Predstavil se mi je: »Dr. Dimitrij Stiasny!« Vrtajoče me je premeril z modrimi očmi, nato pa v bifeju ob kavi odprl zapornice besed, kot da se že dolgo ni imel s kom pogovoriti, besed, ki bi jih bilo za cel roman.
Stiasny je češki priimek, pomeni srečni. Oče je bil češki Avstrijec, a ni znal češko. Bil je bančni uradnik, »podgeneralni direktor ljubljanske kreditne banke« v Brežicah. Tam se je Dimitrij rodil leta 1931. Mati je bila šef deviznega oddelka iste banke. Rojena je bila v času avstro-ogrske monarhije v Gorici, ki je pripadala Italiji. Ko je imel Dimitrij štiri leta, se je družina preselila v Maribor, kjer sta starša delala v isti banki. Družina je živela v Mariboru, dokler je Hitler ni z drugimi Mariborčani v živinskih vagonih interniral v Knić pri Kragujevcu.
Pred izgnanstvom je Dimitrij doživel v Mariboru grozljive reči; v neizbrisnem spominu mu je ostalo taborišče vojnih ujetnikov v Melju leta 1941. Okoli tega taborišča ni bilo dobro hoditi, tam so stražarji odganjali otroke z orožjem.
Kaj je videl, slišal in doživel desetletni Dimitrij ob tem taborišču? Spominja se, da so se dogajale strašne reči, taborišče je bilo zelo surovo, ujetniki, zlasti srbski, so bili hudo sestradani, trpinčeni. Otroci so jim kljub nevarnosti nosili kruh in jim ga metali čez ograjo. Stražarji so jih grobo odganjali s puškami.
Dimitrij, ki je sestradancem prinašal kruh, se spominja: »Videl sem maso ljudi, ki so jih aretirali in zaprli. S tovornjaki so jih nekam vozili in ko so nekateri skakali s tovornjaka, so jih potolkli s puškinimi kopiti. To je bila vsakodnevna slika Nemcev v taborišču.«
V meljskem taborišču je lahko mariborska družina srbskega ujetega vojaka posinovila. Stasnyjeva družina je posinovila devetnajstletnega taboriščnika Boška Trifunovića, »da ga je lahko hranila«.
Ponoči so nepričakovano vdrli Nemci v moderno prostorno stanovanje Stasnyjevih na Slovenski ulici 13. Morali so se nemudoma obleči in iti. Starša, brata, Dimitrija in Boška so izselili. Pri Kragujevcu so jih s še eno štiričlansko družino vselili v majhno hiško. Tam je Dimitrij spoznal partizane in bradate četnike, ki so govorili: »A tako izgleda Slovenac!« Tam so bili vsi nepismeni. Mati je kupila srbsko »azbuko«. Začela je ljudem pisati različne pritožbe in kmalu so imeli doma pisarno.
»Dali so me v šolo, ki je bila tam. Leta 1941 me je pretresel poboj dijakov v Kragujevcu. Mati je k sreči dobila denar od sestre iz Gorice, na italijanskem konzulatu pa si je uredila dokumente, da je italijanska državljanka. Sosednja družina v Kniću nas je namreč obtožila židovstva. Odpravili smo se v Ljubljano, ki je bila pod Italijo. Na poti, konec leta 1941, so nas ustavljali. Rekli smo, da smo Slovenci in pustili so nas naprej.«
Oče je dobil službo v papirnici Vevče v prodajnem oddelku. Tam je ostal, ker ni bil Italijan, mati pa je odšla z otrokoma v Italijo k sestri, ki je imela trgovino. V Italiji Judov niso preganjali, ker je imel Mussolini ljubico Judinjo, je povedal Dimitrij.
Po končani vojni so se preselili k očetu v Vevče in spet so bili skupaj.
Dimitrij: »Končal sem osnovno šolo in srednjo zobotehnično šolo. Eno leto sem bil pri salezijancih, ko sem jih spoznal, sem odšel. Študiral sem na vojni akademiji. Po diplomi sem najprej delal kot zobotehnik, nato sem doštudiral medicino in diplomiral 1964. Zaposlil sem se v Vevčah kot stomatolog protetik. Vodil sem ambulanto. Obenem sem študiral sociologijo in diplomiral. Potem sem diplomiral še iz zgodovine, ker so me zanimale zlasti cerkvene reči, kaj je cerkev počenjala z nami, kajti uči eno, a dela drugo. Cerkev je zavladala v 4. st., ukinila starogrško šolstvo in uvedla samostanske šole, samo za Cerkev, ki je skozi zgodovino nabita z zločini. Med ljudmi pa je vladala nepismenost, ki je omogočila cerkvi ponarejanje dokumentov. Biser ponarejanja je bila Konstantinova donace… Katera koli oblast uvede diktaturo, gestapo, NKVD ali komunizem, ni po moji meri. Iz cerkve sem izstopil že takrat, ko sem odšel od salezijancev. Izkazano mi je bilo, da sem moral vohuniti. Profesor zgodovine, ki je bil duhovnik, je dejal, da so med nami udbovski vohuni. Vsak je moral vohuniti. Tudi Janša je danes bolan na oblast. Njegova velika moč je informacija. On je informiran in ker je informiran, vlada. Informacija je tista, ki daje moč. Naša zadnja predsednica Bratuškova v odhajanju je boljša od vseh doslejšnjih predsednikov vlad. Je bolj nevtralna. Ampak pri tako zasrani zadevi ne more kaj dosti narediti.«
Ni se ujel ne na limanice fašizma, ne kraljevine, ne nacizma in ne komunizma. Pojasnjuje: »Sem ateist, kompletni ateist.« Tudi ograjo hčerkine pretirane skrbi zanj, celo na daljavo, rad prestopi s svojim avtonomnim ukrepanjem.
V Slapah pri Studencu, kjer živi, se je na starost moral navaditi živeti brez žene, ki ga morda zvesto čaka na drugem svetu.