Brazgotine ostajajo – tako na pokrajini kot v dušah: uničeni domovi, opustošena infrastruktura, spremenjena življenja. To je del posledic kataklizme, ki je terjala šest življenj in povzročila za skoraj tri milijarde evrov neposredne škode. Medtem ko se država spopada z dolgotrajno in drago obnovo, se v ospredje prebijajo vprašanja o pripravljenosti na podnebne spremembe, prihodnosti prizadetih območij in odpornosti ljudi, ki so se znašli tako rekoč na prvi bojni črti podnebne krize v Evropi. Pisalo se je leto 2023.
V noči s 3. na 4. avgust se je na Slovenijo zgrnila vodna ujma. Rekordne količine dežja, ki so padle na že tako razmočeno zemljo, so v nekaj urah spremenile hudournike v uničujoče tokove, reke pa so prestopile bregove z močjo, ki je nihče ni predvidel. Savinja, Kamniška Bistrica, Meža in Drava so med drugim ruvale drevesa, odnašale mostove in hiše ter za seboj puščale razdejanje, ki je na trenutke spominjalo na vojno območje.
Siloviti nalivi
Morda se lahko v tisti čas vrnemo z besedami, ki jih je tedaj izrekel hidrolog Janez Polajnar: »Današnja noč bo še težka, padavine, ki se zdaj širijo od jugozahoda, od Primorske proti Štajerski, so kar konkretni siloviti nalivi, ki sicer potujejo veliko hitreje kot včeraj. Za zdaj še ne zastajajo, pa vendar lahko na teh ogroženih območjih, ki so bila že prizadeta ponoči, še povzročijo hudourniške poplave oziroma hudourniške dvige hudourniških voda.«
Ponekod so hribi priplavali na cesto, ogromno ljudi se je znašlo v težkem položaju. Vse službe so najprej reševale človeška življenja, šele potem kaj drugega. Njegova pripoved o reševanju ujetih v avtomobilu, medtem ko so okoli njih drseli plazovi, je le ena od neštetih zgodb o pogumu in obupu tistih dni. V Poljanah je Matejo Tušek, mater štirih otrok, pred hišo odnesel zemeljski plaz. »Občutek sem imela, kot da se valim. Premetavalo me je levo in desno,« je pripovedovala za medije. Rešili so jo drva, ki so jo ustavila, in prisebnost, da je z rokami odmetavala blato, dokler je niso našli.
Takšne travmatične izkušnje so pustile globoke psihološke posledice. Strokovnjaki za duševno zdravje opozarjajo na porast anksioznosti med prebivalci prizadetih območij. »Ljudje so izgubili ne le svoje domove, ampak tudi občutek varnosti,« je takrat omenila dr. Anica Mikuš Kos, priznana slovenska psihiatrinja.
Slovenija se je na katastrofo odzvala z vso močjo. Aktivirani so bili državni načrti zaščite in reševanja, na teren so odšle vse razpoložljive enote civilne zaščite, gasilcev, vojske in policije. Obseg razdejanja pa je hitro presegel zmožnosti države. Slovenija je zato zaprosila za pomoč prek mehanizma EU za civilno zaščito in Natovega evroatlantskega centra za usklajevanje odzivanja na nesreče.
Hiter odziv
Odziv je bil hiter. V Slovenijo je prispela pomoč iz več kot dvajsetih držav, vključno s helikopterji, težko mehanizacijo, montažnimi mostovi in strokovnjaki. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je med obiskom prizadetih območij obljubila znatno finančno pomoč iz solidarnostnega sklada EU, iz katerega je Slovenija prejela več kot 400 milijonov evrov. »Evropa je s Slovenijo,« je takrat dejala.
Vlada pod vodstvom premierja Roberta Goloba je sprejela več zakonskih paketov za pomoč prebivalstvu in gospodarstvu – od izredne denarne pomoči in subvencioniranja čakanja na delo do ugodnih posojil in davčnih olajšav.
Dan solidarnosti, 14. avgust, ko so številni prostovoljci z vseh koncev države pomagali pri čiščenju, je postal simbol enotnosti. Toda kljub pohvalam za hitro ukrepanje in izkazano solidarnost so se pojavile tudi kritike. Nekateri oškodovanci so opozarjali na prepočasno in preveč birokratsko dodeljevanje pomoči, medtem ko so se v politični areni vneli spori o ustreznosti in učinkovitosti vladnih ukrepov. Kar je, resnici na ljubo, med slovenskimi politiki nadvse priljubljen »šport«.
Poplave so močno prizadele slovensko gospodarstvo, ki je, naj spomnimo, v veliki meri izvozno usmerjeno in močno vpeto v evropske dobavne verige. Številna podjetja, zlasti v lesnopredelovalni in kovinski industriji v Zgornji Savinjski in Mežiški dolini, so se znašla pod vodo. Uničeni so bili stroji, zaloge in celotni proizvodni obrati. Škoda v gospodarstvu je bila ocenjena na več kot 380 milijonov evrov.
Vlada je z ukrepi, kot so predplačila za sanacijo in poroštva za likvidnostna posojila, skušala ublažiti udarec. Kljub temu se mnoga podjetja še danes soočajo s posledicami, od izpada proizvodnje do izgube trgov. Toda nekatera so v krizi prepoznala tudi priložnost za tehnološko posodobitev in prehod na bolj trajnostne modele poslovanja, pri čemer so jim na voljo tudi evropska sredstva za zeleni prehod.
Razgaljena ranljivost
Katastrofalne poplave so boleče razgalile ranljivost Slovenije za ekstremne vremenske pojave, ki jih podnebne spremembe le še stopnjujejo. Strokovnjaki so si glede tega enotni: podobni dogodki niso izključeni. To spoznanje je sprožilo vsesplošno razpravo o nujnosti nove, celovitejše strategije za upravljanje voda in prostorsko načrtovanje.
Vlada je po poplavah posodobila oceno poplavne ogroženosti in določila 104 območja s pomembnim vplivom poplav, kjer bodo veljali strožji pogoji gradnje in prednostni protipoplavni ukrepi. Potekajo številni projekti sanacije in gradnje vodne infrastrukture, od regulacije strug do gradnje suhih zadrževalnikov, ki naj bi v prihodnje preprečili podobno katastrofo. Toda strokovnjaki opozarjajo, da zgolj tehnični ukrepi ne bodo zadostovali. Potrebujemo premik v miselnosti, poudarjajo hidrologi. Moramo se naučiti živeti z rekami, jim dati več prostora in se zavedati, da absolutne varnosti pred naravo ni.
To pomeni tudi težke odločitve, kot sta prepoved gradnje na najbolj ogroženih območjih in celo preselitev nekaterih naselij. Vlada je že kmalu po tem sprožila postopke za odkup in rušenje objektov, ki niso več primerni za bivanje, kar pa je med prizadetimi prebivalci sprožilo mešane občutke – od olajšanja do globoke žalosti ob izgubi doma.
