Ena najbolj pozitivnih zgodb naravovarstva v Evropi je projekt, ki je povezal gozdarje, lovce, znanstvenike, naravovarstvenike, lokalno prebivalstvo ter nenazadnje celotno slovensko javnost, obenem pa prešel meje Slovenije, spisal pa se je pod imenom LIFE Lynx. Glavno vlogo v njem so imeli risi, ki jim je v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah grozilo izumrtje, toda potem se je združila stroka iz petih evropskih držav z enim samim ciljem: rešiti to veličastno mačko pred ponovnim izumrtjem in jo tudi dolgoročno ohraniti na tem ozemlju. Inovativnost in učinkovitost projekta, ki je trajal sedem let in se lani spomladi končal, ter vse njegove dosežke je prepoznala tudi evropska komisija, ki je letos LIFE Lynx nominirala za prestižno nagrado LIFE 2025. Toda LIFE Lynx ni le zgodba o reševanju risov, čeprav je bilo to srž projekta. Bolj kot kdajkoli prej se je v tem projektu prepletlo sodelovanje tako različnih skupin in bolj kot kdajkoli prej je neka divja zver javnost poenotila, ne pa je razdvajala. Zato LIFE Lynx pošilja svetu še eno sporočilo, sporočilo o veri v sobivanje človeka z naravo.
Morda je ravno ta navdihujoča nota, ki jo projekt nosi v sebi, še dodatno prepričala evropsko komisijo, da mu je podelila nominacijo. Vodilni partner projekta je bil Zavod za gozdove Slovenije, toda brez pomembnega sodelovanja Lovske zveze Slovenije in njenih članov, Univerze v Ljubljani in Zavoda RS za varstvo narave bi bil LIFE Lynx težko tako uspešen. Skupno je v njem sodelovalo 11 partnerjev iz petih držav, poleg Slovenije tudi iz Hrvaške, s Slovaškega, iz Romunije in Italije, ter številni posamezniki – več kot tisoč jih je tako ali drugače sodelovalo v projektu.
Izumrtje in ponovna naselitev
Kako se je pravzaprav začelo? Evrazijski ris (Lynx lynx), eden najbolj skrivnostnih plenilcev Evrope, kratkorepa mačka s čopki na ušesih, je z ozemlja Slovenije izginil že pred več kot sto leti. Zadnji risi so tu živeli le še nekaj prvih let prejšnjega stoletja. Tako kot druge zveri nam je uspelo tudi risa povsem iztrebiti. Nič boljše ni bilo drugod po Evropi, populacija risov se je dolgo zmanjševala, dokler je v 60. letih prejšnjega stoletja niso začeli spet naseljevati. Tudi pri nas.
V Sloveniji je bil ris ponovno naseljen leta 1973. Tudi takrat so glavno vlogo pri njegovi naselitvi prevzeli gozdarji in lovci. Šest risov je prišlo s Slovaškega, z letalom so jih dostavili na zagrebško letališče in jih potem naselili v kočevske gozdove. Zdelo se je, da bo naselitev uspešna, saj se je populacija sprva uspešno povečevala, toda zaradi parjenja v sorodstvu in posledične genske oslabelosti je postajala vedno bolj zdesetkana. »Živali so si bile bolj sorodne kot bratje in sestre, njihovo dolgoročno preživetje je bilo ogroženo, zato je bil projekt naselitve risov iz Karpatov več kot nujen, prav tako je bilo nujno narediti manjšo populacijo risov v Alpah,« je lani ob zaključku projekta poudaril Rok Černe iz Zavoda za gozdove in koordinator LIFE Lynxa.
Uspešen projekt
Ob začetku projekta LIFE Lynx leta 2017 je bila koncentracija risov največja na Kočevskem in Notranjskem, tam je bilo še 20 risov, potomcev tistih, ki so bili naseljeni s Slovaškega leta 1973. Toda ta populacija je bila izredno majhna, izolirana, njeni osebki so bili med seboj zelo sorodni. Na Gorenjskem, od Mežakle do Karavank in tja do Posočja, ni bilo nobenega risa več.
V okviru projekta so tako iz romunskih in slovaških Karpatov pripeljali 18 risov ter jih izpustili v naravo v Sloveniji in na Hrvaškem. Vzporedno z izpusti je potekalo tudi spremljanje populacije s pomočjo kamer in telemetričnih ovratnic, s katerimi opremijo rise, po dveh letih pa jim same odpadejo. Tako dobijo raziskovalci podatke o gibanju risov, selitvah, parjenju, njihovem plenu, mladičih, obnašanju …
Pred projektom LIFE Lynx se sistematičnega spremljanja populacije pri nas ni izvajalo, toda to je ključno, da strokovnjaki vedo, kaj se z risi v naravi dogaja. To spremljanje je pokazalo, da so doseljeni risi vzpostavili svoje teritorije, se začeli pariti z lokalnimi risi in ustvarili svoje potomstvo, kar je tudi zelo optimistično sporočilo. Z doselitvijo se je vzpostavila tudi povezovalna populacija risov v jugovzhodnih Alpah, preko katere se bo lahko ris na tem območju ohranil tudi dolgoročno.
