Za vsakega skrbnika hišnega ljubljenčka pride trenutek, ko se v igriv pogled prikrade sivina in korak postane počasnejši. Misel na slovo je ena najtežjih, polna je negotovosti in strahu, ali bomo znali prepoznati pravo mejo med kakovostnim življenjem in podaljševanjem trpljenja. Sprejeti žival v svoje življenje pomeni prevzeti odgovornost za veliko let, polnih veselja, a tudi skrbi. In ko pride čas za najtežje odločitve, je ključnega pomena razumevanje procesa staranja. Veterinarska gerontologija, veda, ki se ukvarja prav s tem obdobjem, nam ponuja znanje in oporo. O tej občutljivi temi smo se pogovarjali z veterinarko Tanjo Usar iz veterinarske ambulante Usar iz Spodnjega Dupleka, ki poudarja, da je razumevanje staranja ključ do zagotavljanja dostojanstvene in lepe jeseni življenja naših zvestih spremljevalcev.
Zakaj je veterinarska gerontologija vse pomembnejše področje v sodobni veterini?
»S kakovostnim življenjem in dvigom zavesti o dobrobiti živali ter z ustrezno veterinarsko oskrbo se je pričakovana življenjska doba psov in mačk dvignila. V veterinarskih ambulantah se tako srečujemo z velikim številom pasje in mačje populacije, stare deset let in več, ki potrebuje drugačno, prilagojeno oskrbo. Pomembno je namreč vedeti, da steber veterine družnih živali ni samo zdravljenje, temveč preventiva bolezni oziroma degenerativnih sprememb, ki stopajo v korak s staranjem.«
Kdaj pravzaprav žival, kot sta pes in mačka, vstopi v tretje življenjsko obdobje?
»Mačjo populacijo začnemo kot starajočo se šteti nekje pri desetih letih, mačje srečnice nad petnajst let pa nekako strnemo med geriatrike. Pri psih je nekoliko drugače, saj imamo mavrico različnih pasem in njihovih fiziologij. Načeloma psi večjih pasem, kot je nemška doga, ostarijo prej, že pri sedmih letih življenja, majhni psi, kot so maltežani, pa po desetem letu.«
S katerimi starostnimi boleznimi in težavami se srečujete pri starejših živalih?
»Vsako življenjsko obdobje prinese svoje značilnosti in staranje ni izjema. Izjemno pomembno je poudariti, da starost ni diagnoza ter da živali niso počasnejše oziroma šibkejše, ker so stare, ampak ker so se v njihovih telesih začeli procesi sprememb, ki pa jih lahko diagnosticiramo in delno odpravljamo ali vsaj lajšamo njihov vsakdan. Tu so degenerativne spremembe gibalnega aparata, odstopanja pri delovanju žlez in izločanju hormonov, bolezni srca in ledvic in še kaj. Ne smemo pozabiti na stanje zob in obzobnih tkiv, ki so zelo pomembni z vidika kakovosti življenja psov in mačk, pri čemer je pomembno poudariti, da prehranjevanje, torej da žival jemlje hrano, ne izključuje bolečin v gobčku. Seveda se bosta pasji in mačji starček prej ali slej srečala s pešanjem čutilnih funkcij, vida in sluha, na kar pa se živali krasno privadijo.«
V humani medicini veliko govorimo o demenci. Poznamo podobno stanje tudi pri živalih?
»Žal se pri vsakem organu v telesu pojavijo starostne spremembe in možgani niso nobena izjema. S podaljševanjem življenja živali se veterinarji tako srečujemo tudi z analogom humane demence, tako imenovano kognitivno disfunkcijo, progresivno degenerativno boleznijo možganov, ki se kaže kot upad mentalnih funkcij psa ali mačke. Velikokrat dolgo ostane neopažena, saj živali odlično kompenzirajo, njihovi skrbniki pa ob vsakodnevnem sobivanju in počasnem poteku upada funkcij spremembe ponotranjijo kot novo normalnost. Dokler seveda stanje ne doseže praga, ki ga je težko spregledati. Najpogosteje se začne žival izgubljati v času in prostoru, naenkrat se ne znajde več, kot da se je znašla v nepoznanem okolju. Spremeni se njen ritem hranjenja, velikokrat pozabijo, da so že jedle, in nenehno opominjajo na svoj obrok, postanejo nečiste in spremenijo svoje socialno obnašanje.«
Kako lahko takšni živali pomagajo lastniki?
