Denarja je bilo precej tudi pod mizo

V Olimpiji z domačimi po domače

V Olimpiji ste preživeli osem let.

»Da, ampak šele po prihodu k Hajduku v Split sem spoznal, kaj pomeni biti res priljubljen in spoštovan. Z domačimi igralci se je v Olimpiji vedno delalo bolj po domače. Celo del ljubljanskih gledalcev je z žvižgi redno pospremil vsako mojo najmanjšo napako. Klub je finančno dobil od mene precej več, kot mi je dal. Odškodnino so prejeli od Hajduka, Schalkeja in Bayerna. Od Hajduka je Olimpija poleg denarja dobila še trenerja in dva igralca. Sezono pred tem je bilo dogovorjeno, da grem v Vojvodino v zameno za tri igralce. A ko bi ti morali podpisati prestopno pogodbo, niso našli vseh. Izvedeli so, da je eden od njih na morju na slovenski obali. Pozivali so ga prek Radia Koper, a neuspešno.«

Kako so se takrat urejali prehodi iz kluba v klub?

»Okoli igralcev so krožili razni menedžerji. Denarja je bilo precej tudi pod mizo. Stalno so se javljali neki ljudje, ki so ti pripovedovali, da so prav oni zaslužni, da so ti nekaj uredili. Večkrat je bilo treba kaj dati naknadno za nazaj. Pa malo še za v naprej. Brez kakšnih zabeležk. Po svetovnem prvenstvu sem podpisal s Schalkejem za 1,150.000 nemški mark za dve leti. S tem, da sem šel najprej še k vojakom in so me čakali. Menedžer jih je celo prinesel okoli, da pridem dva meseca prej z vojske. Ko bi moral biti že na treningu, sem bil še pri vojakih. Lahko bi se mi zavleklo še za pol leta. Veljalo je pravilo, da so samo enoletni vojaški rok služili tisti, ki so imeli otroka. Vendar si moral za to zaprositi in ni bilo nujno, da so ti odobrili. Tudi mene so najprej zavrnili. Dvakrat sem šel k Dolancu na centralni komite, da so mi na koncu le odobrili.«

Kako ste ugotovili, kdo je pravi menedžer za vas?

»Moral je biti spreten, iznajdljiv, do njega sem moral čutiti zaupanje. Pogodbe z nemškimi klubi mi je urejal Ante Dujmić. V stik z mano je prišel na zanimiv način. Zjutraj pred prijateljsko tekmo z Anglijo mi je v hotel prinesel kopačke iz krokodilje kože. Kapico so imele prevlečene z gumo, kot jo imajo loparji za namizni tenis. S tem je žoga ob udarcu dobila želeno rotacijo. V obuvalu pa je bilo še 500 mark. Rekel je, da mi to poklanja Puma. Tisti dan sem Angležem dal gol s kakšnih 25 metrov. V skrajni zgornji desni kot. Ta gol je pred časom na Youtubu našel prijatelj in mi ga poslal. Pod njim je naslov v angleščini: 'Najlepši gol, kar sem jih kadar koli videl.'«

Veliko težav ste imeli s poškodbami.

»Pogosto sem imel počeno arkado, ogromno je bilo pretresov glave. Trikrat sem imel zlomljen nos, dvakrat operirane prepone, natrgane vezi. Zaradi težav s hrbtom sem dobil kakšnih 300 injekcij. Petnajstkrat so mi šli nohti s prstov. To boli kot hudič, ko moraš igrati. A vedno hočeš le igrati. Nekoč mi je soigralec pred tekmo v slačilnici tako nesrečno obut stopil na mezinec, da mi ga je zlomil. Zaradi otekline se nisem mogel obuti. Nisem vedel, kaj naj naredim. Vzel sem nož, prerezal vrh kopačke in jo obul tako, da je mezinec gledal ven. Ker sem se bal, da bi nasprotni igralci to opazili, sem ga pobarval s črnim flomastrom. Naslednjih pet tednov sem postopek ponavljal. Ko je za to izvedel predsednik kluba, me je nagradil s 5000 markami.«

Kaj pa posledice? Predvsem zaradi injekcij.

»Ne vem, iz kakšnega materiala sem, da sem vse to preživel.«

B-vitamin je koristen

V knjigi o vas je na eni od fotografij reprezentančni vratar Enver Marić na sprejemu pri Stanetu Dolancu s cigareto v roki.

»Kdor je kadil, je kadil. To ni nikogar motilo. Med tekmo so na klopi vsi trenerji kadili. V Bayernu smo imeli v slačilnici po tekmi na voljo pivo. Tam je bil en ogromen hladilnik z vsemi vrstami piva. Rekli so, da pivo pomirja, ker je notri B-vitamin.«

Se danes drugače jemlje »vitamine«?

