Dve leti po poplavah približno 343 stanovanjskih objektov ni primernih za bivanje. To pomeni, da jih ni mogoče obnoviti ali varno uporabljati, ker stojijo na poplavno ogroženih ali plazovitih območjih oziroma so konstrukcijsko popolnoma uničeni. Za 201 od teh primerov je država že izplačala nadomestilo za uničene nepremičnine, kar pomeni, da so postopki zanje končani – lastniki imajo sredstva za nakup drugega doma ali gradnjo novega. Vendar pa približno 142 primerov ostaja odprtih, torej ti prebivalci še nimajo trajne rešitve – bodisi čakajo na odločitev o nadomestni gradnji, pridobivanje soglasij, pripravo projektov bodisi so še v postopku ocene in izračuna škode ali čakajo na finančna sredstva.
Ostala je brez vsega
Med njimi so tudi prebivalci ob Savinji, kjer je bilo najhuje in kjer je reka nekaterim našim sodržavljanom odnesla prav vse. Irena Kosmač je takrat ostala brez vsega, le z oblačili, ki jih je imela na sebi, in telefonom, v katerem ima shranjenih nekaj spominov. Drugo je odnesla voda, s hišo vred, ki so jo kmalu za tem podrli. O tem, da je sredi Strug stal njen trinadstropni dom, ni danes ne duha ne sluha, kot da Irena prej sploh ne bi obstajala. »Medtem ko lahko drugi vsaj pokažejo, kako jim je težko, v kako slabem stanju so njihove hiše, sama nimam česa pokazati, ker ničesar nimam,« zveni njen obupani glas, »država pa nas je ob cenitvi vse obravnavala enako. Tako tiste, ki so jim hiše in osebne stvari ostale, kot mene, ki sem ostala popolnoma brez vsega.«
Irena Kosmač še vedno živi v turističnem apartmaju v Lučah in čaka na ureditev papirne birokracije, ki je zdaj v rokah države, da bo lahko začela graditi majhno montažno hišo v Nazarjah. V njeni domači občini Luče parcel ni, primerno je iskala po vsej Zgornji Savinjski dolini, dokler je ni našla v Nazarjah. »Gre za prostor, ki ga bodo v občini namenili za tri poplavljence. Ko mi je župan ponudil parcelo, sem jo takoj rezervirala. Spomladi je bila lokacijska preveritev, od takrat pa ne vem več, kaj se s parcelo dogaja. Vse traja tako počasi, da sem vmes že govorila z gospodom Šeficem. Ta mi je obljubil, da bo tudi sam pomagal, da stvari čim prej stečejo. Kajti meni živci popuščajo, na začetku sem bila še optimistična in potrpežljiva, a minili sta že dve leti, jaz pa živim enako razseljena. Prav na jok mi gre,« nam pripoveduje o svoji nesreči.
Ob tem se spomnimo, kako so bila takrat usta naše države in njenih uradnikov polna besed, obljube pa glasne, kako bodo poskrbeli za hitre postopke pri pridobitvi gradbenih dovoljenj, skrajšane roke, na kratko, za čim manj birokracije. Vse zato, da bodo lahko poplavljenci res hitro prišli do parcel in začeli ustvarjati nove domove. Toda Ireni, ki ima že več mesecev podpisano pogodbo z gradbincem, ki ji bo postavil hišo, manjka prav temelj, to je parcela, na kateri bo lahko gradila. Hkrati pa vrednost denarja, ki ga je prejela po cenitvi od države za svojo hišo, stoji na banki in upada, boji se tudi, da bi se lahko gradnja z vsakim čakanjem še podražila. Upravičeno si postavlja vprašanje, ali bo denarja, ki ga je prejela od države, na koncu dovolj za hiško.
Trenutno ji ne preostane drugega, da še naprej živi v turističnem apartmaju v Lučah, za katerega ji od letošnjega maja država prav tako ne plačuje več najemnine, le še stroške bivanja. »Res si želim, da bi se stvari s parcelo čim prej premaknile in bi lahko začela jeseni zidati. Ob tem pa še, da bi lahko ostala do takrat za neko zmerno ceno v apartmaju. Ne predstavljam si, da bi se morala po vsem tem, kar se mi dogaja, seliti stran,« pravi. Majhno upanje zanjo sicer obstaja, to je mobilna hišica, ki so jo v občini postavili za poplavljeni družini. Ena od dveh se bo po Ireninih besedah sprostila. »Morda mi jo bodo ponudili,« upajoče reče in si želi, da bo lahko že prihodnje leto pred svojim novim domom znova vrtnarila, kot je vseskozi prej v Strugah.
Jeseni v novem domu
Iz Strug pa se bosta kmalu preselila zakonca Podpečan. Bogomir pove, da z ženo v teh poletnih mesecih končujeta obnovo rabljene hiše, ki sta jo kupila v Mozirju. »Na začetku septembra se bova preselila, tak je načrt,« je optimističen.
