Naj bo domači balkon, bar na plaži, letni kino, vaška šagra, bolnišnična čakalnica, dvorišče v Vatikanu, čoln na reki Mekong ali najzakotnejša vas v Himalaji, prav v vseh kotičkih sveta ga najdemo: vrtni plastični stol, najpogostejši kos pohištva na svetu. Običajno na časopisnih straneh radi raziskujemo najdražje in najredkejše primerke pohištva, tokrat pa smo se posvetili ceneni malenkosti – plastičnemu stolu.
Nihče ne ve več, koliko se jih je nabralo po svetu, zagotovo več milijard. Za večino ljudi je to preprosto tisti »najcenejši vrtni stol«, praktičen, vseprisoten in obenem skoraj neopazen. A vendarle je naš plastični prijatelj s svojo zgodbo globalni fenomen. V industriji ga imenujejo monoblok stol, ker je izdelan iz enega samega kosa plastike, običajno polipropilena, to je njegova glavna značilnost.
Prelomnica s francoskim inženirjem
Ideja o izdelavi stola iz enega samega kosa sega v 20. leta prejšnjega stoletja. Že takrat so oblikovalci sanjali o kosu pohištva brez spojev, vijakov in sestavljanja – zgolj oblika, ustvarjena v enem koraku. Poskušali so oblikovati kovino in upogibati les. A šele z razvojem plastike v 50. in 60. letih so se vizije počasi začele uresničevati.
Najprej so nastali oblikovalski presežki, ekskluzivni primerki s temu primerno visoko ceno. Eden od prednikov je denimo Pantonov stol danskega oblikovalca Vernerja Pantona iz 60. let, prvi stol v enem kosu iz plastike, danes razstavljen v največjih muzejih sveta, kot sta MoMA v New Yorku in Muzej oblikovanja v Londonu.
Za pravega predhodnika današnjega plastičnega stola pa štejemo stol fauteuil 300 iz leta 1972, ki ga je izdelal francoski inženir Henry Massonnet. Njegov izum je omogočil množično proizvodnjo stola za množice. Ključna je bila poenostavitev proizvodnje. Z uporabo brizganja plastike je Massonnetu uspelo izdelati stol v manj kot dveh minutah. Kalupa iz jekla se zapreta in v režo med njima pod visokim tlakom vbrizgajo na 220 stopinj Celzija segreta stopljena zrnca polipropilena oziroma smole. Kalupa se skoraj nemudoma spet razmakneta in stol je končan. To ni bila oblikovalska revolucija, ampak industrijska.
Vzpon globalnega fenomena
V 80. letih prejšnjega stoletja je proizvodnja monoblok stolov eksplodirala. Podjetja, kot sta francoski Grosfillex in italijanski Allibert, za njima pa na stotine drugih po vsem svetu, so začela množično proizvodnjo z zelo nizkimi stroški izdelave, s preprostim skladiščenjem in prevozom. Tako so se lahko tudi prodajali po zelo ugodni ceni. V nekaj desetletjih so preplavili svet. Za ta izum nihče nikoli ni vložil vloge za zaščito patenta ali avtorskih pravic, vsak proizvajalec lahko ta »ljudski stol« prosto kopira, preoblikuje ali spreminja. V Evropi in Ameriki so najpogostejši stoli bele barve. Na Vzhodu, kjer belino povezujejo z žalovanjem, pa prevladujejo druge barve: med Kitajci so najbolj priljubljeni rdeči, v Maleziji radi sedijo na zelenih, v Indiji pa menda na modrih … V švicarskem Baslu jih je mestna oblast leta 2008 celo prepovedala, ker naj bi kvarili mestno estetiko. A leta 2017 se je vdala in jih spet spustila v mesto.
»Uspešnost monoblok stola, ki se je v oblikovnih različicah desetletja obdržal na trgu, je vsekakor fenomen,« se strinja nagrajena oblikovalka Barbara Prinčič, predstojnica oddelka za industrijsko in unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Spomni na dejstvo, da je stol v primarni verziji leta 1972 razvil francoski inženir in podjetnik Massonnet sam, torej brez industrijskega oblikovalca, z namenom ustvariti poceni plastični izdelek v enem kosu.
