitajski, ko je ta pokazala zobe z recipročnimi carinami in omejitvijo izvoza mineralov redke zemlje. Take domneve po svoje potrjuje tudi novo Trumpovo 90-dnevno podaljšanje začasnega trgovinskega sporazuma s Kitajsko, ki sta ga obe strani sklenili maja in vrtoglave aprilske vzajemne carine znižali kar za 115 odstotnih točk. Rok za nov dogovor se je medtem iztekel, a je Trump skrajni rok za zaključek pogajanj s Kitajsko zdaj podaljšal še za 90 dni.
»Ker se je EU bala guganja svoje ladje med pogajanji, jo je za vsak primer potopila kar sama. Namesto strateške neodvisnosti bo porabila stotine milijard za nakup ameriškega orožja. Namesto podnebnih ciljev bo namenila milijarde za ameriški zemeljski plin. Namesto vzajemnega znižanja carin je pristala na udarec svojim izvoznikom … Zakaj tak velikan, kakršen EU je, misli, da je navadna miš? Ali se bo kdaj spoštovala kot Kitajska, ki je na carine odgovorila s svojimi protiukrepi, dokler se Trump ni umaknil nazaj? Vdajanje Trumpovim zahtevam je dejanje nekoga, ki Ameriko vidi kot trmastega prijatelja, ki ga je treba miriti in se ga bati, medtem ko on vidi EU kot šibkega naivneža, ki ga je treba izkoriščati. Verjetno bi evropski politik, ki bi prvi javno in naravnost povedal Trumpu, kar mu gre, užival še nevideno podporo v javnosti,« je ocenil Guardianov kolumnist Alexander Hurst, ki svoje države in britanskih voditeljev ne more postavljati za kak boljši zgled, čeprav so si s prilizovanjem Trumpu izborili nekoliko nižje, 10-odstotne carine.
Medtem se Trump trka po prsih in se hvali, da »milijarde od carin že pritekajo v ZDA«. Pri tem se požvižga na opozorila ekonomistov, da večino teh milijard z dražjimi nakupi plačajo ameriški potrošniki in da zaradi dražjega uvoza raste tudi inflacija. Namesto tega raje kar zamenja direktorico statističnega urada, ker podatki že kažejo dvig ameriške brezposelnosti. Ob ponavljanju svoje mantre, češ da ameriški trgovinski primanjkljaj dokazuje, da preostali svet izkorišča ZDA, se ni zmenil niti za nazorno pojasnilo ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa, ki je nedavno lepo razložil: »Govoriti, da nam ves svet krade, je tako, kot če bi s kreditno kartico na veliko kupovali, potem pa obsojali trgovine, da nam kradejo, ker imamo z njimi deficit. Trump nikoli ni prišel do drugega dne mojega predavanja o makroekonomiji. ZDA imajo trgovinski primanjkljaj, ker potrošijo več, kot ustvarijo, ne pa zato, ker bi nas kdo opeharil.«
»Carine res prinašajo prihodke v ameriški proračun in imajo na kratek rok pozitiven fiskalni učinek, a slej ko prej zaradi tega pride do pritiska na inflacijo. Zaradi tega je Trump že v sporu z ameriško centralno banko, ki v takih razmerah noče znižati obrestnih mer in s tem pospešiti investiranja. Svet se Trumpu za zdaj večinoma uklanja, čeprav se na dolgi rok ta igra makroekonomsko ne more iziti. Za zdaj so se carine povišale s prejšnjih pet na 15 odstotkov, kar še ne presega običajne približno 20-odstotne razlike med proizvodno in prodajno ceno, zato je še nekaj manevrskega prostora v stroškovni verigi. Višjo končno ceno seveda plača potrošnik, vmes pa se kaj od cene odškrne na poti od proizvajalcev do končnih trgovcev. Vsi nekako upajo, da se bo Trumpova igra enkrat končala ali unesla, medtem pa rastejo inflacijski pritiski, ki smo jih v minulih desetletjih krotili prav zaradi liberalizacije mednarodne trgovine in nižjih carin. Je pa smešno, da EU zdaj skuša prikazati kot uspeh, da smo se s pristankom na 15-odstotne carine izognili 30-odstotnim. Namesto da bi EU kot tradicionalna globalna sila sklenila zavezništvo s Kitajsko in drugimi državami, se je zgolj uklonila človeku, ki hkrati igra vlogo kralja in dvornega norčka. To je nekoliko strašljivo in ne prinaša nobenega optimizma za prihodnost,« ugotavlja ekonomist dr. Bogomir Kovač.
Tudi dobra plat
A nekateri strokovnjaki najdejo kakšno pozitivno plat tudi v dogovoru, ki sicer še ni dokončno potrjen niti razjasnjen do vseh podrobnosti. »Dogovor med EU in ZDA je zmanjšal negotovost za evropske izvoznike, na drugi strani pa je EU kot celoti prinesel nekatere zaveze, ki jih bo težko izpolniti, še posebej na področju nakupa za 600 milijard dolarjev ameriških energentov v prihodnjih treh letih. Če splošno višino 15-odstotne carinske stopnje primerjamo z drugimi partnericami, je kar ugodna, še nekoliko ugodnejši režim ima le Združeno kraljestvo,« ocenjuje Bojan Ivanc, glavni ekonomist GZS, in opozarja, da evropska komisija nima pooblastil, da bi vplivala na investicije ali nabavo evropskih družb, lahko pa, denimo, sprejme evropsko uredbo o dvigu obveznih rezerv zemeljskega plina.
»Pravno-formalno imamo v tem trenutku veljaven le sprejet izvršni ukaz ameriškega predsednika, ki je stopil v veljavo 7. avgusta in določa poleg splošne 15-odstotne carinske stopnje še nekaj izjem. Za vozila in avtomobilske dele še ni bil spremenjen poseben ukaz, ki bi znižal carinsko stopnjo na 15 odstotkov. Na drugi strani evropska komisija ni sprejela še ničesar, temveč se trudi doseči usklajen trgovinski dogovor, ki bi bil skladen s pravili STO. Menim, da so bile odločitve komisije o potrditvi dogovora v okoliščinah zaostrenih geopolitičnih napetosti ustrezne. Trgovinski dogovor je namreč le del odnosov EU z ZDA, ki kot neločljiv del vidijo tudi vprašanje investicij, energetsko odvisnost in vojaško podporo. Vse to naj bi po oceni ameriškega predsednika sčasoma prispevalo k uravnoteženju trgovinskih odnosov ZDA s svetom. Pričakujem še nekaj mesecev negotovosti glede oblike prihodnjega trgovinskega dogovora,« napoveduje Ivanc.
