Vozniki, ki se v teh dneh vozijo iz osrednje Slovenije proti Vipavski dolini in Goriški, se v dolino znova spuščajo čez stare Rebernice ter spoznavajo vasi in kraje pod viadukti hitre ceste. Ta jih je pred 16 leti razbremenila prometa in v Razdrto, Podnanos, Lozice, Podrago in druge vasice pod Nanosom naselila ljubi mir. Domačini so se ga hitro navadili, končno so lahko neobremenjeno skočili čez cesto do soseda in ponoči znova spali pri odprtih oknih. Zdaj so se zaradi obnove hitre ceste in preusmeritve prometa na staro prometnico vrnili v prometni kaos in hrup. »Več prometa, višje hitrosti, slabši vozniki,« so minuli petek modrovali možje v lokalni gostilni v Podnanosu, ko so šteli avte in promet primerjali s časi pred hitro cesto. Če je bila njihova ocena glede vozniških sposobnosti morda subjektivna, so imeli glede prometa prav. Leta 2009 se je skozi Rebernice na dan v povprečju peljalo 9354 vozil, leta 2023 že 19.084.
Ura je bila štiri popoldne. Avti in kamioni so v koloni švigali mimo, ustavil se ni skoraj nihče. Tako bo sto dni letos in sto dni prihodnje leto. Za omizjem so bili prepričani, da bo za skoraj izključno tranzitnim prometom ostalo le kup smeti, in upali, da vseeno ne bodo šteli nesreč. Seveda so načeli tudi debato, zakaj je treba že 16 let po odprtju hitro cesto tako temeljito prenavljati. »Napačna odločitev glede umestitve trase,« so nam tistega dne kar po vrsti odgovarjali ljudje ob cesti. In kdo je sprejel napačno odločitev? Tudi tu so si bili enotni. »Politika!« Ampak to terja poseben članek in druge sogovornike, tokrat smo želeli dati besedo domačinom iz krajev pod Nanosom.
Nazaj na staro cesto
Ko so ljudje prej leteli po avtocesti mimo Razdrtega, so videli zgolj Nanos. Ko zdaj na Razdrtem zavijejo z avtoceste, pobliže vidijo tudi dve vetrnici vetrne elektrarne, čredo ovac pred vasjo in na drugi strani pašnik, poln krav.
Na Razdrtem so ljudje organizirani. Pričakovali so, da jih bodo v teh dneh oblegali novinarji, zato so za stike z javnostjo zadolžili Aleksandra Deklevo. Srečali smo se sredi kraja in se usedli na klop ob novem semaforju, ki so jim ga postavili, da bodo v prihodnjih mesecih lažje prečkali cesto. Opazovali smo mladega očeta, ki se je čez cesto odpravil z vozičkom in malčkom ob sebi. Ni še dobro stopil na cesto, ko je zelena luč že ugasnila. »Interval zelene luči je prekratek, presneto hiter moraš biti, da prideš pravočasno čez,« smo zmajevali. Kakor koli, na Razdrtem so od nekdaj na prepihu – tistem pravem, ki ga povzroča burja, in na prometnem prepihu. Tod že od antike naprej potekajo pomembne prometne poti. »Tu čez je potekala jamborna pot, po kateri so vozili les za jambore in ladje v ladjedelnice. Bilo je križišče poti, ki so vodile v Vipavsko dolino, proti morju in proti notranjosti države. V sosednjih Senožečah imajo najstarejšo ohranjeno mitnico na naših tleh. Danes imamo tu dve pomembni križišči – eno na avtocesti in eno na magistralni cesti,« našteva Dekleva.
