Poceni, smrtonosni in skoraj nevidni brezpilotni letalniki so do temeljev spremenili bojišča po svetu, predvsem v Ukrajini – in zdaj predstavljajo enega največjih varnostnih izzivov za Evropo. Medtem ko Bruselj snuje futuristični »dronovski zid«, se strokovnjaki sprašujejo, ali je mogoče to grožnjo sploh učinkovito zaustaviti in kdo v resnici stoji za roji, ki se pojavljajo nad evropskimi letališči in vojaškimi oporišči.
Zvok, ki danes najbolj zaznamuje vojno v Ukrajini, ni več grmenje topništva ali rohnenje tankovskih motorjev, kot je bilo v prvih letih spopada, temveč je to brenčanje, ki prihaja z neba. Ta zvok je vseprisoten. Včasih je slišati, kot da se približuje roj komarjev, drugič, kot da po nebu letajo glasni mopedi. Naj bo tako ali drugače, to je zvok dronov, običajno majhnih, poceni in množično proizvedenih kvadrokopterjev, ki so postali glavno orodje za ubijanje. Vojna v Ukrajini je postala prvi pravi laboratorij za brezpilotno vojskovanje 21. stoletja, njene lekcije pa odmevajo vse do hodnikov moči v Bruslju, Washingtonu in drugih svetovnih prestolnicah.
Nova realnost
Evropa se na neki način prebuja v novo realnost, v kateri varnost njenih meja ni več odvisna samo od fizičnih ovir in vojaške prisotnosti na tleh, temveč tudi od sposobnosti nadzora nad nebom – zračnim prostorom, v katerega je dandanes lažje nedovoljeno vstopiti kot kadar koli prej.
Nedavni vdori ruskih dronov v zračni prostor Poljske in Romunije, denimo, ter povečano število nepojasnjenih preletov v bližini ključne civilne in vojaške infrastrukture na Danskem in v Nemčiji so sprožili alarme in prisilili politike k iskanju hitrih odgovorov. Toda ali so ti sploh mogoči?
Ključ do razumevanja fenomena dronov je v njihovi asimetrični naravi. To niso več ogromni in dragi vojaški stroji, kot sta ameriška predator in reaper. Danes večino dela opravijo letalniki, ki niso večji od kajaka, narejeni so iz plastike in stiropora … ali pa so celo čisto običajni kvadrokopterji, ki jih je mogoče kupiti za nekaj sto ali tisoč evrov v vsaki trgovini. Opremljeni z eksplozivom ali naprednimi kamerami postanejo smrtonosno orožje ali izjemno učinkovito vohunsko orodje.
Ta nova ekonomija vojskovanja, kot jo opisujejo analitiki, je srhljivo preprosta: dron, ki je razmeroma poceni, je treba sestreliti z raketo, ki stane več milijonov evrov, da bi zaščitili tank ali ladjo, vredno še mnogo več. To enačbo je nemogoče dolgoročno vzdrževati. Rusija je s svojo industrijsko močjo to lekcijo dobro usvojila – samo letos naj bi proti Ukrajini poslala več kot 34.000 dronov, kar je skoraj devetkrat več kot leto prej.
Obe strani sta v nenehni tekmi, kdo jih bo proizvajal hitreje, ceneje in jih naredil bolj smrtonosne.
Vendar pa se grožnja ne konča na bojišču. Pravzaprav se tam šele začne. Enaka tehnologija, ki se uporablja za uničevanje tankov, je zlahka dostopna tudi nedržavnim akterjem, terorističnim skupinam ali celo zlonamernim posameznikom.
Tveganje za civilno letalstvo
Incident na londonskem letališču Gatwick leta 2023, ko je nekajdnevno pojavljanje dronov povzročilo popoln kaos in odpoved na stotine letov, je bil samo vrh ledene gore. Podobni dogodki so se nedavno zvrstili na Danskem, kjer so droni ohromili letališči v Aalborgu in Billundu, in v Nemčiji, kjer so prizemljili letala na münchenskem letališču.
Ne gre več le za vojaško grožnjo, temveč za tveganje za civilno letalstvo, saj bi lahko trk drona z letalom povzročil katastrofo, ter za splošno družbeno destabilizacijo.
Kot odgovor na vse bolj perečo grožnjo je Evropska unija nedavno predlagala ambiciozen projekt – tako imenovani »dronovski zid«. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je idejo predstavila pod vtisom urgentnosti, saj so ruski droni prav na dan njenega govora vstopili v poljski zračni prostor.
Seveda pri ideji takšnega zidu ne gre za fizično oviro, temveč za usklajeno mrežo tehnologij za odkrivanje, sledenje in prestrezanje dronov vzdolž celotne vzhodne meje Evropske unije. Sistem naj bi združeval radarje, akustične senzorje, motilce signala in izboljšano izmenjavo podatkov med državami članicami. Cilj je ustvariti nekakšen nevidni ščit, ki bi deloval kot enoten organizem. Projekt naj bi se zgledoval po izkušnjah, ki jih je Ukrajina pridobila v boju proti ruskim dronom, in bi bil del širše pobude za varovanje vzhodnih meja, vključno z nadzorom morja in vesolja.