Ko je pred dvema letoma prišel državni odlok, da se morajo prebivalci Strug zaradi nevarnosti življenja na tem območju izseliti, nista preveč premišljevala. Podpisala sta pogodbo in začela brž iskati nov dom. Denar, ki sta ga dobila od države, bo zadostoval za hišo in njeno obnovo, pove Bogomir Podpečan.
Na vprašanje, ali je bilo težko najti nov dom, realistično pove: »Težko je najti kaj ustreznega. Nepremičnin je že dovolj, a so cene res visoke. Midva sva najprej iskala hišo za nakup, potem sva se odločila, da bi zidala, a bi morala najti parcelo, kar bi trajalo predolgo. Če bi šli postopki res tako hitro, kot so obljubljali, bi imeli že danes vsi hiše pod streho, a ni tako. Toda nama z ženo se je na srečo vse dobro izteklo. Ko sva dobila ponudbo za hišo, sva šla sredi marca takoj v akcijo. Okoli sebe imava tudi ljudi, ki nama veliko pomagajo.«
Bogomir in njegova žena za zdaj še živita v Strugah, tako kot sta tudi letošnjo zimo. Toda bila je njuna zadnja tu. »Preveč sem že star, da bi vsak dan živel v strahu pred tem, da se kaj zgodi. Da med dežjem stalno gledaš v vodo in plaz. Z ženo si želiva le, da leta, ki jih še imava, preživiva v miru. Pa saj niti pravega vzdušja ni več tu. Nikoli več ne bo, kot je bilo,« še reče. Oktobra se izteka rok za izselitev iz Strug. Kaj bo s prebivalci, ki nimajo domov ali ne želijo od tod, pa je še ena, popolnoma druga zgodba.
Šestčlanska družina brez doma
Klic na pomoč je pred dnevi prišel od šestčlanske družine Irmančnik iz Šmartnega ob Dreti iz Zgornje Savinjske doline, ki je v poplavah avgusta 2023 izgubila dom, po dveh letih pa ga še vedno nima. Starša pravita, da za svoje štiri otroke dom nujno potrebujeta, vendar sama finančno ne zmoreta kupiti drugega doma. Ta je zanje edina rešitev, saj poplavljene stare hiše ni mogoče ustrezno sanirati in dograditi, da bi bila ustrezna za bivanje družine v njej. Ker jim država ni omogočila ustrezne rešitve, temveč jim je namenila samo manjši znesek za sanacijo, se starša obračata na ljudi dobrega srca in prosita za donacije, da bi lahko za družino kupila nov dom.
»Sprva so nama rekli, da je naša poplavljena hiša uvrščena na seznam za rušenje in nadomestno gradnjo, a se je po letu dni to spremenilo. Tako nismo več upravičeni do nadomestne gradnje, ampak naj bi prejeli del sredstev za sanacijo hiše. Ta del je bil sprva 60-odstoten, zdaj, po dveh letih, pa smo upravičeni le še do 17.000 evrov za sanacijo. Vendar pa te naše stare hiše niti po mnenju strokovnjakov ni mogoče ustrezno sanirati in spraviti nazaj v stanje, primerno za bivanje. Da je stvar še slabša, hiša stoji na poplavnem območju, zato bo v prihodnosti zagotovo znova poplavljena, saj jo je do zdaj že večkrat zalila voda. Tudi v kleti je skoraj ves čas voda. Hiša je majhna in stara. Ker imava štiri otroke, bi jo bilo treba tudi razširiti, saj otroci rastejo in v njej ni več dovolj prostora za vse nas. A ker je hiša uradno na poplavnem območju, za razširitev ni mogoče dobiti gradbenega dovoljenja. Prav tako je zaradi tega ne moreva prodati. Dejansko je ne smeva niti porušiti,« sta razočarana Iztok in Anja Irmančnik.
Znašli so se v slepi ulici. V hišo se ne morejo vrniti, ne morejo je ustrezno sanirati, ne dograditi, ne prodati. »Hiša že dve leti stoji, mi pa se selimo od ene začasne nastanitve do druge. V dveh letih smo se selili že dvakrat. Sva popolnoma na tleh, izčrpana in obupana. V tem obdobju sva se neštetokrat obrnila na državo, jih prosila, moledovala, razlagala, vendar sva naletela na gluha ušesa. Kot da nočejo slišati in razumeti, da naša družina v tej hiši nikakor ne more bivati in da potrebujemo nov dom,« pripovedujeta in dodajata, da njuni otroci nujno potrebujejo dom in varnost, a tega že dve leti nimajo.