»Jasna dnevna rutina je zagotovo ena od rešitev, s katero lahko pasjemu starčku lajšamo vsakdan. Potem je tu farmakološka terapija, ki jo predpišemo veterinarji, in so prehranska dopolnila, dodatki za podporo možganom, ki lahko upočasnijo napredovanje bolezni. Enako velja za stimulacijo okolja, ki vključuje mentalno stimulacijo in vzdrževanje redne telesne aktivnosti – vse primerno starosti in siceršnjemu stanju živali, seveda. Zdravstvena preventiva je izjemno pomembna, saj lahko veliko bolezenskih stanj odkrijemo na začetni stopnji in jih pozneje uspešno zamejujemo ali pa vsaj upočasnjujemo njihovo napredovanje. Vsak skrbnik zagotovo najbolje pozna svojo žival, ki jo vsak dan spremlja v njenem običajnem okolju, zato je tudi njen najboljši glasnik. Ponavljajoče se spremembe v obnašanju ali odstopanja v delovanju čez dan je zagotovo vredno omeniti svojemu veterinarju, ki bo presodil, ali je potrebna kakršna koli nadaljnja obravnava. Povečano pitje in uriniranje, nenadno hujšanje, zasoplost in kašljanje, nezmožnost skokov in teka ter spremembe v videzu živali so zagotovo vredni pozornosti. Skrbnike starajočih se živali veterinarji opozarjamo na preventivne preglede po določeni starosti, ko od vrste živali in njenega siceršnjega stanja opredelimo raven preiskav. Tukaj je govor o splošnem kliničnem pregledu, laboratorijskih preiskavah, slikovni diagnostiki, merjenju krvnega pritiska in še čem, odvisno od sprotnih ugotovitev.«
Ko ozdravitev ni več mogoča, govorimo o paliativni oskrbi. Kaj natančno to pomeni v veterini?
»Paliativna oskrba v veterinarski medicini pomeni aktivno celostno oskrbo živali, katerih bolezni ni več mogoče ozdraviti ali bistveno izboljšati. Gre za zelo pomembno metodo, katere glavni cilj je zagotavljanje čim višje kakovosti življenja živali v obdobju, ki ji je še preostalo. V ospredju ni več zdravljenje, temveč so pomembni predvsem lajšanje simptomov, zagotavljanje udobja, zmanjševanje bolečin ter izboljševanje psihičnega počutja živali in hkrati tudi njenih skrbnikov.«
Zdravljenje kroničnih bolezni je lahko dolgotrajno in drago. Kako se lastniki spoprijemajo s finančnim bremenom in kako stroški vplivajo na odločitve o zdravljenju?
»Ko se človek odloči in v svoje življenje sprejme žival, se mora zavedati, da to poleg vsega lepega prinese tudi odgovornost in skrb, in to ne le za en dan ali za en teden, temveč za vrsto let. Sama imam izkušnje, da je skrbnikom najpomembnejša dobrobit živali in da to postavijo v ospredje.«
Kaj v veterinarskem pogledu sploh pomeni trpljenje? Ali gre le za fizično bolečino ali tudi za druge vidike, kot so strah, zmedenost in izguba dostojanstva živali?
»Ljudje smo z udomačitvijo živali in s tem, ko smo jih sprejeli v svoje zavetje, morali sprejeti tudi odgovornost zanje. Zagotovo je nujno, da ima žival karseda visoko kakovost življenja, kar pomeni, da ji mora biti odvzeta bolečina in da morajo biti zadovoljene vse njene fiziološke potrebe, po mojem mnenju pa tudi potrebe po varnosti, pripadanju in ljubezni. Ko žival nima več nobene kakovosti življenja, ko ji prognostično ne moremo zagotoviti primernega vsakdana ali ji ne moremo v celoti odvzeti bolečine, strahu, izgubljenosti, potem je čas za slovo.«
To je verjetno najtežje vprašanje za vsakega lastnika – kje je meja med podaljševanjem kakovostnega življenja in nepotrebnim podaljševanjem trpljenja?
»Žival je odgovornost vsakega skrbnika in on je tisti, ki bo moral sprejeti odločitve, tudi najtežje. On živi z živaljo vsak dan, on jo pozna do obisti, on čuti z njo, mi veterinarji smo samo spremljevalci in lahko le svetujemo, vodimo in skrbimo za kakovost vsakdana živali.«
Kako se pogovor z lastnikom prevesi k možnosti evtanazije? Kakšna je vaša vloga kot veterinarke v tem izjemno čustvenem procesu?
»Odločitev o slovesu nikoli ni lahka, tudi če je stanje živali brezizhodno. Vloga nas, veterinarjev, je, da smo glasniki živali. Da stopimo na stran odhajajočega psa ali mačke, ne glede na morebitno nestrinjanje skrbnika, ter mu pomagamo najti uvid v stanje in ponudimo pomoč pri prvem koraku žalovanja. Za nikogar ni lahko, še zlasti ne za skrbnika, pa tudi zame, njegovo veterinarko. Evtanazijo jemljem kot del zdravljenja, kot strokovno pomoč živali, za katero sem vrsto let skrbela in vem, da je življenje preživela s polnim kožuhom lepega in dobrega. To šteje. Ne dolžina življenja, temveč kakovost njenih dni. Ko skrbnik uvidi, da je prišel čas za slovo od ljubljenega bitja, ga ne bodo spremljali občutki krivde. Samo velika žalost. Tukaj je veterinarjeva vloga zelo pomembna, saj nam skrbnik zaupa in prav mi ga lahko popeljemo do te težke osebne odločitve.«