»Včasih je bilo tega več. Ker ni bilo kontrole.«

Kaj se je jemalo?

»Vse živo. Vprašanje, kaj se ni. Le dobiti je bilo težko. Mene to ni zanimalo. Imel sem toliko moči, da če bi dobil, bi lahko prodajal.«

Končano je svetovno prvenstvo v Braziliji. Leta 1974, ko je v finalu Nemčija premagala Nizozemsko, ste bili izbrani za petega najboljšega igralca prvenstva.

»Po izboru 67 nogometnih strokovnjakov z vsega sveta, vključno z vsemi selektorji reprezentanc, ki so sodelovale na svetovnem prvenstvu, so izbrali 30 najboljših nogometašev. Pred mano so bili Cruyff, Beckenbauer, Deyna in Neeskens. Na 21. mestu je bil Dragan Đajić. Izbran sem bil tudi v prvo enajsterico prvenstva.«

Ste za igre v reprezentanci prejeli kakšno finančno nagrado?

»Govorilo se je, da bomo nekaj dobili, če se uvrstimo v drugi krog tekmovanja. Mi smo se uvrstili, govorice pa so s strani vodstva reprezentance potihnile. Zato smo se igralci 'odpravili na sprehod v gozd' in se dogovorili, da zagrozimo z bojkotom. Pobudnika sta bila najstarejša Đajić in Holcer. Denar so našli in nam ga tudi izplačali, kar pa se ni izkazalo za najboljše. Takoj ko smo prejeli honorar, smo se zapodili po mestu in nakupovali kot zmešani. Da nas čaka težka tekma z domačini Nemci, smo kar pozabili. To tekmo si je ogledal tudi Tito in ni bil najbolj zadovoljen.«

Kaj ste še počeli v času prvenstva?

»Dobili smo povabilo, da obiščemo neko društvo Hrvatov. Šli smo hajdukovci in jaz. Pridemo tja in vidimo takrat prepovedano šahovnico. Šlo je za zborovanje, očitno ustaškega izvora. Ko sem to videl, sem si dejal: 'Bejžmo.' Šli smo na stranišče in skozi okno ven. Eni so tudi ostali.«

Nemci z najboljšim vratarjem na svetu

Kot takrat so tudi letos svetovni prvaki Nemci.

»Nemci imajo najboljšega vratarja na svetu in imajo, kar je še pomembneje, najboljšo ekipo. Je pa rezultat 7:1 proti Brazilcem nekaj, kar se zgodi enkrat na sto let. Za to se mora marsikaj iziti. Težko sploh kaj debatiraš o tem, lahko se le križaš.«

Imate z nekdanjimi soigralci kakšne stike? Kaj počnejo?

»Nekateri so že umrli. Recimo Pavlović, Hatunić, Ramljak. Mnogi, ki niso dovolj zaslužili med igranjem nogometa, živijo precej težko življenje. Šurjaka in Buljana srečam, ko v Ljubljani igrata tenis za veterane Splita. Enverja Marića sem srečal nazadnje v Nemčiji. Đajića sem videl v Ljubljani, ko je sedel z Zoranom Jankovićem, ko je bil ta še v Mercatorju in se je širil v Srbijo. Popivodo sem v 40 letih videl petkrat.«

Veliko ste se družili z drugimi športniki.

»Veliko smo bili skupaj s hokejistom Galetom in košarkarjem Bassinom. Dobro, da takrat še ni bilo rumenega tiska. Mislim, da bi bili tam kar pogosto. Znano je bilo, da kjer sta bila Gale in Bassin, je bila vedno tudi pijača in veliko deklet. Nekoč sta me prišla obiskat na priprave v Ribno pri Bledu. Čakala ste me v bližnji gostilni. Domačini so ju častili s pijačo in popito vino se ni več merilo v decilitrih, ampak v litrih. Ko ju je srečal naš trener Elsner, sta bila že precej okajena. 'Da ne bosta hodila takšna na pot,' jima je dejal. Bassin mu je odvrnil, da bi rada še ostala, a ima zvečer tekmo. Z Galetom sta šla na treznjenje v ljubljansko Emono. Na golaž. A pivo je tudi prijalo zraven. Nato je šel Bassin pod tuš in na tekmo, kjer je ponovno blestel.«

Kaj počnete danes?

»Veliko hodim, igram tenis, nekajkrat na teden prekolesarim po kakšnih 60 kilometrov. Letos sem šel s kolesom štirikrat od Ljubljane do Kopra in nazaj. Te dni z ženo odhajava na znamenito pot od francoske meje do Santiaga de Compostele. Do tam je 830 kilometrov, midva bova šla še naprej do Atlantika, kar znese 1100 kilometrov. Računam, da bova za to potrebovala 30 dni. Ne bova pretiravala.«

Precej ste aktivni.

»Da, nimam kaj, mlada žena…«