Kljub navdušenju nekaterih voditeljev pa projekt spremlja kopica dvomov in odprtih vprašanj. Prvo je seveda denar. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je opozoril, da si ne moremo privoščiti zapravljanja milijonov za rakete, s katerimi bi sestreljevali drone za nekaj tisočakov. EU sicer obljublja celovit finančni sveženj, a podrobnosti o tem, kako bi se projekt financiral – ali z nepovratnimi sredstvi, kot zahteva Poljska, ali zgolj s posojili – ostajajo nejasne.
Drugi, morda še večji problem, je čas. Strokovnjaki, kot je nekdanji generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen, svarijo, da si Evropa ne more privoščiti čakanja: »Ne moremo čakati eno leto, da stvar postane operativna.« Toda realnost je drugačna. Nemški obrambni minister Boris Pistorius je že posvaril pred previsokimi pričakovanji, češ da »ne govorimo o konceptu, ki bo uresničen v naslednjih treh, štirih letih«.
V svetu tehnologije, ki se spreminja iz dneva v dan, je to cela večnost. Tehnologija, ki je danes vrhunska, bo čez štiri leta morda že zastarela.
Različne metode
Medtem ko je dronovski zid še vedno na ravni političnih razprav, na terenu že preizkušajo različne metode za boj proti dronom. Najbolj preproste so včasih tudi presenetljivo učinkovite. Ukrajinske sile so na primer uporabljale ribiške mreže za lovljenje ruskih dronov, nekatere drone so celo prilagodili tako, da izstreljujejo mreže in vanje lovijo druge letalnike.
Bolj tehnološko napredne rešitve vključujejo kinetične metode, kot je neposredno sestreljevanje z orožjem ali visoko zmogljivimi laserji. Vendar to prinaša resne stranske posledice. Prvič, majhne in hitre drone je izjemno težko zadeti s tradicionalnimi vojaškimi sredstvi. Drugič, in kar je še pomembneje, ko je dron enkrat zadet, ni nobenega nadzora nad tem, kam bodo padle njegove razbitine. Padec na letališko stezo, civilne objekte ali celo na ljudi bi lahko povzročil več škode kot sam dron.
Alternativa so tako imenovane nekinetične metode, predvsem tehnologije za motenje signala (»jamming«), ki prekinejo komunikacijsko povezavo med dronom in njegovim operaterjem. Prednost je, da lahko motilci delujejo na večje razdalje in tako preprečijo, da bi se dron sploh približal tarči. Poleg tega ohranjen dron omogoča kasnejšo analizo in zbiranje obveščevalnih podatkov. Toda tudi ta tehnologija ima pomanjkljivosti. Trenutni sistemi za motenje niso selektivni in motijo vse signale na območju, kar pomeni, da bi lahko ogrozili tudi komunikacijo civilnih letal v bližini letališča.
Prihodnost obrambe pred droni verjetno leži v naprednejših tehnologijah, kot je britanski laserski sistem dragonfire, ki naj bi bil sposoben uničiti drone z razdalje do pet kilometrov, ali usmerjenih motilcih, ki jih razvija britanska vojska. Vendar pa bo preteklo še precej časa, preden bodo te tehnologije široko dostopne za civilno uporabo. Do takrat se bomo morali sprijazniti, da motnje, kakršnim smo priča danes, ostajajo del naše realnosti.
Ali za vsem res stoji Rusija?
Ob vsakem novem incidentu z droni se v Evropi takoj pojavi vprašanje: ali za tem stoji Rusija? Danska vlada je nedavne prelete označila za poskus širjenja strahu med prebivalstvom in del širših ruskih hibridnih operacij. Takšne sume krepi vse večje število ruskih vdorov v zračni prostor drugih držav. Kremelj vse obtožbe odločno zanika.
Toda slika bržkone ni tako črno-bela. Čeprav je vpletenost državnih akterjev, kot je Rusija, v nekaterih primerih zelo verjetna, je pripisovanje vsakega incidenta Moskvi lahko nevarno poenostavljanje. Ne smemo pozabiti, da so komercialni droni izjemno lahko dostopni. Za omenjenim incidentom na letališču Gatwick niso stali ruski agenti, temveč verjetno neodgovorni posamezniki. Panika, ki jo povzročijo takšni dogodki, je sama po sebi orožje, ne glede na to, kdo drži v rokah upravljalnik.
Danska premierka Mette Frederiksen je prav tako posvarila pred iskanjem ene rešitve za vse težave: »Všeč mi je ideja o dronovskem zidu, vendar moramo biti do Evropejcev zelo odkriti, da bodo droni ne glede na to, kakšne zmogljivosti bomo sposobni kupiti, inovirati in zgraditi, še vedno prihajali v Evropo.«
Živimo v svetu, kjer lahko majhna in poceni naprava, kupljena preko spleta, ohromi mednarodno letališče ali postane orodje v geopolitičnem spopadu. Lahko pa z gotovostjo rečemo, da se je tekma med razvojem dronov in obrambo pred njimi šele začela.