Ko so leta 2009 odprli promet po hitri cesti čez Rebernice, se je čez kraj razlegel prijeten mir. Promet je usahnil, znova se je dalo spati ob odprtih oknih. Ta mir bo zdaj dvakrat po sto dni pobožna želja. »Seveda je moteče, še najboljša okna tega hrupa ne ublažijo,« skomigne sogovornik. »Zjutraj niti ni tako hudo, ker se večina ljudi pelje proti vzhodu še po hitri cesti, porcijo dobimo popoldne, ko se vračajo domov. Takrat imamo skozi kraj vse popoldne strnjene kolone. Med njimi po oceni Darsa tudi okoli 500 tovornih vozil, ki peljejo proti Vipavski dolini, Goriški in Posočju. Vse to je lokalni promet. Na srečo so naredili semafor, ki naredi presledke, da lahko z dvorišč tudi domačini zapeljemo na cesto. V prvih dneh zapore je bila pogosto tukaj policija in upamo, da nam bo tudi prihodnjih 95 dni v pomoč. Skrbi nas ozko grlo v ovinku v vasi, kjer imata kamiona, ki se srečata, izjemno malo manevrskega prostora. Skrbi nas začetek šole, zato bomo poskrbeli, da bo otroke vsaj v začetnih dneh nekdo spremljal. In ko bo enkrat tega konec, upamo, da za vsem tem prometom ne bo ostala nesanirana razdrapana cesta,« skomigne Dekleva.
Razdrto leži na 573 metrih nadmorske višine. »To je ravno prav, da se normalno spi tudi poleti, ko se dolina kuha v vročini,« pravi Vladimir Pavlin, ki je skupaj z ženo na Razdrtem več let vodi penzion Pavlinov hram. »Odprli smo ga ravno v letih, preden so začeli graditi hitro cesto čez Rebernice. To so bili zlati časi. Odpirali smo že ob šestih zjutraj, da smo kuhali kavo za delavce, ki so prihajali na gradbišče,« se spominja. Pripoveduje, da je bilo Razdrto zaradi ugodnega podnebja že med obema vojnama znan letoviščarski kraj, kamor so se čez poletje umikali Tržačani. »V vasi je bilo takrat več kot 70 prenočišč, imeli so hotel, restavracijo, teniško igrišče in sprehajalni drevored, ki ga je domačin zvečer osvetljeval z elektrarno na karbid,« našteva. Danes razen Pavlinovega hrama ni v vasi ničesar več, kjer bi lahko ljudje, ki se v teh dneh vozijo mimo, zapravili kakšen evro. Ni več ne trgovine ne bara, niti bencinske črpalke …
Staja za ovce
Po cesti čez stare Rebernice navzdol se ustavimo na famozni začasni avtobusni postaji pred vasjo Lozice. Odgovorni so jo postavili čez noč, da bi v prihodnjih mesecih ljudem olajšali dostop do avtobusa, a pogrnili na polni črti. Ne da bi vprašali krajane, kaj in kje bi bilo zanje najboljše, so jim postavili nekakšno ogrado za ovce. Ko je predsednik tamkajšnje krajevne skupnosti Miran Žvanut to rekel v mikrofon, so jo hitro prišli naredit nekoliko bolj človeško in odstranili nekaj desk.
Žvanut je poudaril, da se Lozičani že dolgo zavzemajo za ureditev avtobusne postaje, a so bile njihove pobude doslej za prometne strokovnjake nesprejemljive, število prebivalcev oziroma avtobusnih vozačev pa premajhno. »In potem so nam ravno ti začasno postajo postavili na najbolj neprimernem in nevarnem mestu, v križišču štirih cest sredi ovinka. Neposrečeno in nesmiselno so uredili tudi križišče za Podgrič. Pokazali so vse svoje (ne)znanje. Vsiljujejo nam rešitve, ki za nas krajane niso dobre. Dars in država tukaj nista naredila nič za lokalno prebivalstvo. Razočaran sem bil nad izjavo ministrice Bratuškove, da se je tako odločila stroka in ne politika. Če bi se odločila politika, bi še razumel ta zmazek, tako pa me skrbi, kakšno stroko imamo,« je bil oster. Upali so namreč, da se bo njihova težava z avtobusno postajo s to potjo rešila trajno, v milijonski investiciji bi bila to drobtinica, a za zdaj nič ne kaže na to, da bi Lozice, kraj, kjer naj bi skladatelj Stanko Premrl dobil navdih za uglasbitev slovenske himne in kjer naj bi nekoč prespal sam Napoleon, dobile spodobno avtobusno postajo.