»Država žal ni poskrbela za nas, kot je obljubila. Edina rešitev za nas je, da sami kupimo drug dom, vendar pa tega sama finančno ne zmoreva, saj ne moreva prodati poplavljene hiše, najina kreditna sposobnost pa je žal omejena. Za novi dom bova vzela toliko kredita, kolikor ga lahko, hkrati sva privarčevala vsa sredstva, ki sva jih donatorsko prejela pred dvema letoma za pomoč pri popravah, okrog 50.000 evrov, vendar glede na zelo visoke cene nepremičnin na trgu vseeno potrebujeva še dodatnih 180.000 evrov, da bova lahko kupila primeren dom.«
Imata občutek, kot da jih hoče država birokratsko strpati v hišo, ki zaradi poplavljenosti in poplavne ogroženosti ni primerna za bivanje, ki je ne morejo ustrezno sanirati, obnoviti in dograditi, ter da nočejo videti in razumeti, da njihova družina v tej hiši ne more živeti. »Velikokrat se nam zdi celo, da se nas obravnava tako, kot da hiša ne bi bila poplavljena,« sta razočarana Iztok in Anja.
V skrajnem obupu se je v pomoč pri organizaciji zbiralne akcije za družino Irmančnik vključil glasbenik in humanitarec Gregor Bezenšek, sredstva zanje pa zbirajo pri Karitasu Celje.
Brez računov ni denarja
Ti primeri kažejo, da se država v nekaterih zadevah, ko je to res nujno, odziva bistveno prepočasi. Na ministrstvu za naravne vire in prostor so nam pojasnili, da so ukrepi države za prebivalce v nerešenih primerih takšni: prvi je plačevanje najemnin za prizadete prebivalce, ki so morali zapustiti domove. Država sofinancira ali v celoti krije stroške najema nadomestnega prebivališča. Tako zagotavlja začasno varnost in socialno stabilnost do končne rešitve. Državna tehnična pisarna pripravlja elaborate sanacij plazov in individualnih objektov, kjer je to mogoče. Na podlagi terenskih analiz ocenjujejo možnosti za obnovo, zaščitne ukrepe ali prestavitev objektov. Prizadetim občinam in posameznikom država ponuja tehnično podporo tudi pri izbiri izvajalcev del, da se zagotovi strokovna in varna izvedba obnov. Ministrstva sodelujejo tudi pri financiranju sanacije ali nadomestne gradnje. Ukrepi se izvajajo v skladu z zakonom o obnovi po naravnih nesrečah in z drugimi interventnimi predpisi, pravijo na ministrstvu.
Številni so po poplavah, ko so morali svoja prebivališča na hitro sanirati, dobili domače mojstre, a če nimajo računov za sanacijo, jim od države ne pripada nič. »Upravičenci do sredstev za sanacijo poplavne škode morajo porabo proračunskih sredstev dokazati z računi za opravljeno storitev ali nabavo materiala, saj gre za delno poplačilo vloženih sredstev v obnovo stanovanja. Brez verodostojnih računov ministrstvo za naravne vire in prostor ne more izplačati sredstev, saj bi to pomenilo kršitev zakona. Upravičenci, ki ne morejo predložiti dokazil, lahko sredstva iz predplačil vrnejo,« razlagajo na ministrstvu. Če obnova še ni končana, mora upravičenec v štirih mesecih od prejema poziva poslati ministrstvu za naravne vire in prostor podpisane izjave. Obnovitvena dela se lahko nadaljujejo do 31. decembra letos, z možnostjo podaljšanja za eno leto. Po koncu del mora upravičenec predložiti račune, fotografije in dokazila o sanaciji. Pomembno je tudi, da sporoči, v kateri fazi so dela. Na podlagi predloženih dokazil se izračunajo sredstva za obnovo in sklene pogodba o sofinanciranju. Dokazila se predložijo v enem letu od prejema sredstev.
Odškodnine še letos
Več kot 7350 lastnikov poškodovanih stanovanjskih objektov je že prejelo skupno 35,7 milijona evrov predplačil za nujno obnovo poškodovanih poslopij, 63,4 milijona evrov odškodnin pa je bilo izplačanih lastnikom objektov, predvidenih za rušenje. V postopku odločanja imajo še okoli 5000 vlog fizičnih in pravnih oseb za obnovo objektov, pri čemer je več kot polovica upravičencev že prejela celotna za obnovo potrebna sredstva, je na nedavni novinarski konferenci dejal Ervin Vivoda, direktor urada za zmanjševanje posledic naravnih nesreč. Drugi upravičenci naj bi dodaten denar za izvedbo naložb prejeli še letos, pri čemer je mogoče, da bo ministrstvo prejelo še dodatne zahtevke. Vlogo je namreč dopustno oddati do leta 2028. »Ne hitimo,« poudarja Vivoda. »Marsikdo želi sanacijo ali rekonstrukcijo izvesti temeljito. To jim tudi omogočamo.«
