Vse se je začelo v sredo popoldne, ko sta se Mateja in Zvone s psi odpravila na že dobro poznan pohod. Eli je po besedah skrbnikov izjemno prijazna in nežna psička, a ima eno težavo – odpoklic ji nikakor ne gre. Prav zato je bila tudi tokrat na dolgem povodcu. A trenutek nepazljivosti je bil dovolj: Eli se je nenadoma pognala za srno, povodec se je Mateji iztrgal iz rok in psička je izginila v strmini.
Strah, da je kje obtičala ali zmrznila
Mateja je nekaj časa še plezala za njo v klanec, Zvone se je poskusil povzpeti še nekoliko višje, a sta morala kmalu odnehati. Teren je bil izjemno strm, spolzek in nevaren. Novozapadli sneg se ni oprijel podlage, listje in trava pod njim pa sta povzročala drsenje, pri katerem niti dereze niso pomagale. Eli so iskali do trde teme, vendar brez uspeha.
Naslednji dan se je iskanje nadaljevalo, na pomoč pa so priskočili prostovoljci in ekipa K9 – Iskanje pogrešanih Slovenija. Psi so sledili vonju, teren so pregledovali peš in z dronom, kljub temperaturam, ki so se ponoči spustile do –15 stopinj Celzija. Skrb je bila še toliko večja, ker je Eli za seboj vlekla približno šest metrov dolg povodec. Obstajal je utemeljen strah, da se je nekje zataknila, obtičala ali celo zmrznila.
Iskalna akcija je bila fizično in psihično izjemno naporna. Vodniki psov so se vzpenjali po strminah, kjer je vsak korak pomenil tveganje za zdrs. Območje pod Grmado so večkrat pregledali, a o psički ni bilo ne duha ne sluha. Dron je v enem od preletov zaznal žival, ki pa se je izkazala za lisjaka ali šakala. Upanje je z vsakim dnem bolj kopnelo.
»Vsak dan smo se spraševali, ali smo res naredili vse, kar je bilo mogoče,« so zapisali v ekipi K9. »Eli nam je težko legla na srce. Ves čas smo jo imeli pred očmi – zmrznjeno, ujeto, nemočno.«
Tudi lastnika sta bila po več dneh brez spanja in hrane ter pod ogromnim stresom povsem izčrpana. Strah, da se je zgodilo najhujše, je bil vse večji. Kljub temu je zgodba na družbenih omrežjih sprožila izjemen val solidarnosti. Ljudje so delili objave, ponujali pomoč ter podporo in upali na čudež.
In čudež se je zgodil
Po šestih dneh se je Eli povsem sama pojavila doma. Shujšana, z rdečimi, razdraženimi tačkami, a živa in – kar je najpomembnejše – na varnem. »Razen rdečih tačk in shujšanosti je z njo vse v redu,« je zapisal presrečni lastnik.
Kasneje so se začeli sestavljati koščki zgodbe. Eli se je očitno že prvo noč uspelo znebiti oprsnice in povodca – drugače v takem mrazu verjetno ne bi preživela. Na območju, kjer so jo iskali, bi se skoraj zagotovo kje zapletla, saj se je povodec zatikal že ljudem. Ko se je rešila, je najverjetneje naredila velik krog in se vrnila z druge strani gore, kar je pri izgubljenih psih pogost pojav.
Ker Mateje in Zvoneta ni bilo na mestu, kjer ju je nazadnje zaznala, ju je Eli začela iskati. Po Šmarni gori in Grmadi je sledila njunemu vonju, dokler ni našla kraja, kjer je bil ta najmočnejši – tam, kjer sta lastnika več ur stala in ogrevala avto. Povsem po naključju je bil tisti dan tam tudi njun sin. In Eli je našla pot. »Nekaj planetov se je poravnalo,« so zapisali v ekipi K9. »Veseli smo do lune in nazaj.«
Zgodbo o srečnem razpletu so potrdili tudi v facebook skupini Izgubljene in najdene živali Slovenija, kjer so zapisali, da je psička Eli po šestih dneh sama našla pot k svojim ljudem. Primer je znova pokazal, kako neverjetno vzdržljive so živali – in kako pomembna je povezanost skupnosti v trenutkih, ko se zdi, da je vse izgubljeno. Za Eli se zdaj začenja čas okrevanja, za njeno družino pa čas olajšanja. Kot je zapisal lastnik: »Ni pomembno, kako je preživela. Pomembno je samo to, da je spet doma.«
Še vedno iščejo pogrešanega Akija
Sedemletnega češkoslovaškega volčjaka Akija iščejo že več kot mesec dni. Izginil je na območju kraja Čavle pri Reki, v zadnjih tednih pa naj bi ga večkrat opazili tudi v Sloveniji. Aki je po naravi miren pes, ki se hitro prestraši, zlasti ob nenadnih približevanjih. Njegovi obupani skrbniki za informacije, ki bi ga pripeljale domov, ponujajo kar 10.000 evrov nagrade. V iskanje se je vključilo tudi slovensko združenje K9, ki je Akija večkrat zaznalo, a jim ga zaradi njegove nezaupljivosti še ni uspelo ujeti; najpogosteje ponoči in zgodaj zjutraj, ko je najbolj aktiven, nato pa se hitro umakne pred ljudmi. Skrbniki prosijo prebivalce, naj bodo posebej pozorni in naj se mu ne približujejo sunkovito, saj si želijo le, da bi se Aki varno vrnil domov.
