»Dober večer, Slovenija,« se je oglasila s. Andreja Godnič, uršulinka, ki je pred petimi leti vzela kitaro, sedla na letalo in se odpeljala v Peru. Izpolnila se ji je želja, ki jo je gojila vse od takrat, ko se je po srednji turistični šoli odločila, da bo svojo pot zasukala drugače, kot bi jo lahko. Pristopila je k uršulinkam, končala študij teologije, opravila še magisterij, potem pa čakala na možnost, da je lahko šla tja, kamor jo je vleklo srce: visoko v Ande, v Peru. Postala je tako priljubljena, da jo poznajo daleč naokoli, ne samo v vasi, kjer živi tako skromno kot vsi drugi. Kraševka, rojena v Gabrovici leta 1971, obdarjena z veselim značajem, vedrino, trdoživostjo in pogumom.

Poskusimo se z mislimi zdaj preseliti v Peru, veliko in raznoliko državo v Latinski Ameriki, kjer so nekoč živeli Inki in kjer je veliko ostankov starodavnih kultur, v Ande, in se vživeti v okolje, o katerem piše.

V župniji Pukara, 3200 metrov visoko

»Pri nas v Andih je ura deset zvečer, torek, zunaj dežuje in za menoj je pester in lep dan. Že peto leto se z našimi ljudmi pripravljam na božič, tako da je ‚Cholito‘ počasi presnel Glej zvezdice božje in ‚Ven a cantar‘ Sveto noč. Andske božične pesmi mi prebudijo skrivnostno in radostno resničnost ljubezni med nami prav tako, kot sem to doživljala od malega v Sloveniji.

In kako je tu, na 3200 metrih višine, za božič? Drugače. Začenja se poletje. V Limi je vroče, v Andih je dež. Povsod je samo blato in zelo težko posušiš perilo. Živim v vasi Sapajánga, kjer so ljudje še vedno v večini na njivah, orjejo z voli in konec decembra izkoristijo še za zadnje delo visoko v hribu. Otroci in mladi končujejo šolsko leto in so sredi kontrolk ter izpitov. Pri nas ni nedelj ali počitnic. Razvedrilo jim pomenijo »družbene zaveze«, kot so krsti, poroke, pogrebi in prazniki, v katerih sodelujejo s folklornimi plesi, na primer huayllarshom ali santiagom. Takšno razvedrilo je vedno povezano z zaboji piva in steklenico, ki potem kroži okoli. Napijejo se vsi, ženske in moški. Zelo popularen je tudi šport, predvsem odbojka in nogomet, za mlade pa folklorni plesi.

Je božič drugačen? Ne. Družine postavijo jaslice dan pred božičem. Mnoge družine jih nimajo, ker jih ne morejo kupiti. Jaslice imaš le, če ti jih kdo podari. Božična drevesca so plastična, s številnimi zlatimi in rdečimi okraski. Tistega dne, ko ti kdo podari jaslice, moraš priti v cerkev, da tvoj Jezušček posluša mašo… Temu običaju pravijo bajada del nino. Naši ljudje obožujejo deteta Jezusa z modrimi očmi, belopoltega in v zlati oblekici. Kontrast je zelo velik, saj tu, razen gringov, nihče nima modrih oči. Vedno najdeš Jezuščka v leseni posteljici in dobro pokritega. ‚Da ga ne bi zeblo,‘ radi rečejo. Sicer pa ljudje v večini niso navajeni priti k božični maši.

V dneh okoli božiča sta obvezna ‚paneton‘, klasični, dobro znani kolač, in kakavov napitek, ki mu tu pravimo chocolatada. Zadnji teden lahko sredi vasi vidiš velike toyote in nissane ter množico otrok, ki se zgrinjajo okoli gospodov iz mesta. Gospodje vneto snemajo in fotografirajo izročitev plastičnih igračk, otročički trgajo vrečke in si kažejo igračke, največkrat poceni barbike in avtomobilčke.

