Brez solidarnosti se nam obeta katastrofa

Raj v Sloveniji

Kakšna civilizacija je v zgodovini tudi propadla…

»Mislim, da je naša družba v fazi propada. Družbene vezi se rahljajo. A vse ima svojo mejo. Neke stvari ne morejo večno razpadati. V določenem trenutku razpadejo in nastane nekaj drugega. Razkrojeno je gnoj za novo tvorbo. Ko bo dovolj hudo, se bomo povezali. Če bomo to možnost imeli.«

Kam vas je pot peljala po študiju?

»V času šolanja sem vse počitnice preživljal v Sloveniji. Tukaj je narava najlepša. Moj mali raj. Veliko sem prevajal. Največ Tarasa Kermaunerja, ki mi je bil intelektualni mentor. Njegova odprtost za sodobne intelektualne tokove mi je veliko pomenila. Odprl je vidike filozofije, ki je uradno v šoli nismo imeli.«

Na primer?

»Bil je pomemben za takratne literarne tokove. Konec šestdesetih, v sedemdesetih, začetku osemdesetih je bil centralna figura, ki je ustvarjalcem dajala sodobni, a nemarksistični teoretski temelj. Tedaj so mu bili za to hvaležni, počutili so se kot del svetovnih tokov. Po padcu režima pa so pozabili na hvaležnost, saj tabujev ni bilo več, 'ideološka drugačnost' je postala samoumevna.«

V šolskih učbenikih je pisalo, da sta bila najvplivnejša teoretika Tito in Kardelj…

»Nekaj pred Titovo smrtjo smo v Beogradu spisali za državo precej neugoden pamflet. Nesel sem ga v Ljubljano. Tu so me aretirali, me za 4 dni zaprli in mi zabičali, da zaradi pričanja proti avtorju pamfleta ne smem nikamor. Pobegnil sem k sorodnikom, ki sem jih imel v Angliji in Švici. Nato sem v Parizu na Sorboni vpisal podiplomski študij – filozofijo politike. Nekega dne sem prišel na ruski inštitut pravoslavne teologije. Druženje z njimi me je navdajalo z zadoščenjem. Spoznal sem, da je njihovo sistematsko poglabljanje in življenje vere pripomoglo, da so boljši. Da so dobri ljudje. To še ne pomeni, da je vsak vernik, ki hodi v cerkev in prižiga svečke, že boljši. Tisti, ki se iskreno in sistematsko s tem ukvarja in dela na sebi, požanje rezultate. Na tem inštitutu sem spoznal Tatjano Goričevo. Bila je znana disidentka, ki so jo pred moskovskimi olimpijskimi igrami leta 1980 izgnali iz Sovjetske zveze. Pred tem je organizirala tajne seminarje in srečanja. Njen mož Krivuljin je bil takrat največji živeči pesnik v Leningradu. Ko je šla iz Rusije, sta bila že ločena. S Tatjano sva imela precej stičnih točk in začela sva živeti skupaj.«

In vas je nekega dne poslala na obisk k svojemu bivšemu možu?

»Krivuljin je postal moj najboljši prijatelj. Ker je bila Tatjana izgnana, se ni mogla vrniti. Edina možnost, da s tistimi krogi obdrži zvezo, je bila, da tja nekoga pošlje. V Sovjetsko zvezo sem šel lahko le s turistično skupino, sicer nisem dobil vizuma. Prvi, ki sem ga srečal, je bil Krivuljin. Že prvi večer je ob desetih zvečer k njemu domov prišlo več ljudi. In to se je dogajalo skoraj vsak dan. Vsi so imeli neke rokopise, brali so, razpravljali o tem. Ker niso mogli nikjer objavljati, se je tu sproščalo njihovo delo. Pretipkane kopije tega so potem v kakšnih 300 izvodih krožile naokoli. Kultura je bila za tiste ljudi življenje, za kruh so opravljali razne fizične poklice. Veliko jih je bilo nočnih čuvajev ali dežurnih v kurilnici. Delali so 48 ur in bili potem 5 dni prosti. To je bilo najlepše obdobje mojega življenja. Preživetje je bilo težko, a prevladovala je absolutna solidarnost. V težkih časih ima kultura neprimerno večji pomen. Nekoč so bile naklade v Rusiji po 3 milijone izvodov, danes je ta za podobno literaturo 10.000. Tudi solidarnosti med ustvarjalci ni več. Čista konkurenca v materialnem smislu.«

Kje je Krivuljin danes?