»Projekt je bil uspešen, vsi zadani cilji so doseženi, populacija je rešena. Ta vrsta je nujno rabila pomoč, vedeli smo, kaj je treba narediti, samo lotiti se je bilo treba dela. Danes imamo v Dinaridih 40 odraslih risov. V Alpah pa je bila ideja, da se vzpostavi povezovalna populacija, in tu živi danes deset odraslih risov,« je povedal Rok Černe.
Intenzivno sodelovanje
Kot je Černe poudaril tudi ob nominaciji za nagrado LIFE 2025, tako uspešnega projekta ne bi mogli izvesti brez sodelovanja strokovnjakov in ključnih deležnikov, kot so lovci in lokalni prebivalci. »Ta nominacija pomeni veliko priznanje predvsem za njih,« je dodal.
Ris je v lokalnem okolju zelo dobro sprejet, tudi odnos do njega je zelo pozitiven. Prav tako so bile lokalne skupnosti vseskozi vpete v projekt. »To je zelo pomembno. Lovci so bili tudi med glavnimi partnerji v projektu in so imeli zelo pozitiven odnos do tega, da se rise spet naseli v ta prostor. Skrbeli so za kamere, tudi za izobraževanje policije o tem, kako preprečiti divji lov, in so ponosni, ko vidijo, da ris živi v njihovem lovišču. Kajti če je tam ris, to pomeni, da je lovišče dobro, ker ima ris tam dovolj miru in hrane. Ris je namreč pokazatelj zdravega okolja. Je krovna vrsta, ki vpliva na cel ekosistem, da deluje. Hkrati pa je tudi naša moralna obveza, da ohranjamo vse vrste v ekosistemu,« je ocenil Rok Černe.
Toda toleranca ljudi do divjih živali ni samoumevna in za njihovo ohranjanje skrbi pri nas cel sistem, od lovcev in gozdarjev do različnih strokovnjakov. Prav zato se je v sedmih letih trajanja projekta izvedlo ogromno aktivnosti, ki so pomagale ohranjati podporo LIFE Lynxu in utrditi toleranco ljudi do divjih zveri. Javnost je bila v projekt vključena prek izobraževalnih delavnic, predavanj, medijskih kampanj in šolskih programov, vse to je pomagalo pri širšem družbenem sprejemanju risov.
»Ljudje smo v preteklosti risa že iztrebili in če hočemo, ga lahko spet. Sprejemanje lokalne skupnosti in javnosti je tako predpogoj, da se lahko tak projekt, kot je LIFE Lynx, izvede,« se še kako dobro zaveda Rok Černe.
Risja romantika
V javnosti gotovo najbolj viden del je bil kajpada tisti, ko so posamezne rise pripeljali iz Romunije in s Slovaškega, jih za nekaj časa naselili v oborah na Pokljuki in Jelovici ali na Notranjskem in Kočevskem ter jih nato izpustili na prostost. Nemalo zanimanja medijev in javnosti so vzbudile te divje mačke, ki jih je v njihovem naravnem okolju izjemno težko videti.
Toda ljudi so se gotovo najbolj dotaknile zgodbe posameznih risov. Goru je bil prvi ris, ki je bil doseljen v okviru projekta LIFE Lynx. Ko je leta 2019 prispel v Slovenijo iz romunskih Karpatov, so o tem poročali malodane vsi mediji. Bil je močan in vitalen samec, zato je na neki način postal simbol celotnega projekta. Ko so ga spomladi istega leta izpustili iz prilagoditvene obore pri Loškem Potoku, se je hitro prilagodil novemu okolju. Na območju Male gore pri Ribnici je vzpostavil svoj teritorij, leta 2020 pa so že zabeležili njegove prve potomce.
Toda za pravo romantiko sta poskrbela Julija iz Slovaške in Tris iz Romunije. Oba sta prišla k nam leta 2021. Risinjo Julijo so izpustili na območju Gorenjske, kjer naj bi pomagala povezati dinarsko in alpsko populacijo. In res, kmalu po izpustu so v njeni bližini opazili tudi Trisa, ki je bil prav tako izpuščen na Pokljuki. Kot so potrdile kamere, sta se Julija in Tris večkrat srečala, leto kasneje pa so raziskovalci zaznali njune mladiče. To je bila prva znana risja družina na Gorenjskem po več desetletjih.
»Na dolgi rok bodo risi preživeli le, če bodo povezani, in ne izolirani. V Dinaridih v Sloveniji in na Hrvaškem skupaj je prostora za okoli 200 odraslih živali, toda na dolgi rok mora biti dinaridska populacija povezana tudi z drugimi, da bo ostala vitalna,« je povedal Rok Černe.
Spremljanje risov bodo različni strokovnjaki nadaljevali, čeprav je projekt LIFE Lynx zaključen. »To je dolžnost naše države,« poudarja Rok Černe, »tudi po mednarodnih konvencijah, ki smo jih podpisali. Če imamo zavarovane in ogrožene vrste, moramo vedeti, kaj se z njimi dogaja, da lahko kaj ukrenemo.«
