»Evropska komisija je dvakrat počepnila pred Trumpom. Najprej s popolno kapitulacijo glede obrambnih izdatkov. S tem, ko je privolila v to, da bo za orožje dajala pet odstotkov BDP, je preprosto žrtvovala evropski razvoj in prihodnost za ameriško orožje. Drugič pa je počepnila še s popustljivostjo v pogajanjih s Trumpom glede carin. Taktika, da bo s popuščanjem Trumpu in iskanjem kompromisa dosegla boljši pogajalski izkupiček, se ji seveda ni splačala. Trump ne ceni šibkih, na šibkih se izživlja. Zato je na uvoz iz EU kljub popuščanju nabil splošne 30-odstotne carine, čemur bo dodal še specifične sektorske carine. S tem bo evropsko komisijo prisilil v vnovično popuščanje,« je po Trumpovi napovedi zaostrovanja trgovinske vojne in dozdajšnjih medlih odzivih EU na svojem blogu zapisal ekonomist dr. Jože P. Damijan.
Preveč popuščanja
»Na žalost komisijo vodijo popolni šarlatani ali, alternativno, ameriška 'sredstva'. Zdi se, da tako kot je ameriška politična elita popolna talka izraelskega lobija, je evropska politična elita popolna talka ameriškega lobija,« ugotavlja Damijan, ki je prepričan, da ob Trumpovem izsiljevanju ne bi več smelo biti popuščanja, ampak bi bilo treba vrniti s protiukrepi na najobčutljivejših področjih.
Podobno meni tudi Olivier Blanchard, nekdanji dolgoletni glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada. »Prijaznost in odrekanje digitalnemu davku nista Evropi prinesla nič. Pametni povračilni ukrepi so nujni, čeprav bo to kratkoročno razburkalo gospodarske in geopolitične vode, saj bo Trump najbrž podvojil carine, preden se bo umaknil nazaj. Namesto univerzalnih ameriških carin, ki škodijo tako ZDA kot EU, je treba ocariniti posamične produkte, ki bi ZDA politično in ekonomsko najbolj prizadeli, EU pa najmanj. Pri tem se je pametno povezati z Japonsko, Kanado, Brazilijo in komer koli, ki želi sodelovati, saj bi s tem povečali skupni trg in manj občutili posledice. Čeprav je bilo dovolj časa, da bi to že storili, EU ni izkoristila priložnosti za to. Seveda pa končni cilj ni, da bi obtičali z visokimi carinami na obeh straneh, ampak da bi se ZDA vrnile k razumnejšemu izhodišču,« svetuje ugledni francoski ekonomist.
Če bi EU končno pokazala nekaj odločnosti, bi Trump popustil kot pri Kitajski, verjame Damijan. »Na vse ameriške protekcionistične ukrepe (od prepovedi izvoza tehnoloških izdelkov in čipov, črne liste kitajskih podjetij do astronomskih carin na kitajske izdelke) je Kitajska odgovorila le z dvema – z recipročnimi carinami in s prepovedjo izvoza mineralov redke zemlje. Magneti iz slednjih so ključna sestavina vseh tehnoloških izdelkov in avtomobilov. In Kitajski je s tem uspelo zaustaviti ameriško avtomobilsko industrijo in proizvodnjo elektronskih naprav. Bolj je Trump navijal carine in tehnološke prepovedi, bolj je Kitajska vztrajala, da je pogoj za pogovore, da ZDA odpravijo vse nove ovire. Trumpu na koncu ni preostalo nič drugega, kot da svoje podrejene pooblasti, da v pogajanjih ponudijo odpravo tehnoloških omejitev,« je opisal trgovinsko vojno s Kitajsko, ki ji je Trump do pretresa na borzah dvignil carine že na 145 odstotkov, nato pa jih je znižal na 30 odstotkov (ob tem ostaja v veljavi še 25-odstotna carinska stopnja na nekatere strateške izdelke, ki jo je uvedla že Bidnova vlada).
Trgi ne nasedajo
Dodaten razlog za odločnejše ukrepanje nekateri vidijo tudi v tem, da Trumpovih vedno novih groženj, ki sicer vzbujajo precej vznemirjenja in nelagodja, še finančni trgi ne jemljejo več najbolj resno. Borzniki so namreč spoznali, da Trump hitro prekliče ali omili svoje napovedi po pojavu neljubih posledic. To so poimenovali kar z izrazom TACO (angleško Trump always chickens out ali Trump se vedno prestraši).
»Trump je povedal in napovedal marsikaj. In potem povsem povozil stare napovedi z novimi. Preveč za naštevanje, zato samo nekaj najnovejših, ki bi lahko imele resne implikacije. Prva od njih je napoved univerzalnih carin proti celotnemu svetu v začetku aprila, nato njihova hibernacija za 90 dni in napoved, da bo v 90 dneh z 90 državami dosegel nove trgovinske sporazume. Nato se je hvalil, da ga voditelji držav kličejo za začetek pogajanj. Devetdeset dni je minilo in Trumpa nihče ni poklical. No, skoraj nihče. Z dvema državama (Velika Britanija in Vietnam) je bil dosežen nekakšen sporazum … Toda Trumpa to ne moti. Hvali se, da je zelo uspešen pri sklepanju trgovinskih sporazumov, kar naj bi se po njegovem izražalo v rekordnem gibanju tečajev na ameriških borzah – v nasprotju s polomom v začetku aprila. Kot pravi John Cassidy v New Yorkerju, je pravi razlog za rekordne tečaje povsem drugačen – borzni špekulanti namreč stavijo na to, da Trump itak le blefira in da bo spet izvedel svoj TACO. In Trump je državam dal nov ultimat glede datuma, do katerega morajo urediti trgovinske zadeve z ZDA. Pri čemer ta datum 'naj ne bi bil stoodstoten'. Še en TACO,« meni Damijan.
