Lustracijske udarne enote
Tako postaja vse bolj jasno, da je lustracijski referendum Eve Irgl v začetku maja bolj namenjen prikrivanju kot pa odkrivanju podatkov iz arhivov nekdanje Udbe. Dosjeje Udbe, ki bi lahko bremenili sedanje razpihovalce referenduma, so »pospravili« že za časa Demosa, ko je notranje ministroval dr. Miha Brejc, tast sedanjega notranjega ministra dr. Gregorja Viranta. Zato je zdaj čas, da se obračuna z vsemi s seznama, ki so ga pripravili amaterski zgodovinarji desne resnice. Ne bo šlo samo za verbalno lustracijo, v pripravljenosti so tudi posebne ekstremistične enote, ki so jih kot preizkušene provokatorje usposabljali med vstajniškim gibanjem. Šlo naj bi za izvedenko črnorokcev, ki so med vojno zahrbtno ubijali slovenske domoljube. Natanko tako se razmišlja!
Leta 1991 je bilo še prezgodaj za lustracijo, saj bi sedanji kričači k maščevanju morali najprej počistiti lastne vrste, kar pa bi pomenilo konec Demosove vlade. Uspelo pa nam je pred kratkim dobiti ustrezno razlago, zakaj se Janez Janša in njegovi v več kot dvajsetih letih niso upali niti z besedo napasti generala Ivana Mačka - Matijo, pa čeprav je bil prvi poklican, da bi se ga vprašalo o povojnih pobojih. Vse puščice krivde so bile usmerjene v Mitjo Ribičiča, ki je bil takrat v funkciji pomočnika Mačkovega namestnika Cirila Maležiča. Zakaj je ostal Ivan Maček - Matija nedotakljiv?
V prvi vrsti je bil general Maček zagrizen slovenski nacionalist (dvema od treh sinov je dal pomenljivi slovenski zemljepisni imeni Jadran in Dobrač), ki ni maral Beograda, kaj šele Moskvo. Enostavno si je želel čim bolj samostojno Slovenijo z lastno vojsko. Zato je bila Mačkova obsedenost z gradnjo simbolov slovenske samostojnosti (v prvi vrsti podzemlje v Gotenici) za takratno partijsko in politično oblast hudo breme. Gradnja nekakšnega podzemnega generalštaba z vsem udobjem in najnovejšo tehniko za obveščevalne službe je bilo hudo drago početje, zlasti pa je bila huda stiska z devizami. Mačku od poslušnih direktorjev ni bilo težko pridobiti dinarskih donacij, za menjavo v devize pa se mu je ponudila idealna rešitev.
Od svojih obveščevalnih virov v Vatikanu je Maček izvedel za načrt, ki ni vključeval samo Slovenije, pač pa vse države s katoliško vero v vzhodnem bloku. Vatikan je z vplivno diplomacijo pod papežem Janezom Pavlom II. prišel do velikanskih finančnih dotacij (samo ZDA so prispevale na desetine milijard dolarjev), vse namenjene v pomoč cerkvi za rušenje socializma in komunizma. Problem je bil, kako denar iz Vatikana legalno spraviti v Slovenijo, kajti vedelo se je, da bi bili ilegalni kanali takoj odkriti. Ivan Maček je našel idealno rešitev zase in za Cerkev. Izposloval je, da lahko Vatikan pošlje v Slovenijo dolarjev, kolikor hoče, vendar pod pogojem, da se pri njem devize menjajo v dinarje, ki jih je imel Maček dovolj.
Nedotakljivi bankir
Treba je bilo pripraviti varno in legalno pot denarnega prenosa iz Vatikana do Ljubljane, za kar se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pokazala kot naročena podružnica Ljubljanske banke v Frankfurtu, kamor je bil ob soglasju Mačka in Vatikana poslan človek (Maček se v živo z njim ni nikdar srečal), ki se je za silo spoznal na bančništvo in bil obenem predan Cerkvi. Izbranec je še zdaj mnenjski delitelj njegove resnice o slovenskem bančništvu in je kot Maček tudi nedotakljiv, čeprav bi moral biti prvi poklican, ne pred parlamentarno preiskovalno komisijo, temveč na dolgotrajno zaslišanje uradnih specialnih preiskovalcev. Slovenska bančna luknja bi tako hitro dobila prava imena in priimke ter naslove bank in bančnih računov, na katerih so zdaj velikanske vsote. Vendar več kot trideset let delujočega finančnega manipulanta ni na seznamu Eve Irgl, pripravljenem na lustracijo, pa čeprav je njegov slog dela razpoznaven tudi v sedanji upravi NLB. Samo medklic: sedanji predsednik uprave NLB Janko Medja se je leta 2010 ponašal z naslovom enega najbolj spretnih evropskih igralcev pokra (pokerstar player), svojo naklonjenost hazardu pa je tudi sam potrdil v pogovoru za medije. No ja, poker in bančništvo, to je mogoče le v Sloveniji!
Ampak Ivan Maček Matija ni sanjal samo o popolnosti Gotenice, podobne načrte je imel tudi s protokolarnim Brdom, za katerega je načrtoval veliko širitev, seveda z nacionalizacijo zemljišč okoliških kmetov. Brdo si je zamislil kot rezidenco bodočega slovenskega političnega in partijskega šefa, svojega sorodnika Edvarda Kardelja (njegova žena Pepca je bila dekliško Mačkova), ki si ga je zamislil kot slovenskega Tita. Zasnoval ga je kot nekdanji kitajski cesarji del Pekinga, ki se mu še zdaj prav Prepovedano mesto, kamor nekdaj ljudstvo ni imelo dostopa. Na Brdu naj bi zraslo malo mesto z ekskluzivnimi trgovinami in restavracijami, hoteli in celo lastno cesto do letališča, kar naj bi naredilo velik vtis ob obiskih tujih državnikov in poslovnežev. Zanimivo, da se je zgodilo podobno širjenje Brda za časa Janševe vlada, ko so za potrebe predsedovanja EU zgradili na Brdu dostojno lep in uporaben kongresni center, v načrtu pa so bile še izboljšave in novogradnje, v katerih bi se lahko gostili visoki uradniki iz Bruslja, ki najraje prihajajo na »pomembne« sestanke, kjer se dobro je in pije.
Poslovanje Ivana Mačka - Matije z Vatikanom prek Frankfurta (z vednostjo guvernerja nemške banke, predanega Vatikanu) je potekalo brez zapletov in dobilo še nove razsežnosti v času dnevne inflacije jugoslovanskega dinarja. Zato je treba za osvežitve spomina zapisati, da je bilo v gromovniških govorih Slobodana Miloševića na zloglasnih mitingih resnice kar nekaj resnice, ko je kričal, da Jugoslavijo razbija Slovenija po navodilih iz Vatikana.
Zato niti lustratorjem niti slovenski Rimskokatoliški cerkvi ni v interesu, da bi se preveč brskalo po poslovanju NLB, še zlasti LHB, kajti na svetlo bi prišla še bolj grozljiva finančna zgodba, kot je bil poslovni polom mariborske nadškofije.
Cerkev vedno javno deluje kot novi papež Frančišek, ki boža dojenčke in bolnike, hodi v ponošenih čeveljcih, sam nosi aktovko in se nastavlja kameram in fotoaparatom. Tudi ameriškega predsednika Baracka Obamo je sprejel kot brata, za »šov« pa bo Vatikan iz Washingtona dobil spet nekaj deset milijard dolarjev!
