Sredi glavne turistične sezone je na višku vse, turistični obisk, gostinska in druga turistična ponudba, tudi lepo in toplo vreme se je vrnilo, obenem pa se, sploh ob koncih tedna, na slovenskih cestah pojavljajo prometni zamaški. Z več obiska pa se povečuje tudi promet v našem alpskem prostoru, zato se državne in občinske oblasti često odločajo za postavitev zapornic in plačevanja parkirnin, ki naj bi čezmerni promet rešile in varovale tudi okolje.
Potem ko je država lani s takim argumentom postavila zapornico na državno cesto, to je v dolino Vrata, stojijo letos nove pod prav tako državno cesto čez Vršič. Na vrhuncu poletja še lepo dvignjene kvišku, jeseni, ko se bo promet umiril, pa se bodo spustile. Menda bo vlada tako dobila pravšnjo sliko, kako bo deloval novi režim prihodnje poletje. Režim, ki predvideva razporeditev voznikov pred zapornico za parkiranje na prelazu, medtem ko bo druga zapornica namenjena samo za tranzitni promet.
Kaj se bo v resnici dogajalo pod vršiško cesto in na Vršiču sredi avgusta prihodnje leto, ko je prometa toliko – za državo očitno preveč –, da se je odločila za uvedbo zapornic, s katerimi želi preprečiti prometne zamaške na Vršiču zaradi neustreznega parkiranja, je vprašanje, ki danes ne ponuja odgovorov. Toda neznank in pomislekov o tovrstnem ukrepu, ki ga v alpskem prostoru ni enakega, je veliko.
Cesta je razvoj
Nanje že nekaj časa opozarja Siniša Germovšek. Bovčan, ki je leta 1988 prišel v kraj kot pospeševalec turizma in skrbel za celovit razvoj Soče, Trente in Lepene, 20 let je bil direktor Zadruge Soča - Trenta in tudi župan občine Bovec. Skupaj se odpeljemo iz Bovca na Vršič, na panoramsko vožnjo, na kateri srečamo v teh dneh precej kolesarjev, motoristov, avtomobilov, avtodomov in počitniških kombijev najrazličnejših izvedb. Na cesto zaide tudi kdo s počitniško prikolico, a je to redkost. Mimo se pripelje kakšno delovno vozilo, saj življenje v dolini Trenta poteka tudi mimo turizma, in seveda kakšen avtobus. Redna proga med Bovcem in Kranjsko Goro je vzpostavljena, in to celo večkrat na dan.
»Leta 1997, ko smo vpeljali avtobusno progo, so se nam malodane posmehovali, češ da vozimo zrak, ker je bilo tako malo potnikov, danes pa so avtobusi polni. Tako polni, da kdaj peljejo tudi mimo avtobusnih postaj v dolini, ker nimajo vozniki potnikov več kam dati. Toda taki prevozi so koristni predvsem za stacionarne goste, ne pa prehodne,« razloži Siniša Germovšek.
Čeprav prinaša gost promet v poletnih mesecih kar nekaj nejevolje med domačini, ki uporabljajo to edino cesto po dolini in čez prelaz Vršič za vsakodnevne opravke, pa je pomembno tudi, da ostaja prehod po njej neomejen.
»Ta cesta povezuje kraje in omogoča razvoj doline. Je tranzitna, državna cesta. Zapirati jo z zapornicami, kot je načrtovano, je zgrešeno. Ko smo delali leta 1988 razvojni program za Trento in Sočo, je bila prva ugotovitev takratne občine Tolmin, da ostane vršiška cesta odprta, kadar je varno prevozna, sicer razvoja ne bo. To je lahko tudi deset mesecev na leto. Pred tem so jo ob prvem snegu zaprli in potem prvega maja splužili. Argumenti so bili, da je pluženje predrago in prometa premalo. Ogromno dopisov sem poslal kot direktor Zadruge Soča - Trenta, da je logično, da ni prometa, če ima cesta status zaprto. Ko bo odprta, se bo povečal tudi promet. Tako smo prvega aprila 1994 izvedli protestno kidanje snega na Vršiču in dosegli namen. Hoteli smo, da javnost vidi ta mačehovski odnos, ki ni upravičen, da argumenti, da ni prometa, ne držijo,« razlaga Siniša Germovšek in poudari, da bo preostala dolina Trenta zanimiva za mlade in živa še naprej, če bo dobra tudi prometna povezava, kamor sodi tudi Vršič.