Škodljivi učinki
Ekonomist dr. Maks Tajnikar ocenjuje, da carine niso prinesle želenega učinka in koristi niti ZDA. »Kakšen velik cilj ni bil dosežen, vlada pa velika negotovost, ker pri Trumpu nikoli ne veš. Kakšnega posebnega učinka od carin ni, a on jih vidi kot glavni gospodarski ukrep, zato ne bi naredil izpita iz makroekonomije. Nastali so sicer prihodki iz povečanih carin, približno sto milijard, a to za ameriško gospodarstvo ni velika številka. Trumpu jim še vedno ni uspelo razložiti, da teh sto milijard niso plačale druge države, ampak Američani, ki kupujejo dražje izdelke. Čeprav je Trump pozval tako rekoč vse države k pogajanjem, se številne niti niso odzvale, ker tega ne jemljejo resno. Kitajska se je odzvala na pogovore zato, da se pokažejo kot partner, ne pa zato, ker bi jih zares skrbelo. Vse skupaj je velika polomija. Koristi ni za nikogar, je pa negotovost, ki povzroča zastoj gospodarske dejavnosti, zvišuje brezposelnost. Trump pritiska na centralno banko, naj zniža obrestne mere, a vodja Feda tega zaradi slabih inflacijskih pričakovanj noče storiti. Trump se s carinami igra kot trmasti otrok. Njegove odločitve so nepremišljene, imajo pa resne posledice. To velja tudi za odločitev o petih odstotkih BDP za obrambo, pri kateri so se članice Nata zlahka uklonile ameriškemu pritisku, čeprav za to številko ni nobenega strokovnega razmisleka, ampak je bila to čisto politična odločitev čez palec,« razmišlja Tajnikar.
Zaradi te odločitve in zlasti zaradi gladke uklonitve evropskih članic Nata se jezi tudi Damijan. »Povečanje izdatkov za (predvsem ameriško) orožje seveda pomeni, da bo treba zmanjšati izdatke za razvoj ter za socialo in družbeno infrastrukturo (vrtci, šole, zdravstvo) ali pa se zadolžiti vsako leto za dodatne tri odstotke BDP. No, in tukaj nas čakajo krokarji. Evropski BDP stagnira že tri leta, že pred tem je bila rast desetletje in pol mizerna in nobene možnosti ni, da bi EU odplačala ta dodatni dolg z višjo rastjo BDP. Sploh pa, ker bo večina dodatnih izdatkov šla za nakup ameriške in izraelske vojaške opreme in tehnologij in ker so multiplikatorji izdatkov za vojaške namene ekstremno nizki. Po ocenah OECD je multiplikator izdatkov za obrambo okoli 0,6. To pomeni, da milijarda evrov za orožje ustvari le 600 milijonov evrov BDP. Za primerjavo: enaka vsota, vložena v infrastrukturo ali gradnjo šol, ima multiplikator od 1,5 do 2,5. Javne finance držav EU so že zdaj zunaj fiskalnega okvira. Torej se bodo še povečali primanjkljaji držav in finančni špekulanti bodo z užitkom napadli države EU zaradi ocene, da so ti primanjkljaji in dodatni dolg nevzdržni. Predstavljajte si veselico finančnih špekulantov, ko bodo lahko začeli navijati donose na obveznice držav EU. Evrope ne bo sesul Putin, ampak finančni trgi … V prihodnje naj bi se evropski izdatek za vojaške namene skoraj potrojil, v škodo vlaganj v razvoj in družbeno infrastrukturo. To pomeni, da so se evropski politiki odločili za dolgoročno stagnacijo in nazadovanje Evrope. Kako je mogoče, da so vsem evropskim politikom odpovedali možgani? Kako je mogoče, da so se povsem prodali ameriškim interesom in pozabili na interese Evropejcev, ki so jih izvolili,« se sprašuje Damijan.
»Komisija je državam članicam poslala predlog drugega seznama izdelkov, katerih uvoz iz ZDA je vreden približno 72 milijard evrov,« je minuli teden po sestanku trgovinskih ministrov EU povedal komisar za trgovino Maroš Šefčovič. Članice bodo zdaj najprej razpravljale o skrajšanem seznamu izdelkov, ki so ga pripravili že aprila ob uvedbi ameriških carin za uvoz avtomobilov in desetodstotne dodatne carine na uvoz preostalega blaga, a potem povračilne ukrepe zamrznili. Vmes se bodo še naprej pogajali in skušali doseči dogovor pred 1. avgustom. »Če to ne bo mogoče, bomo morali zaščititi delovna mesta in podjetja ter sprejeti ukrepe za uravnoteženje,« je ne ravno odločno napovedal Šefčovič.