»Podobno je s semaforjem v Podnanosu,« se je debati pridružil Stojan Vitežnik, predsednik krajevne skupnosti Podnanos. Postavili so ga tako, da je postal hišni semafor za eno hišo in vrtec, medtem ko sta središče kraja in največja potreba po prehodu dobrih dvesto metrov višje. Pričakovali so, da bodo v Darsu in Direkciji za ceste pokazali več posluha za ljudi in da bodo pogovori potekali v obe smeri, pa ni tako, se je pridušal. »Že od dneva odprtja hitre ceste čez Rebernice so vsi vedeli, da bo cesta zelo hitro potrebna prenove in da bo treba za tisti čas urediti obvoz. Že od leta 2009 se torej ve, kje so problemi, največje stvari so sicer uredili, na malenkosti, ki so ravno tako pomembne za življenje ob cesti, pa pozabili,« je bil razočaran. Skrbi ga tudi varnost. Ko se vozniki po celih Rebernicah po polžje premikajo za priklopnikom, postajajo nervozni in komaj čakajo prve ravnine, da ga prehitijo. In tega se lotijo za prvim ovinkom, po možnosti še v kraju, ne meneč se za to, da imajo ljudje tukaj izvoze na cesto. »Sovaščanka je zaradi tega že pošteno zavirala,« ponazori, da si težav ne izmišljujejo. Tako Vitežnik kot Žvanut sta prepričana, da prave težave in kaos šele prihajajo, pričakujeta jih, ko se bodo vsi ljudje vrnili z dopusta in se bosta začela šolsko leto in trgatev.
V Podragi živijo uporni ljudje
Eden zadnjih krajev, mimo katerega se vozniki peljejo, preden se po dobrih 14 kilometrih obvoza znova vključijo na hitro cesto, je Podraga. Kraj, ki kljub prepihu burje ostaja zelo avtohton in povezan, krajani pa še pripravljeni pomagati sosedu in marsikaj narediti za skupno dobro. Podraga ima srečo, ker ne leži neposredno ob državni cesti, a tudi eno nesrečo. Križišče, kjer se Podražani vključujejo v promet in odhajajo v svet, je izjemno nevarno. Ob našem obisku so minili šele štirje dnevi obvoza, pa so gospe, ki so v lokalni knjižnici snovale prireditev za otroke ob koncu počitnic, že imele za cel seznam »neumnosti« s križišča. »Križišče leži sredi dolge ravnine, kjer so hitrosti visoke in je veliko prehitevanja kolon naveličanih voznikov. Ravno včeraj sem prebrala, da so nekemu Ukrajincu tu izmerili hitrost 152 kilometrov na uro. Usmerjevalne in opozorilne table so postavljene preblizu križišča. Vse naše dosedanje pobude niso bile uslišane, ker je očitno za direkcijo pomemben samo podatek o smrtnih nesrečah, ampak zakaj bi morali šteti žrtve! Že dolgo se zavzemamo, da bi nam naredili tretji pas, da bi se lažje vključevali v promet in se vračali domov, ter osvetlili križišče. Nič od tega se še ni uresničilo in zdaj smo dobili mimo še obvoz za hitro cesto,« je težavo opisala predsednica krajevne skupnosti Podraga Marjana Furlan. Ni mogla skriti, da te dni slabo spi, zadnje, kar si želi, je, da bi prišlo do nesreče in da bi jo skupil kdo od njenih sokrajanov. »Bliža se trgatev, v vas bo prihajalo več ljudi, konec tedna imamo tu veliko poroko in kar kocine mi gredo pokonci, ko pomislim, da bi šlo kaj narobe,« prizna, da se težko sooča z nemočjo in neuslišanostjo.
Morda bi bilo zato za odgovorne koristno, da izvedo za podatek, da v Podragi živijo uporni, delavni in zavedni ljudje. Tukajšnji možje so se med prvimi in množično priključili osvobodilni fronti, tu naj bi se zgodil prvi sestanek tajne organizacije TIGR. Skoraj neverjetna zgodba pa prihaja iz druge polovice 19. stoletja, ko so se Podražani čutili preveč podrejene v tedanjih šentviški (danes podnanoški) fari. Tamkajšnjim cerkvenim oblastem so zagrozili, da se bodo spreobrnili v pravoslavno vero, otrok niso več nosili h krstu, poročali so se samo civilno in pol leta bojkotirali obisk svetih maš. Upor ni bil zaman, dosegli so svojo župnijo. Pa bodo nemara tudi varno križišče! Ko smo predsednico pobarali, ali je v njih še kaj tega puntarskega duha, se je le skrivnostno nasmehnila.