»Ne želimo si mrtvega Vršiča, za nas je zelo pomemben vsak, ki pride čez Vršič. Na Vršič ne gledamo enako kot v Savski dolini, ki je prometno skoraj idealno rešena in odprta na vse strani, ki jim Vršič pomeni okrasek na njihovi turistični ponudbi. Za nas pa je življenjskega pomena,« je nazoren Germovšek.
Senzorska mreža in rdeča luč
Zgodb, ko je bila dolina Trenta odrezana od preostalega dela Slovenije, je bilo v preteklosti kar nekaj. Pri galeriji Berebica se ustavimo. Junija 1989 je zgrmel velik kamniti plaz pri kmetiji Plajer. Milijon kubičnih metrov je zgrmelo v dolino, zaradi česar so družino preselili. A le nekaj let kasneje, decembra 1993, se je tudi na drugi strani usula na cesto gmota skal. Posledica je bila, da je leta 2001 dolina le dobila trajno rešitev, to je galerijo Berebica, pred tem pa je tod visela senzorska mreža, povezana s semaforjem, ki je zaznavala vsak premik. Ob vsakem premiku se je prižgala rdeča luč, ki je prepovedovala prehod.
Siniša Germovšek se nekoliko hudomušno spomni tistega časa. »Ta senzorska mreža ni nikogar varovala, saj je lahko rdečo luč sprožila že strela ali divjad. Država pa je mislila, da bo to trajna rešitev. Seveda so se pri rdeči luči obiskovalci doline ustavljali, čakali ali obračali. Veliko zastojev je bilo in veliko truda, da smo dobili trajno rešitev. Ko smo imeli pri Kugyjevem spomeniku leta 1994 slovesnost ob 50. obletnici njegove smrti, je prišel avtobus italijanskih gostov, med njimi tudi govorci. Čakali smo jih ob spomeniku, njih pa od nikoder. Potem pa se le nekdo spomni na ta nesrečni semafor in rdečo luč. Domačini so že vedeli, da jim ne preostane drugega, kot da gredo naprej, sicer ne bodo nikoli prišli domov, obiskovalci pa niso vedeli, da ima ta semafor samo rdečo luč in lahko čakajo v nedogled.«
Potem se je zgodil še potres leta 1998 in rdeča luč je gorela kot za stavo, dokler ni domačinom prekipelo in so hoteli za deveti maj, ko je bila kolesarska dirka čez Vršič, zapreti cesto. »Komaj smo jih prepričali, da tega niso storili,« pripoveduje sogovornik, »so pa s transparenti na Vršiču opozarjali na težave. Nekateri so bili prav zabavni: Kranjska Gora se sanka, Trenta nasanka. Pozimi 1997/98 sta bili na kranjskogorski strani urejeni sankališče in parkirišče. Saj mi nismo imeli nič proti sankanju, ko pa je bilo res lepo, a ta primer kaže, kako kdo gleda na Vršič in kaj komu pomeni. Mi smo želeli takrat javnosti le povedati, da so Trentarji še vedno tam in da dolina ni prazna. Ko so spomladi letos gradili Vršič in je bila cesta do pete popoldne zaprta, so ponudniki pri nas to občutili, ker ni bilo nobenega gosta. Toda država je tista, ki mora poskrbeti za vse na enak način.«
Brez argumentov
