Neizogiben upor

Mož, ki se že več kot desetletje bojuje z zablodami privržencev prostega trga in je med prvimi zaman opozarjal svet na drvenje v prepad zaradi nenadzorovanega pohlepa finančnikov, je evropske voditelje na čelu z nemško kanclerko Angelo Merkel že večkrat okaral zaradi neučinkovitega spopadanja s krizo in evropsko obsedenost z varčevanjem primerjal s srednjeveškim zdravljenjem bolnikov s puščanjem krvi. Taki ukrepi namreč še poslabšajo stanje, kar se je prvič pokazalo že ob zlomu borze leta 1929, ki ga je z napačnimi varčevalnimi ukrepi ameriški predsednik Herbert Hoover razširil v največjo krizo doslej. Stiglitz kot mnogi pametni ekonomisti rešitev iz recesije seveda vidi ravno v nasprotni politiki. Takšni, kot jo je po navodilih angleškega ekonomista Johna Maynarda Keynesa udejanil Hooverjev naslednik Franklin D. Roosevelt in izvlekel ameriško gospodarstvo iz krize z New Dealom – programom, ki je uvedel strog nadzor bank, pomoč nezaposlenim in revnim, obdavčenje bogatih ter državne naložbe v industrijo in infrastrukturo tudi na račun večje zadolženosti.

K ponovljenim in vse ostrejšim kritikam zaradi zablod evropske politične elite so Stiglitza ob začetku novega leta spodbudile tudi bližajoče grške volitve, na katerih naj bi se volilci večinsko uprli dozdajšnji varčevalni politiki in zaradi česar nanje že vnaprej letijo vnovične grožnje in zgrešeni pozivi oblikovalcev varčevalne politike. »Grčija se zdaj postavlja kot še en test za Evropo. Padec grškega družbenega bruto proizvoda (BDP) po letu 2010 je še veliko hujši od ameriškega med veliko krizo v 30. letih. Nezaposlenost med mladimi presega 50 odstotkov. Vladi premierja Antonisa Samarasa ni uspelo in zdaj bodo o novi grški oblasti odločile volitve 25. januarja. Opozicijska levičarska stranka Siriza, ki želi spremeniti pogoje reševanja grške krize, vodi v anketah javnega mnenja. Če kljub zmagi ne bi uspela prevzeti oblasti, bo za to kriv le strah pred odzivi EU. In strah ni najplemenitejše čustvo, ki bi prispevalo k nacionalni enotnosti, potrebni za grški napredek. V bistvu niti ne gre za Grčijo. Gre za Evropo. Če Evropa ne bo spremenila svoje prakse in ustavila varčevalne politike, bo upor ljudstva postal neizogiben. Ta ekonomska norost se ne more nadaljevati v neskončnost. Demokracija tega ne bo dopustila. A koliko bolečine Evropa še lahko zdrži, preden prevlada razum,« se sprašuje Stiglitz.