»Z vidika oblikovalske stroke monoblok stol ni niti opažen niti zaželen kos opreme. Na prvem mestu umanjka tisto, zaradi česar izdelek najprej pritegne kupca, to je atraktivni videz, ki je seveda samo eden od parametrov dobrega oblikovanja. Pri preostalih, ki jih oblikovalec skuša integrirati v vizualno pojavnost izdelka, ne zasledimo jasno definiranega odnosa med detajli in celoto, umanjka semantika, težko bi govorili o posebno inovativni in izvirni obliki, ne nazadnje stolu ne moremo pripisati neke posebne estetske vrednosti,« o stolu razmišlja oblikovalka.
In vendar se je stol vse od 70. let, prek oblikovnih različic, razvitih v 80. letih, obdržal na trgu vse do danes. Seveda se pojavlja vprašanje, kako je to mogoče, ob poplavi vrste konkurenčnih stolov, ki so vsaj z oblikovalskega vidika na precej višji ravni. »Ta uspeh lahko pripišemo predvsem nizki ceni, ki je sprejemljiva za ves globalni svet. Vendar pa tudi nizka cena ne bi pomagala, če stol ne bi bil funkcionalen in trpežen ter konstrukcijsko dovršen v povezavi z optimalno izrabo tehnologije. Francoski inženir je vedel, kaj hoče, in mu je to tudi uspelo. Poceni nalagalni stol za množično proizvodnjo, katerega konstrukcija bo omogočala trdnost in trajnost, neobčutljivost za vsakdanje ravnanje s stolom ter preprosto čiščenje,« pojasnjuje Barbara Prinčič.
Problem ni plastika, ampak neustrezen sistem zbiranja in recikliranja
To, da je stol plastičen, se lahko danes z okoljskega vidika marsikomu zdi problematično. »A pozabljamo, da bi morala biti uporaba najbolj tržno razširjenih plastičnih materialov namenjena prav za poceni trpežne izdelke z dolgo življenjsko dobo. Problem torej ni material, ampak človek, ki plastiko uporablja napačno – poleg izdelkov za enkratno uporabo smo priča mnogim plastičnim izdelkom, ki se prehitro polomijo zaradi napačne konstrukcije in neustrezne debeline materiala. Ko pa se plastika enkrat zlomi, ni popravila. Kakovost monoblok stola je v tem kontekstu zagotovo njegova inženirska konstrukcija, ki mu daje trdnost, trpežnost. Žal pa ne obstaja analiza, kolikšna je povprečna življenjska doba takega stola. Material omogoča recikliranje. Če bi zbirali monoblok stole in iz njih delali sekundarno surovino, bi jih lahko reciklirali v zaprti zanki. To je tudi namen krožnega gospodarstva. Problem torej ni stol ali material, temveč neustrezen sistem zbiranja in recikliranja plastike,« poudarja Prinčičeva.
Plastični stol je lahko kultni izdelek
Lahko ga ignoriramo ali preziramo, a preprost plastični monoblok stol je zvest spremljevalec človeka vse od svojega nastanka do danes. Lahko torej rečemo, da je to kultni izdelek? »Izdelki, ki so vse od svojega začetka pa do danes obstali na trgu, počasi pridobijo pridevnik kultni. Izraz je večinoma vezan na pohištvene kose znanih oblikovalcev, ki so uspešno povezali funkcionalnost, estetiko in tehnologijo. A vendar spadajo med kultne izdelke tudi preprosti predmeti za vsakdanjo rabo, kot je na primer švicarski nož, kot opisuje v svoji knjigi Cult objects Deyan Sudjic. Čeprav monobloku z oblikovalskega vidika lahko očitamo odsotnost estetike, bi ga zaradi nadvse učinkovite povezave funkcionalnosti in tehnologije vseeno lahko umestili med kultne izdelke,« sklene Barbara Prinčič.