»Pred nekaj leti je umrl, star okoli 60 let. A do smrti je bil spiritus movens peterburške kulture. Več kot polovica ljudi, ki sem jih tam srečeval, je že pokojnih. Živeli so zelo nezdravo življenje. Ves čas v stresu, slaba prehrana, slaba klima. Krivuljin je iz kulturnika podzemlja postal priznan ruski ustvarjalec. Ni mu bilo lahko. Oblasti so mu nekoč pri preiskavi stanovanja zaplenile rokopis romana, ki ga je imel napisanega skoraj do konca. Ni mu preostalo drugega, kot da ga je po spominu napisal še enkrat.«

Kje je Tatjana Goričeva?

»Ko je po perestrojki dobila možnost, da se vrne, je bilo najine skupne poti konec.«

Videti moraš, zakaj si gnoj

Hm, pravoslavci se precej ločujete …

»Za razliko od katoliške pravoslavna cerkev dopušča do tri poroke. Človek je slab, greši, dobro je, da se mu da še ena priložnost. Vendar s tem ni treba pretiravati, ker postaja neresno. Tatjana trenutno živi v Sankt Peterburgu in Parizu. Slišiva se večkrat na teden. Ko se je vrnila v Rusijo, je prišla v neki drugi svet. Pričakovala je intenzivno skupno življenje, solidarnost, želela je, kot prej, pripravljati seminarje. Naletela je na proces razobčevanja. Prišlo je pet, šest ljudi, ki niti niso bili več povezani med seboj. Drugi časi, druge potrebe. Namesto kulture – potrošniška družba. Veliko potuje in predava o zgodovini duhovne kulture Rusije in pravoslavnem pogledu na svet. Je avtorica več deset knjig, prevedenih v mnoge jezike.«

Kaj je bilo z vami?

»Meni je bil odhod v Rusijo prezapleten. Vleklo me je v meniško življenje. Poskusil sem na grški sveti gori Atos. V samostanski skupnosti sem se učil in to učenje me je bogatilo, a sčasoma me je samostanski red začel ukalupljati. Tja sem šel verjetno prestar s premočnimi navadami. Hotel sem imeti svoj čas, kar pa ni bilo sprejemljivo za samostansko skupnost. Opazil sem, da sem to, kar sem pridobil v prvih mesecih, začel izgubljati. Vrnil sem se, obdržal odnose, z njimi sodelujem, za njih prevajam. Tam sem spoznal izjemne ljudi. Trije izmed njih so v pravoslavni cerkvi že razglašeni za svetnike.«

Kako bi si vi uredili meniški urnik?

»Blizu mi je urnik grškega samostana Karakalu. Kmalu po zahodu sonca gredo spat za štiri ure. Ko vstanejo, tri do štiri ure individualno molijo, sledi skupna molitev v cerkvi. Takoj zatem je obed, ki mu rečejo kosilo, čeprav je ob pol sedmih zjutraj. Potem gredo še za tri ure spat. Čas med deseto in sončnim zahodom bi namenil branju, pisanju in fizičnemu delu, ki bi mi omogočalo preživetje. Prijatelj na primer plete rožne vence. Živi neodvisno od samostana. Pravi, da mu je za skromno preživetje dovolj 15 dni dela na leto! Ostali čas dela, če dela, za nakup knjig. Gre za neizmeren občutek svobode, kar je zame bistveno.«

Kaj vam pomeni postni čas?

»Pomembno je, kam te post pripelje. Kristusovo vstajenje po dobro opravljenem postu je tudi osebno vstajenje. Slabo naj umre. Videti moraš, zakaj si gnoj, in kaj narediti, da ne boš več. Če se ne zaveš blata, ne moreš biti boljši.«

Dejavni ste v Forumu za dialog med vero in kulturo, ki enkrat na mesec prireja pogovorne večere.

»Forum nagovarja ljudi, ki imajo v teh kriznih časih kaj povedati, ne samo sebi enakim, ampak drugim in drugačnim, ljudi, ki imajo potrebo, da bi poslušali, in to predvsem poslušali druge in drugačne – da stopijo skupaj, da se udeležujejo pogovorov o bistvenih zadregah našega časa. Mogoče bomo v duhu strpnosti in odprtosti našli tudi kak odgovor.«