Zgodba z Berebico je še kako poučna in iz nje bi se dalo marsikaj naučiti. Predvsem to, da ko je nekje nekaj preprečeno z zapornico, ali pa gori rdeča luč, so reakcije ljudi navadno tri: ali čakajo na prehod, se obrnejo, če je čakanja preveč, ali pa zaradi tega na tako območje sploh ne pridejo. Ko se po 23 kilometrih pripeljemo iz Bovca do zapornic pod Vršičem, ki nesrečno stojijo še pred vstopom v dolino Zadnja Trenta in na območju nekdaj velikega parkirišča pri Mlinarici, Siniša Germovšek izjavi: »To je eksperiment, za katerega nihče ne ve, kaj bo prinesel. Eksperimentirati na tak način in potem povzročiti veliko škodo ljudem, ne da bi jo kdo nadoknadil, se mi zdi zelo nepošteno.«Prelaz Vršič in vrhunec poletne sezone
Misel razčleni. »Demografsko je dolina šibka, in če se le dve družini odločita, da tega ne bosta prenašali, je to nenadomestljivo. Turizem je pomemben kruh za veliko ljudi, tudi za tiste, za katere je to le dopolnilna dejavnost. Mi smo od nekdaj videli rešitev Trente in drugega dela doline v turizmu. Radi tudi rečemo, da imamo od tranzita samo smeti in emisije, toda ni tako. Od tranzita živi v Soški dolini kar nekaj ljudi. En del gostov se ustavi tu, drugi v Bovcu, v Kobaridu ali še južneje. Težave z gostim prometom je treba reševati drugače, ne z zapornicami. S čezmernim prometom ima težave vsa Slovenija.«
Siniša namreč ne verjame, da bo ostal tranzit čez Vršič v prihodnje res neomejen, kot ta trenutek še obljubljajo državne oblasti. Morda prihodnje leto še, toda država ga lahko kadar koli tudi omeji. »Kakšen smisel sploh imajo zapornice, če ne nameravajo omejiti tudi tranzita?« se realno sprašuje Siniša Germovšek. »In zakaj sploh tako drastični ukrepi? Ko smo postavili to vprašanje, smo dobili odgovor, da Slovenci ne spoštujemo prometnih znakov.«
Pri zapornicah na južni strani Vršiča je danes precej manj parkirnih prostorov kot pred njihovo postavitvijo, za kakih 15 avtomobilov bi se jih našlo, a so zasedeni že zdaj, ko zapornice še niti ne delujejo. Ker ni bilo prostora za rekonstrukcijo ceste za postavitev zapornic, so za to namenili del prej obstoječega parkirišča.
»Marsikaj pri postavitvi teh zapornic je sporno,« ob pogledu nanje reče Siniša Germovšek, »in marsikaj od tega se je pokazalo na obeh predstavitvah projekta, ki sta bili šele maja letos v Trenti, ko so bile zapornice že skoraj zgrajene. Kot prvo bi ti pogovori morali biti pred tremi leti, ko se je projekt načrtoval. Kot drugo bi morali biti v pogovore vpleteni vsi, ki jih vršiška cesta kakor koli zadeva. To je od domačinov do oskrbnikov koč, ponudnikov storitev … Toda argument države je bil, da niso klicali vseh, ker ne bi nikoli prišli do zaključka. Tako se vendar ne dela! Kot tretje, projekt nima gradbenega dovoljenja in je izveden na podlagi VDK, to je večje družbene koristi,« odvrne sogovornik. Tudi odgovora, zakaj le 84 parkirnih prostorov na vrhu Vršiča, od kod ta številka, na predstavitvi projekta niso dobili.
Najbolj pa se domačini ob tako gostem prometu, kot je poleti, bojijo dolgih kolon pred samimi zapornicami. Prostora za razvrščanje pred njimi je namreč malo, kar bo lahko rezultiralo v kolonah na cesti. Zato se ta trenutek zdi, da bo država »kaos« na prelazu, ki ga tudi letos rešujejo občinski reditelji, le prestavila pod Vršič, pa še to na tisto stran, kjer ga bo manj videti.