Na župniji Pukara, kjer sem v misijonu, se pripravljamo na božič s »posadami«: osem popoldnevov se zberemo z mladimi in otroki, svetega Jožefa ogrnemo s pončem, Mariji zavežemo majhno blazino za trebušček in jo oblečemo v belo ter sinje modro, spredaj nosimo zvezdo in svečko in pojemo, da včasih celo neha deževati. Vsak dan nas sprejme ena družina. Preden vstopimo v hišo, zapojemo »pogovor« med svetim Jožefom in gospodarjem hiše. Otroci nestrpno pričakujejo tisto kitico, v kateri gospodar odškrne vrata, da preveri, ali sta zunaj zares dva romarja in ne dva roparja. Ko vsi posedemo okoli jaslic, zapojemo nekaj božičnih pesmi, molimo, blagoslovimo hišo in se potem posladkamo z mlečnim rižem, mazamoro ali chocolatado. Popolna sreča.

Na božični večer se v cerkvi zbere vsako leto več domačinov, predvsem otrok in mladine. Kitare, kena, zapona, charango, bobni in vsepovsod prižgane sveče pričarajo tisto skrivnostno in mehko prisotnost, ki te ‚popolnoma vrže iz rutine‘, kot pravijo. Latinskoameričani so po naravi odprti za duhovnost. Spontano čutijo navzočnost boga v vsem, še posebno v naravi. V Andih so zvezde tako velike in blizu, da je bog, tako pravijo, tu. Zaradi odvisnosti od zemlje doživljajo globoko hvaležnost za vsako dobro letino in vedo, da nimajo nadzora nad svojim življenjem. ‚Diosito sabe,‘ rečejo. Bogek že ve…

Božična maša je preprosta in prisrčna. Kar sta doživljala Jožef in Marija, se v naši vasi dogaja vsak dan. Osel, Betlehemčani, ki nimajo prostora v hišah zaradi sorodnikov, hlev, pomanjkanje vode, pastirji, ovčke… Vse to je del našega vsakdanjega življenja. So podobe iz našega sveta. In ko pripovedujemo o bogu, ki se rodi v to resničnost, se naših ljudi ta resnica globoko dotakne: tudi sami doživljajo številne čudeže, božje posege ter njegovo roko sredi težkih razmer in bolezni. Ker je ljubezen.

Trenutek, ko si v Evropi pri maši podamo roko v pozdrav miru, je pri nas zelo dolg. Vsi se objemamo, pritisnemo lice na lice in si zaželimo miru. Psički veselo letajo po cerkvi, ker nikoli niso pripeti na verigo, otročki se podijo naokrog in mladina ploska v ritmu saye ‚Escucha Padre a tu pueblo‘.

Na sam božič popoldne imamo navado, da se mlado in staro zbere v naši hiši v Pukaráju. Postrežemo s panetonom in chocolatado, pojemo božične pesmi, plešemo in se imamo fajn. Vsako leto pride več ljudi. Še posebno mladi pribežijo k nam, medtem ko doma med starši in strici kroži pivo.

Pogosto se pogovarjamo z mladimi o učinkih daril, piva in Jezusa. Za božič lahko izbereš prvo, drugo ali tretje. ‚Jaz bi najprej Jezusa,‘ me je presenetila Blanca, animatorka. ‚Zaradi njega je vsako darilo nekaj posebnega in ker sem tako očarana, mi še do piva ni.‘

Draga Slovenija, vesel božič!«

To je božično pismo s. Andreje Godnič, napisano v Sapajangi, ko se je večer počasi prevešal v noč in je lahko pisala. Ponekod so tudi taki trenutki dragoceni in redki, ker ni elektrike ali ker ni možnosti elektronskega sporazumevanja. A tudi to so drobci iz življenja misijonske družine in ljudi, zaradi katerih so tam.