Izgubljeno desetletje

Dozdajšnji rezultati povsem zgrešene politike gospodinjske logike nemške predsednice in njenih zaslepljenih privržencev so na dlani. Medtem ko so ZDA s povsem drugačno politiko že uspele okrevati, Evropa tone vedno globlje. »V večini članic EU je delež BDP na prebivalca nižji kot pred krizo. Izgubljenih pet let se hitro spreminja v izgubljeno desetletje. Za hladno statistiko se skrivajo uničena življenja, izgubljene sanje in razpadle ali nenastale družine, medtem ko se depresija nadaljuje iz leta v leto. EU ima izredno nadarjene in visoko izobražene ljudi. Njene države imajo trdne pravne okvirje in dobro delujoče družbe. Pred krizo so njihova gospodarstva dobro delovala, njihova produktivnost in gospodarska rast sta bili med najvišjimi na svetu. A Evropa ni žrtev. Res je, da so ZDA povzročile krizo s slabim upravljanjem gospodarstva, a vseeno niso same zakrivile tako hudega padca v Evropi. EU si je svojo bolezen zakuhala sama z neverjetnim zaporedjem slabih ekonomskih odločitev, začenši z uvedbo evra. Čeprav naj bi združil Evropo, jo je navsezadnje razdvojil. In ker ni politične volje, da bi z ustreznimi ustanovami omogočili delovanje skupne valute, prav nič ne kaže na bolje,« ugotavlja Stiglitz. Krivdo za zdajšnje stanje pripisuje zaslepljenosti z že zdavnaj zavoženo in zavrženo vero v nezmotljivost trgov, čeprav na njih v nasprotju s teorijo v resnici ni popolne konkurence in obveščenosti. »Napovedi evropskih uradnikov so se zato iz leta v leto kazale kot povsem napačne. In to ne zato, ker države ne bi uspele izpeljati predpisanih politik, ampak ker so slednje čisto zgrešene. V Grčiji so ukrepi, ki naj bi zmanjšali dolg, tega v resnici le še precej povečali, saj ima varčevanje poguben vpliv na BDP. IMF je to svojo zmoto že priznal, evropski voditelji pa ostajajo zaverovani, da so glavna naloga strukturne reforme. Čeprav so problemi, na katere opozarjajo, obstajali že prej in tedaj niso preprečevali gospodarske rasti. Bolj kot strukturne reforme Evropa potrebuje spremembo zdajšnjih pravil evrskega območja in zasuk od varčevalne politike, ki nikoli ni uspela zagnati gospodarstva,« je dovolj jasen Stiglitz, ki je eden najuglednejših svetovnih ekonomistov zadnjih desetletij. Čeprav jima je bil s svojim stališči, nenaklonjenimi povečevanju razlik med bogataško elito in srednjim razredom, vselej trn v peti in priljubljen sovražnik, sta mu svoj prav že dala tudi najhujša nasprotnika. Mednarodni denarni sklad (IMF) je tako po zadnji krizi skesano priznal, da je varčevanje veliko bolj škodljivo za države, kot so sprva računali, s pepelom pa se je nekaj let pred smrtjo posipal celo utemeljitelj neoliberalizma Milton Friedman. »Vedno sem govoril: privatizirajte, privatizirajte, privatizirajte. A sem se motil, Joe (Stiglitz) pa je imel prav. Še pred privatizacijo je potrebna vladavina pravne države,« je tako leta 2002 priznal vzornik mnogih naših neoliberalcev, ki se dolgo ni zmenil za upravičena Stiglitzeva opozorila pred prehitro privatizacijo v tranzicijskih državah. Za zdaj za njegova opozorila še vedno ostaja gluha evropska politična in birokratska vrhuška. Morda jo bo v odmik od dozdajšnjih zablod vendarle prisilil bes vse bolj nezadovoljnega in obupanega ljudstva, ki bi za vztrajanje pri napačnih rešitvah za izhod iz krize upravičeno lahko terjalo tudi odgovornost politikov.

Spoznanje prej ali slej

»Gospodarski in politični sistem, ki ne koristi večini državljanov, dolgoročno ne more preživeti,« trdi Stiglitz, ki se je o tej temi razpisal že v svoji knjigi Cena neenakosti. »Zgornji odstotek ljudi ima najboljše hiše, najboljše šole, najboljše zdravnike in najboljši življenjski slog, a nečesa jim denar očitno ne more kupiti – zavedanja, da je njihova usoda odvisna od tega, kako živi preostalih 99 odstotkov družbe. Zgodovina je pokazala, da zgornji odstotek to prej ali slej vendarle spozna. A velikokrat prepozno,« napoveduje Stiglitz, ki zato toplo priporoča preizkušene recepte za pravočasni in temeljit zasuk z zdajšnje neoliberalne poti v katastrofo: boljšo socialno varnost, progresivno obdavčenje bogatih in večjo regulacijo, zlasti finančnega sektorja.